Milan Kundera, pisatelj s tipičnim življenjepisom za srednjo in vzhodno Evropo druge polovice 20. stoletja, se podpisuje pod liriko, polno čutnosti, drame, eseje, novele in romani. Z jedko ironijo je med drugim kritično obravnaval socialistično družbo ter se zavzemal za osebno in ustvarjalno svobodo. Med njegova glavna dela sodijo Šala, Življenje je drugje, Valček za slovo in Neznosna lahkost bivanja.
Prisiljen k molku si poišče novo domovino
Kundera se je rodil 1. aprila leta 1929 v Brnu. Pisateljsko je dozorel na nekdanjem Češkoslovaškem in kmalu po uveljavitvi trčil ob vse omejitve totalitarnega režima. Potem ko se je v mladosti pridružil komunistični partiji, so ga pozneje zaradi reformističnih pogledov, ki jih je izražal med praško pomladjo in po njej, iz nje izključili ter mu onemogočili delovanje. Prepovedali so vsa njegova dela in jih umaknili iz knjižnic in knjigarn. Leta 1979 so mu oblasti odvzele tudi češkoslovaško državljanstvo. Kot pisatelj je moral doma utihniti, zato si je poiskal novo domovino - v Franciji, pojasnjuje Jaroslav Skrušny, ki je prevajalec pisateljevih del v slovenščino in dober poznavalec njegovega opusa.

Nekaj časa je Kundera v Franciji pisal še v češčini, pozneje pa je prešel na francoščino: "Tako je pravzaprav dvojni izgnanec - iz domovine kakor tudi iz svojega jezika, ki vemo, je za pisatelja njegov svet, njegova prava domovina," pojasnjuje Skrušny. Verjetno so popokale nekatere vezi med domovino in pisateljem, a gre ob tem tudi za zavestno pisateljsko odločitev, da se naseli v drugem jeziku: "Da bi novi dom našel tudi za svojega duha," še pravi.

Pisatelj je zavezan zgolj literaturi
Tudi v svojih delih je Kundera večkrat zapisal, da so romani iskanje novih eksistencialnih možnosti. Nemara je ena od teh možnosti, avantura duha, tudi poskus poiskati prostor v drugem jeziku, razmišlja Skrušny. Čeprav je Kunderi po njegovih besedah to precej uspelo, osebno verjame, da je pisatelj večje literarne mojstrovine ustvaril v češčini.
Kundera je netipičen oporečnik, pravi Skrušny, saj se tega naziva ves čas otepa. Ne želi biti politični oporečnik, trdi, da je pisatelj, zavezan zgolj literaturi in ničemur drugemu. S svojim stališčem si je nakopal zamere kolegov, ki so z njim delili usodo, bodisi doma bodisi v tujini. "Vztrajno je poudarjal, da noče imeti nič skupnega s političnimi oznakami, da je edino, kar ga zanima, človekova usoda."