Za STA je spregovorila o romanu, ki ga piše v Ljubljani, in politični farsi v Maroku. Kot je dejala, si Maročani za kulturo srečevanja, vzajemnosti in ustvarjalnosti zaslužijo drugačno oblast.
Zineb El Rhazoui je študirala aplikativno jezikoslovje na pariški univerzi Sorbonne Nouvelle in sociologijo religije na visoki šoli za družbene vede (Ecole pratique des hautes etudes en sciences sociales). Raziskovalno se ukvarja z reevangelizacijo evangeljskih gibanj v Maroku v zadnjih 20 letih, ki delujejo v ilegali.
Pisala je za časopis Le Journal hebdomadaire, ki so ga leta 2010 ukinili. Je ustanovna članica gibanja za posameznikove svoboščine MALI (Mouvement Alternatif pour les Libertes Individuelles) in gibanja 20. februar (20 fevrier), ki je sopobudnik arabske pomladi. Trenutno piše za francoski satirični tednik Charlie Hebdo.
Trikrat je bila zaprta in preganjana kot odkrita nasprotnica maroške monarhistične ureditve in zagovornica laične države. V Ljubljano je prišla iz Casablance. V času Ljubljane – svetovne prestolnice knjige sta se MOL in Slovenski center PEN dogovorila, da se Ljubljana priključi mreži ICORN (The International Cities of Refuge Network), v katero je vključenih 37 mest s centrom v mestu Stavanger na Norveškem.

Kako po mesecu dni v Ljubljani gledate na Casablanco? Ali zunanji pogled kaže kakšne nove podobe?
V tem času se je Casablanca od mene še bolj oddaljila, čeprav dogajanje skrbno spremljam. Stanje v državi se ni spremenilo, aktivisti sporočajo, da se je poslabšalo. Na oblast so prišli islamisti: če smo prej imeli diktaturo, imamo zdaj še islamiste.
Mislite na predčasne volitve konec novembra, na katerih je zmagala Stranka prava in razvoja (PJD)?
PJD je bila ustanovljena s pomočjo ministrstva za notranje zadeve, zato jo novinarji ironično imenujemo "njeno veličanstvo". To je uradna struja islamistov, ki je zmagala z dovoljenjem kralja Mohameda VI. in ministrstva za notranje zadeve. Volilna udeležba je bila manj kot 50 odstotna, med njimi so bili mladi v manjšini. V Maroku se zato nadejamo le kozmetičnih reform.

Nadaljuje se totalitarni režim. Ne pričakujemo, da bodo islamisti pospešili delovanje institucij in se bojevali proti korupciji. Zavzemajo se za konservativno in religiozno družbeno moralo brez svobode izražanja, seksualnih razmerij in alkohola. Zame je najbolj boleče nasprotovanje svobodi izražanja in ustvarjanja.
Pred volitvami naj bi ta stranka napovedovala boj s korupcijo.
PJD se je v kampanji osredotočila na boj proti korupciji. Zdela se je verodostojna, ker še nikoli ni bila na oblasti in zato vpletena v korupcijo. Podatki WikiLeaks nakazujejo, da je Maroko koruptivna dežela vse do kralja, njegovih sodelavcev in prijateljev. Ali se bo PJD borila proti korupciji v kraljevi palači? Mislim, da ne.
Kralj Mohamed VI. je pred 12 leti oblast prevzel od svojega očeta Hasana II. Obstajajo sile, ki bi lahko spremenile politično situacijo? Morda gibanji, v katerih sodelujete, kot sta MALI in 20. februar?
Nesreča za Maroko je bila, da je Hasan II. umrl leta 1999 relativno mlad, pri 70 letih. Če bi bil živ, bi ga lahko odstavili, kot so egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka ali tunizijskega Zineja El Abidina Bena Alija. Ko je prišel na oblast Mohamed VI., smo dobili lažno upanje, da bo kot mlad in simpatičen politik prinesel spremembo. On vseeno ni kralj s krvavimi rokami, kot jih imata sirski predsednik Bašar Al Asad ali pokojni libijski Moamer Gadafi. Maroko ni vojaška diktatura, njegov avtoritarni sistem je veliko bolj sofisticiran, zato ga je teže zaznati.

Letošnje ustavne spremembe in referendum so bile velika farsa. Zanimivo je, da je zahodni svet te spremembe pozdravil kot velik napredek. Pozdravila jih je Francija, Nicolas Sarkozy in Alain Juppe, saj je Maroko zadnja francoska kolonija z veliko podjetji. Smo v zelo čudnem položaju, smo edini, ki vidimo to farso, zahodni svet pa nam govori, da je vse v redu.
Prepričana sem, da to ne more trajati, ker je neskladje med bogatimi in revnimi v Maroku med največjimi na svetu. Monarhija skozi stoletja siromaši ljudi. Sedaj je več kot polovica prebivalstva mlajša od 25 let in mladost je tista, ki bo spremenila državo. Kot drugje v arabskem svetu bodo domine padle tudi v Maroku. Zgled je Tunizija, kjer se je položaj resnično spremenil. Gibanje 20. februar je zelo odločno in združuje raznolike ideologije maroške družbe, od zagovornikov laične države do islamistov.

Trikrat ste bili aretirani. Opozicijski tednik Le Journal hebdomadaire, za katerega ste pisali, je bil ukinjen lansko leto. So bili predstavljeni kakšni razlogi?

Bila sem zaposlena pri tem tedniku. Moj prijatelj Ali Amar je bil direktor in ustanovitelj. Zanimivo je, da so še pred samo sodbo o njej poročali časopisi blizu oblasti. Prostori uredništva so bili zapečateni 27. januarja 2010, brez najave je prišla policija in nagnala novinarje. Uradna obrazložitev je bila, da smo imeli dolgove in da nismo plačevali socialnih prispevkov. Tu moram pojasniti dve stvari. Tisk v Maroku, tudi tisti z državnimi subvencijami, ima zaradi nizkega standarda finančne težave. V dolgovih smo bili zaradi stalnih sodnih procesov in visokih kazni od leta 2001, ko smo nehali izhajati za pol leta in ministrstvu za zunanje zadeve plačali visoko kazen.
Zanimivo je, da naše ukinitve ni zahtevala državnosocialna blagajna, ker je vajena, da imajo časopisi dolgove, videli so, da nam naklada raste in da bi dolg lahko odplačali. Ukinitev je zahtevala posebna banka Atidžarivafa, del holdinga ONA-SNI, ki ga vodi osebni kraljevi tajnik Mohamed Mounir Madžidi, eno izmed najbolj osovraženih imen zaradi korupcije. V Maroku se je razvila še ena tehnika, kako zadušiti kritične glasove časopisov – da se umaknejo oglaševalci. Tajnik je pogosto poklical podjetja in prepovedal oglaševanje v določenih časnikih.

Prava razloga sta, da je tednik razkrival t. i. saharsko afero, ekonomijo kraljevih sodelavcev in njihovo plenilsko gospodarjenje, ker je govoril o socialnih krivicah, političnih problemih in kulturno nevzdržnem stanju v Maroku.
Ostali ste brez dela in to je bila kaplja čez rob, da ste odločili za emigracijo in poiskali ICORN?
Kapljo čez rob je predstavljal stalen občutek ogroženosti. Najhuje je bilo, da si nisem niti podnevi več upala iz stanovanja. Strah je naraščal. Drugi razlog je bil, da sem ostala brez bančnega računa, z izklopljenim telefonom in brez denarja za položnice. To so doživljali tudi drugi, ukinjenih je bilo še nekaj časopisov. Ker strah ni minil, sem morala oditi, da bi se nekoč lahko vrnila.
Ko gledam nekdanje nasprotnike Hasana II., ki imajo sedaj 60 let, vidim, da imajo načeto zdravje, živijo na robu družbe brez denarja. Ker niso imeli strehe nad glavo, si niso mogli ustvariti družine. Ko vidiš te ljudi, zaslutiš, da to tudi tebe čaka.
Ni me strah zapora. Ne bojim se več policijskih zaslišanj. Na ICORN sem se obrnila, da bi mednarodno skupnost seznanila z dejstvom, da je Maroko totalitarna država, ki preganja pisatelje in novinarje. Zelo sem hvaležna Sloveniji, da naju je sprejela, kajti od leta 1999 Francija ne dodeljuje političnega azila Maročanom, saj naj bi živeli v demokratični državi. Pomembno je, da Maročani mednarodni javnosti povemo resnico o Maroku.

V Ljubljani zdaj pišete roman, kroniko Casablance in maroške dekadence, zgodbo o marginaliziranih ljudeh in njihovi želji po svobodi. Kot ste dejali, je pisanje po dolgoletnem bivanju v Maroku kot nekakšen eksorcizem.
To pisanje je ruvanje strahu in nasilja, nabranega v meni, lahko rečem, da je nekakšna samoanaliza. Drugi razlog je še močnejši, to je etična dolžnost do maroških prijateljev, da jih opišem in da pustijo sledi. To so predvsem marginalci, kot sem bila tudi sama. Maroko ima težave s spominjanjem, pozabljamo svojo preteklost.

Podarjeno mi je bilo, da pišem, zato imam dolžnost ohranjati zgodovinski spomin. Nimam le občutka, da smo bili oropani imetja, temveč tudi kulture spominjanja. Kot vemo, spomine pišejo zmagovalci in sprašujem se, kdo se bo spomnil revežev? Zato bi rada ujela ta zgodovinski trenutek, da nihče ne bo mogel reči, da ti ljudje nikoli niso obstajali.
Na kateri ustvarjalni točki ste?
Kadar pišeš roman, je vselej vprašanje, kdaj ga obelodaniti. Veliko razmišljaš, se pogovarjaš v sebi. To je kot nosečnost, čakaš, da dozori. Sama mislim, da je zrelost tukaj, hkrati imam zavezo do založnika v Franciji. Roman je v meni že napisan, izšel bo v Franciji. Če bo preveden v slovenščino, bo to zame velika čast.
Ohranjate stike z družino in prijatelji v Maroku?
S starši ohranjam stike. Za njih je veliko lažje, da me ne vidijo, a vedo, da sem na varnem. Odhod je bil najtežji zame, predvsem zato, ker nisem nikoli hotela oditi. Hkrati imam srečo, da sem prišla v Ljubljano. Ljubljana ima diskretni šarm, ki me zelo privlači. Je lepo mesto, počasi odkrivam subtilnosti slovenske družbe. Obdana sem s prijaznimi ljudmi. Seveda imam domotožje, a tolažim se s tem, da vedno odkrijem kaj novega.
Ko se boste vrnili, v kakšen Maroko se želite vrniti?
Upam na spremembe. Rada imam svojo deželo, napajam se z njenim podnebjem, pokrajino in kulturo, vendar nisem utopist. Pripravljena sem živeti v nepopolni deželi, toda ne v takšni, kot je zdaj. Imam strast do svoje dežele, ki me je naučila pisati, biti pogumna, povedati, kar mislim. Hkrati me je močno sram, da imamo takšen režim.
Ko igra maroška nogometna reprezentanca, ne želim, da zmaga, ker jo bodo zlorabili za poveličevanje režima in nezdrav nacionalizem. Utrujeni smo od vseh kolektivnih frustracij, avtokratskega režima, prepričani smo, da si ob vsej lepoti in kulturni raznolikosti zaslužimo drugačno oblast, da bomo z radostjo živeli svojo kulturo, ki je kultura srečevanja, vzajemnosti in, vsaj tako upam, ustvarjalnosti.