Lena Dunham ni oseba, ki bi vzbujala mešane občutke: ali jo obožujete ali sovražite. Podobno je tudi z njenim televizijskim alter egom, Hanno Horvath. Foto: EPA
Lena Dunham ni oseba, ki bi vzbujala mešane občutke: ali jo obožujete ali sovražite. Podobno je tudi z njenim televizijskim alter egom, Hanno Horvath. Foto: EPA
Na lanskih Zlatih globusih s soigralkama iz Punc Zosio Mamet (levo) in Allison Williams (desno). Foto: EPA

Podobnosti z resničnimi osebami niso zgolj naključne: tudi Lenin alter ego Hannah Horvath iz serije Punce je tik pred izdajo knjižnega prvenca, ki naj bi po smrti prejšnjega urednika (na katero se je Hannah, milo rečeno, čudaško odzvala) iz e-knjige postal čisto prava, tiskana.

A tu se podobnosti tudi končajo: medtem ko je Hannah, glasnica debelušnih deklet po vsem svetu, ki se ne sramuje svojih oblin (celo tako ponosna je nanje, da se v eni zadnjih epizod ves čas naokrog sprehaja v zelenem bikiniju), "trpeča umetnica", ki komaj shaja z zasoljeno brooklynsko (o še bolj zasoljeni in veliko bolj prestižni Tribeci, kjer je do pred kratkim, ko si je kupila stanovanje na Brooklyn Heightsu, s starši živela Lena, ne more niti sanjati) najemnino, je Lena Dunham pravice za knjigo po pravi založniški vojni prodala Random Housu za 3,7 milijona dolarjev. In to oktobra 2012, ko je imela "pod pasom" le eno sezono Punc in še ni bila dobitnica dveh zlatih globusov.

Le dva meseca po podpisu omenjene pogodbe je opravljiva newyorška spletna stran Gawker - morda oziroma gotovo prav zato hudomušna referenca na ta blog v epizodi Dead Inside aktualne sezone - razkrila precej podobnosti o pogodbi in vsebini "knjige humornih nasvetov za mlade ženske". (Na tem mestu velja omeniti še, da je Gawker tik pred predvajanjem omenjene epizode zajetno vsoto denarja ponujal tistemu, ki bi jim priskrbel neretuširane fotografije Dunhamove, ki so se nato v obdelani obliki znašle v Vogueu.)

Vplivna vzornica debelušnih deklet
Lena se je filmski javnosti prvič predstavila z neodvisnim celovečercem Tiny Furniture (2010), v katerem je prav tako kot v Puncah vlekla vzporednice s svojim resničnim življenjem. V filmu sta nastopili celo njeni resnična mama, umetnica Laurie Simmons, in mlajša sestra Grace. Leta 2012 pa so prišle Punce, pri katerih je gotovo pomembno vlogo odigral Midasov dotik producenta Judda Apatowa. Serija je ustvarjalcem z Dunhamovo na čelu prinesla osem nominacij za emmyje in dva zlata globusa, pri reviji Time so avtorici s sledilci na družbenih omrežjih v milijonskih številkah (prav na Instagramu je prvič razkrila naslovnico knjige) uvrstili med najvplivnejše ljudi na svetu.

Not That Kind of Girl je po pisanju Hollywood Reporterja nekakšen "hibrid med spomini in knjigo nasvetov", o čemer pa priča že podnaslov Mlada ženska razkriva, kaj se je "naučila". Naslovnica je poklon knjižnim ovitkom iz 60. in 70., na njej pa ni napol pojedenih kolačkov in baletnih čeveljcev, ki so jih zmotno napovedovali pri Gawkerju.