Pri pisanju uporablja elemente resničnostne proze, kriminalnega romana ali trilerja, vedno pa s prepričljivo prikazanim družbenim ozadjem. Na Hrvaškem je eden najvidnejših predstavnikov generacije, ki je začela pisati po osamosvojitvi države, v slovenščino njegova dela še niso prevedena, vsaj malo smo ga spoznali v oddaji Razgledi in razmisleki.

Razgledi in razmisleki: Jurica Pavičič, hrvaški pisatelj, kolumnist in scenarist

Spoštovani gospod Jurica Pavičić, pisatelj, kolumnist, filmski scenarist, tudi dramatik, v Sloveniji vas še slabo poznamo, vsaj ne po literarnih delih, na Hrvaškem pa ste verjetno vendarle najbolj znani kot kolumnist. Torej ste v rednem stiku tako z vsakodnevno visoko politiko kot družbeno stvarnostjo.
Prav imate, ljudje me res najbolj poznajo po kolumnah. Rubrika Vijesti iz Liliputa traja že od leta 1993, zamenjala je tri časopise, zadnjih dvajset let izhaja v Jutarnjem listu. Običajno ne pišem o visoki politiki, saj se mi zdi, da ni tako reprezentativna za družbo, kot se zdi na prvi pogled. Pišem pa o ideologiji in športu, ideologiji in kulturi, ideologiji in vsakdanjem življenju, torej o manj vidnem delovanju politike. Našel sem si specifično nišo, in ljudje to vedo. A to je bila tudi ovira, ko sem začel vstopati v književnost. Pisatelji, ki smo bili znani kot novinarji – tudi Ante Tomić, Renato Baretić in Miljenko Jergović – nismo bilo vedno sprejeti z naklonjenostjo. Našo literaturo so označili za novinarsko književnost, kar naj bi pomenilo tudi nagnjenost h komercializaciji. Razumljeno je bilo, kot da hočemo prek slovesa z drugega področja dobiti dodaten literarni kapital.

Pisanje knjig je namreč dolgotrajen proces, in ko je končan, običajno traja precej dolgo, da dobite povratno informacijo. Niti na polovici torej ne veste, kje ste in ali je to sploh smiselno. Po drugi strani novinarstvo deluje na dnevni podlagi: včeraj se je nekaj zgodilo, danes se objavi, jutri se že pozabi. Všeč mi je ta adrenalin, in prav zato sem vedno delal v dnevnem časopisju.

Jurica Pavičić

Pa vendar so po mojem mnenju od devetdesetih let naprej nekateri, če ne celo vsi najboljši hrvaški pisatelji prišli iz novinarskih vrst, podobno kot že v tridesetih letih … če se spomnimo na generacijo Ranka Marinkovića in Ivana Gorana Kovačića. V obdobju od petdesetih do osemdesetih let je bilo drugače, zato so bile te reakcije razumljive. Jaz poskušam živeti oboje, novinarstvo in literaturo, oboje me enako zanima. Od novinarstva živim, saj od književnosti to ni mogoče, pa vendar bi se z novinarstvom ukvarjal, tudi če bi se z literaturo lahko preživljal. Pisanje knjig je namreč dolgotrajen proces, in ko je končan, običajno traja precej dolgo, da dobite povratno informacijo. Niti na polovici torej ne veste, kje ste in ali je to sploh smiselno. Po drugi strani novinarstvo deluje na dnevni podlagi: včeraj se je nekaj zgodilo, danes se objavi, jutri se že pozabi. Všeč mi je ta adrenalin, in prav zato sem vedno delal v dnevnem časopisju.

Vaša prozna dela so večinoma postavljena v Split in okolico od poznih osemdesetih let naprej, v okolje, ki vam je osebno in službeno blizu. Ali torej kot novinar opazujete in spremljate družbo, v literarnih delih pa ta zaživi svoje življenje?
Pisatelji so različni, jaz spadam med tiste, ki pišejo o tistem, kar dobro poznajo. Če pišeš zgodovinski roman ali roman o drugi kulturi, lahko slabo poznavanje nadomestiš z raziskovanjem. Prav očaran sem, ko na primer Ang Li v filmu enako suvereno prikazuje srednjeveško Kitajsko, ekranizira Jane Austin ali se ukvarja z Ameriko v osemdesetih letih. To zahteva veliko priprav, jaz pa zanje preprosto nimam časa. Poleg tega ne bi rad vse leto nekaj raziskoval in potem še leto ali dve pisal roman. Dobro se počutim, ko pišem o svetu, ki ga razumem, torej o svoji generaciji, svojem prostoru in svojem zgodovinskem času. Pisanje o svojem prostoru mi pomeni tudi osvoboditev jezika. Pišem v jeziku, ki je na robu knjižnega in ima zelo veliko narečnih elementov, in to me slogovno osvobaja. Mislim, da sem se kot pisatelj izboljšal, ko sem se odločil za nekakšno slogovno nečistost.

Najbolj ste znani kot pisec kriminalk, veliko knjig je tako tudi označenih. Vprašanje o žanru in klasični literaturi, o preseganju žanrskih oznak je sicer že malo staromodno, pa vendar je še vedno zanimivo. Poleg tega večinoma sploh ne gre za prave kriminalke.
Lahko samo ponovim znano Spielbergovo izjavo, da dela filme, kakršne si je sam želel gledati. Meni so bili vedno najljubši pisatelji, ki so z eno nogo v žanru, z drugo pa zunaj. Ki torej presegajo po mojem mnenju zgrešeno razlikovanje med visoko in tako imenovano trivialno ali žanrsko literaturo. Takšni so na primer Graham Greene, John le Carré, Patricia Highsmith ali Ruth Randell. Vsi so zelo resni pisatelji, ki se ukvarjajo s kompleksnimi psihološkimi in družbenimi temami, ob tem pa ustvarjajo napetost, da bralec komaj čaka, da vidi, kaj se bo zgodilo. To je element, ki ga hočem imeti v svojih knjigah, zato se tudi ne izogibam oznaki žanrskega pisca. Ko sem prišel v založbo Profil, sem vztrajal, da naj moje knjige izhajajo v njihovi Črni zbirki, kjer na primer izhajajo Akunin, Le Carré, Ian Rankin. Če je to žanr, je vprašanje, kateri. Strinjam se z vami, da pri meni ne gre za klasične kriminalke, torej tiste na črti umor–preiskava–rešitev. Takšen je le roman Crvena voda – Rdeča voda. Precej bolj me zanimajo postopki, ki so bližje trilerju kot kriminalki. Kriminalni roman na primer zahteva policijo, na Hrvaškem pa kroži domislica, da je edini žanr, kjer je policist lahko glavni junak, vic.

Kriminalni roman na primer zahteva policijo, na Hrvaškem pa kroži domislica, da je edini žanr, kjer je policist lahko glavni junak, vic.

Jurica Pavičić

Poleg tega ima klasični kriminalni roman, še posebej angleški, zelo trdno zgradbo, skoraj kot sonet, to pa ubija meni najljubši del književnega pisanja – kompozicijo. Spoštujem pisatelje, ki to zmorejo, na Hrvaškem je tak Goran Tribuson, odlična v tem je na primer Avstralka Jane Harper, a mene to ne pritegne. Raje bežim v strukture, ki so bolj svobodne in ki se poigravajo s formo. Po drugi strani je zame zelo pomemben suspenz. To je torej neko hibridno žanrsko območje, roman Crvenkapica – Rdeča kapica je blizu trilerju, Žena z drugog kata – Ženska iz drugega nadstropja je bolj antikriminalka, saj je morilec znan že na prvi strani. V Rdeči vodi pa imamo inšpektorja in preiskavo, vprašanje in odgovor, a sem konvencionalnost dogajanja razbil z velikim časovnim lokom in številnimi liki, kar za klasične kriminalke nikakor ni značilno. V igri z žanrom torej vedno uporabim tisto, kar mi je všeč, ne pa vsega. Kot v kakšni samopostrežbi. A ne bi rad, da to razumete kot beg od žanra, saj mi je všeč, če me označujejo za žanrskega pisatelja, celo bolj, kot sem v resnici.

Omenili ste roman Rdeča voda. Veliko oseb je v njem, najprej tri ali štiri glavne, potem pa se v dogajanje vključi na desetine likov. Opisujete jih v tretji osebi, vendar iz njihovega zornega kota. Vsakemu ste se torej morali posebej zavleči pod kožo.
Pri tem romanu me je zanimalo, kako neki dogodek vpliva na odnose med vpletenimi. Izginotje nekega dekleta vpliva na njene starše in brata, na njenega fanta, na glavne osumljence in na preiskovalca, ki mu je bil zaupan primer. Če sem hotel temu slediti, sem moral spremljati več likov, to pa je precej lažje skozi daljše obdobje, zato sem dogajanje razpotegnil čez 26, 27 let. V teh skoraj treh desetletjih se je v Dalmaciji dogajalo marsikaj: propad socializma, vojna, razmah turizma in implozija, ki jo je ta povzročil, s posledicami, ki niso vedno dobre. Poglavja in liki so zato povezani s tem socialnim okoljem. Ta moj najuspešnejši roman, Rdeča voda, ima nekaj značilnosti vzhodnoevropskih književnosti. To so veliki kompleksni romani, epopeje, ki se ukvarjajo z zgodovinskimi obdobji in kolektivno usodo … Roman Rdeča voda je te elemente dobil celo brez moje volje, je družbena kronika Dalmacije, pa vendar to ni bil moj prvotni cilj. Moj prvi namen je bil, da pokažem neko družinsko mikroskupnost in kako neki pradogodek vpliva na posameznike in njihove odnose.

Družbena kronika so že zgodbe v zbirki Ovce od gipsa – Mavčne ovce. Vaš prvenec.
Res je, temu je najbližje iz več razlogov. Knjiga je izšla leta 1997, ko je bilo vojno dogajanje še zelo sveže, praktično se še ni povsem poleglo. Ko sem začel pisati te zgodbe, sta na Hrvaškem prevladovala dva vzporedna tokova, a nobeden ni bil zadovoljiv. Vojna je bila navzoča v množici spominskih del, pisali so jih vsi, od novinarjev do tistih, ki so se zdravili zaradi posttravmatskega sindroma, od vojnih zločincev do mobiliziranih navadnih ljudi, od generalov do dezerterjev. Množica vojne memoaristike je ponujala nekakšno gradivo, ni pa to prava književnost. Po drugi strani je še vedno nastajala literatura, ki je bila globoko v postmodernizmu, z elementi eskapizma in eksperimenta in s formalnimi akademskimi pogledi na slog in književnost.

V osemdesetih letih je ta smer v Srbiji ponudila nekaj zelo dobrih pisateljev, na primer Milorada Pavića in Davida Albaharija, na Hrvaškem pa ni dosegla takšnih rezultatov. Mogoče so temu še najbližja nekatera Tribusonova dela in pa Dubravka Ugrešić. Toda po vsem, kar se je dogajalo v vojni, literatura, ki je téma sama sebi, ni mogla biti več zadovoljiva, zato sem skušal združiti oboje. Surovi resničnosti, ki me je zanimala, sem dodal elemente žanra, recimo čistega trilerja.

Tedaj se je to imenovalo resničnostna proza. V kratkem času je izšlo kar nekaj tovrstnih knjig: najprej Jergovićeve zgodbe Sarajevski marlboro, nato Tribusonova prva povojna kriminalka Bijesne lisice / Stekle lisice, sledila je moja knjiga, pa nekatere zgodbe Roberta Perišića in tako je nastal val, ki je bil pozneje poimenovan resničnostna proza, nekakšen antipostmodernistični obrat, ki pa je hkrati tudi sam postmodernističen. Tudi sproščeno sprejemanje žanrskih konvencij je namreč postmodernistični prijem, blizu tistemu iz osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let. Mavčne ovce so bile torej knjiga nekega trenutka, po mojem mnenju precej pomembna v hrvaški književnosti. Delno tudi zaradi teme, ki je obravnavala tisto, kar smo mi napravili drugim, in ne nasprotno. Še danes je to moja najbolj znana knjiga in je imela največji odmev – nikoli več nisem imel toliko recenzij, člankov in intervjujev. Poleg tega je po njej že zelo zgodaj nastal precej uspešen film. Knjiga se je tudi dobro prodajala, čeprav je izšla na pol v samozaložbi – o založništvu nismo vedeli ničesar, nisem imel niti pravega urednika … kaos je bil popoln. Danes si knjige niti ne upam odpreti, saj se bojim, da ima polno napak. Napisal sem jo zelo hitro, in to očitno v pravem trenutku, ko jo je družba potrebovala. In če se vrnemo k temi – med vsemi mojimi knjigami je ta najbliže družbenemu komentarju.

Družbeni komentar je tudi zbirka zgodb Patrola na cesti – Cestna patrulja. Dogajanje v njej je sicer raznovrstno, vse pa je postavljeno v devetdeseta leta.
Glede družbenega komentarja bi bil tu malo zadržan. Če nekdo piše za velik medij in ima potrebo po komentiranju družbe – zakaj bi za to uporabil zgodbo, ki bo izšla čez dve leti v tisoč izvodih, če pa lahko komentar objavi v časopisu, ki ga bo jutri prebralo 100.000 ljudi. Proze nikoli nisem pisal z namenom, da bi bil to družbeni komentar. Zanimajo me ljudje, ki pa seveda živijo v nekem družbenem kontekstu in so postavljeni v prostor in čas. To je edino, kar znam pisati. Če že govorimo o družbenem komentarju, me v literaturi pogosto zanima druga stran tistega, kar obravnava novinarstvo.

Proze nikoli nisem pisal z namenom, da bi bil to družbeni komentar. Zanimajo me ljudje, ki pa seveda živijo v nekem družbenem kontekstu in so postavljeni v prostor in čas. To je edino, kar znam pisati. Če že govorimo o družbenem komentarju, me v literaturi pogosto zanima druga stran tistega, kar obravnava novinarstvo.

Jurica Pavičić

Velika tema je politična korupcija, še posebno v moji drugi zbirki zgodb Brod u dvorištu – Ladja na dvorišču. Napišimo na primer zgodbo iz perspektive družine, v kateri se je zgodil korupcijski škandal. Ali pa napišimo zgodbo o špekulacijah z zemljišči – takšna je na primer zgodba Četvrti kralj – Četrti kralj, ki jo zdaj z Zvonimirjem Jurićem prirejam za scenarij. Včasih se celo zgodi, da o nečem pišem kot novinar, nato pa v zgodbi kot nekakšen hudičev odvetnik druge strani poskušam razplastiti tisto, kar je na prvi pogled preprosto črno in belo. V zgodbah se pogosto prepiram sam s sabo in tako ustvarim večperspektiven pogled na tisto, o čemer pišem kot novinar.

Še eno vaše delo omenimo: Žensko iz drugega nadstropja. Že na začetku zvemo, da je snaha ubila taščo in celo iz zapora je že prišla – ta element kriminalke torej odpade. Glavno pa je to, kako ste ji zlezli pod kožo, kako razmišlja, kako čuti, kako se je počutila, ko je kot nevesta prišla v hišo in tam živela kot večno druga …
To je knjiga, v kateri sem najbolj sledil smeri, v kateri piše Patricia Highsmith: ko navijaš za nekoga, ki je naredil nekaj moralno in zakonsko precej spornega. Hotel sem pokazati mehanizem, ki korak za korakom neizogibno vodi do teh dejanj, in pokazati, da se je mogoče identificirati s to osebo. Seveda bi lahko napisal tudi tako, da bi bil morilec popolnoma demonski lik, vendar se mi je to zdelo preveč banalno, in tako sem začel pisati z druge strani in odstirati pozitivnejše lastnosti te osebe – kot da bi na glavno junakinjo padala nekakšna temna svetloba. Čeprav to ni družbeni roman, je mogoče celo bolj socialen, kot nekateri drugi, ki sem jih napisal. Ta zgodba na primer ne bi bila mogoča v Nemčiji, mogoče niti v Sloveniji, saj temelji na modelu mediteranske večgeneracijske družine. Podobno, kot je značilno za Dalmacijo, Grčijo, južno Italijo … tudi v Splitu oče patriarh gradi nadstropja za svoje otroke. Ko je izšel nemški prevod knjige, sem imel kar nekaj težav, kako bralcem pojasniti, zakaj se mlada zakonca preprosto ne odselita in ne najameta stanovanja. V drugem mentalitetnem modelu torej motivacija teh likov ni več jasna. O tem nisem nikoli razmišljal, dokler se ni pojavil prevod in sem se pogovarjal z nemškimi bralci.

Naj tu dodam vprašanje slovenske bralke: je morilko kdaj grizla vest? S tem se ne ukvarjate prav dosti.
To prepuščam bralcu, naj sam oceni, kako je s tem. Namerno sem jo prikazal kot čustveno malo hladno, z neko črto brezčutnosti oziroma pomanjkanja empatije. Prav zato sem v pripoved dodal na videz nemotiviran prizor, ko v jetnišnični kuhinji fizično obračuna s sojetnico. Po drugi strani pa je zelo inteligentna. Osebno precej lažje pišem o inteligentnih osebah, več težav imam z neumneži. Lažje gledam svet skozi oči inteligentnih oseb, kot sta na primer inšpektor Gorki v Rdeči vodi ali v drugi zgodbi nekdo, ki zna rekapitulirati svet okoli sebe, čeprav ga ni sposoben spremeniti ali celo sam pripomore k temu, da svet ni dober.

V nekaterih delih, kot so Mavčne ovce in nekatere kratke zgodbe, pišete o vojni in njenih posledicah. Nekatere so postavljene na fronto, še bolj pa se ukvarjate z njenimi posledicami v človeku, z občutki prestrašenega mobiliziranega maturanta ali veterana po vojni … Vojno ste nekoč označili za vejico v nedokončanem stavku – rez v življenju posameznika. Poznate to življenje?
To izkušnjo imam, bil sem mobiliziran, skupaj nekaj manj kot eno leto, tako da imam izkušnje s fronte iz prve roke. Najstarejša zgodba v zbirki Cestna patrulja je Skupljač zmija – Zbiralec kač iz leta 2001. To je bilo šest let po vojni, ko sem že napisal Mavčne ovce in Nedeljski prijatelj, ki se delno ukvarjata z vojnimi veterani in vojno psihopatologijo. Tedaj sem si rekel, da je to zadnje, kar še napišem o vojni, saj zelo kmalu to ne bo nikogar več zanimalo. A še vedno je to glavna družbena tema – gledamo televizijske dokumentarce, poslušamo prepire o vojni in ugotavljamo vpliv vojnih veteranov. Pa vendar se je vmes zgodilo ogromno usodnih stvari, in ne razumem, zakaj je hrvaška družba še vedno tako obsedena z vojno. Pozneje sem sicer še napisal eno ali dve zgodbi o njej, npr. Angel varuh, tudi v romanu Rdeča voda ji je namenjeno eno poglavje, saj se mi je zdelo, da vsaj en lik mora imeti vojno za sabo. Če pišem o generaciji maturantov iz let 1989 in 1990, se izkušnji vojne pač ni mogoče izogniti. Pa vendar menim, da je vojne tematike v hrvaški družbi in v javnosti že preveč in da se je treba nehati ukvarjati s tem.

Dve vaši deli sta že ekranizirani, v pripravi je že tretje … Tudi sami pišete scenarije. Kako je s predelavo proze v filmski scenarij?
S tem imam mešane izkušnje. Enkrat sem v scenarij predeloval svoj roman, drugič kratko zgodbo za televizijsko nadaljevanko Cestna patrulja, ali pa je bil scenarij originalno delo. Poleg tega izkušnje z Mavčnimi ovcami niso najbolj značilne, saj sem imel o tem filmu precej drugačne predstave kot Vinko Brešan. Ko sem videl, da on to vodi v neko drugo smer, sem mu pustil, naj dela po svoje, in se umaknil, tako da sem sodeloval le na začetku. Precej več sem se naučil, ko sem pisal scenarij za Cestno patruljo. Z njim sem bil precej zadovoljen in mislim, da je bila nadaljevanka uspešna, tudi ponavljajo jo. Glede na to, da smo sorazmerno kratko zgodbo z dvajsetih strani predelali v peturno tv serijo in je bilo treba veliko gradiva dodati, je bilo to precej bolj podobno pisanju originalnega scenarija – zgodbo smo razčlenili in dodali veliko oseb in situacij. Kot da bi bila zgodba, s katero smo začeli, le sinopsis. Moram povedati, da mi imam scenaristično delo zelo rad, saj mi ponuja najboljše od pisanja proze, torej izmišljanje zapleta, ukvarjanje s psihologijo likov in delo na zgradbi. Kompozicija je pri scenariju zelo pomembna. Po drugi strani pa nima tistega, kar me pri pisanju najbolj dolgočasi, to je slogovno brušenje. Tega ne maram, ne zanima me, a vendar se pisatelj mora ukvarjati s tem. Scenaristiko imam torej zelo rad, delam tudi s študenti in vodim scenaristične vaje na akademiji in res lahko veliko govorim o tem. Zavedati pa se morate, da je film vedno režiserjev, kot scenarist ste le servisna oseba, in ta vaš otrok lahko postane nekaj povsem drugega, kot ste pričakovali. Kdor tega ne sprejme, ga čakajo frustracije, zato marsikdo odstopi od pisanja scenarijev in se vrne v prozo. Ali pa postane režiser – kar pa jaz ne bi. Preveč mora delati pod časovnim pritiskom in preveč je komuniciranja … jaz tega ne bi počel.

V nogometu, ki ga vsi razumejo, se pokaže, kako lahko organizirani občani odgovorno vodijo neko javno dobrino, ne da bi bila edina rešitev vedno privatizacija. Nogomet se mi torej povezuje s političnim vprašanjem in prav zato sem še zainteresiran za to zgodbo.

Jurica Pavičić

Končajmo z menda najpomembnejšo postransko zadevo – nogometom. Kar pogosto ga tematizirate, pišete o Hajduku v najboljših časih in o Hajduku zdaj ter ob tem primerjate Split, družbo, ambicije nekoč in danes. In še neko metaforo navajate: vprašanje o lepoti ali tehniki, estetiki in učinkovitosti.
Nekako se res ves čas ukvarjam z nogometom kot metaforo. Zanimiva mi je povezava med zlato dobo mojega kluba v sedemdesetih letih, v času Tomislava Ivića, ki je bil tedaj nogometna legenda, ter splošno modernizacijo Splita in vse tedanje družbe, torej dobo industrije, tehnologije, racionalnosti, inženirjev … Moj oče je bil inženir, in kot otroku mi je bil svet tehnokracije in industrije šestdesetih in sedemdesetih let zelo blizu. Na neki način je bilo dogajanje v nogometu odsev tega modernizacijskega preskoka. Iviću so vedno očitali, da je njegov nogomet hladen, eksakten, racionalen … kako mu manjka romantike in iracionalnih trenutkov, in da je vse skoraj laboratorijsko. Danes to res lahko vidimo kot metaforo vse tedanje družbe, ko je predmoderna, težaška Dalmacija nenadoma preskočila v industrializacijo. Potem pa kolaps tega sveta – ideološki in gospodarski propad, deindustrializacija … razkroj, ki se je začel že konec osemdesetih let in se ujema z zatonom nogometa. Ob tem me je v nekaterih zgodbah zanimal prehod iz kolektivističnega modela igranja za ekipo v svet menedžerjev, ko vsak igralec skuša napraviti svojo kariero. Na igrišču in ob njem se kaže, kako se ideološki politični model brutalnega kapitalizma devetdesetih spreminja v tisto, kar vidimo zdaj. A še vedno sem ostal povezan z nogometom, še vedno sem navijač in član organizacije Naš Hajduk, organizirane z namenom, da prepreči privatizacijo kluba in da upravo volijo navijači. V nogometu, ki ga vsi razumejo, se pokaže, kako lahko organizirani občani odgovorno vodijo neko javno dobrino, ne da bi bila edina rešitev vedno privatizacija. Nogomet se mi torej povezuje s političnim vprašanjem, in prav zato sem me zanima ta zgodba.