"Nikola Tesla je bil zelo priden fant. Vse življenje se je rad učil. V nekem trenutku se je nekaj zgodilo. To je bilo verjetno v Gradcu, v Mariboru se je nadaljevalo. Ker je bil izjemno dober matematik in je imel tudi intuicijo, si je najbrž predstavljal, da lahko matematično predvidevanje uporabi v igrah s kartami."

Tako je mariborsko epizodo svetovno znanega izumitelja opisal pisatelj in zgodovinar Vladimir Pištalo. Pred leti je za roman Tesla, portret med maskami prejel Ninovo nagrado. Beremo ga lahko tudi v slovenščini, tako kot novelo Aleksandrida, ki pa pripoveduje zgodbo o človeku, ki je osvojil ves svet. Trenutno se prevaja roman Milenij v Beogradu.

S srbskim pisateljem, ki je skoraj 30 let ameriškim študentom predaval ameriško in svetovno zgodovino, a zdaj živi v Beogradu, kjer je direktor Nacionalne knjižnice, smo se pogovarjali o ZDA, zgodovini, identiteti, spremembah okolja in Mariboru, kamor se je med vojno v Sarajevu zatekel njegov oče, ki je bil sicer direktor Nacionalne in univerzitetne knjižnice v glavnem mestu Bosne in Hercegovine. Pogovoru lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! ob 12. 35 na TV SLO 1, vabljeni tudi k branju!

Gospod Pištalo, rodili ste se v Sarajevu, v otroštvu pa ste živeli tudi v Kraljevu in Beogradu, kjer živite tudi danes. Dolgo ste živeli in predavali v ZDA. Se znate dobro prilagajati novim okoljem?

Ko sem danes hodil po Ljubljani, sem razmišljal o tem, kako čas teče. Mislim, da je bilo menjavanje okolja zelo pomembno v mojem življenju.

Kako so vas to dejstvo in okoliščine oblikovali?
Tako sem se najhitreje naučil, da vse lahko narediš na več načinov. Da so domneve ljudi različne in da je v različnih okoljih normalnost drugačna. Veste, kako je, ko izseljenci pridejo v Ameriko? Nekaj izseljencev se pogovarja in eden reče: "Ti ljudje niso normalni." Torej ljudje v novem okolju niso normalni, izseljenca pa sta normalna. Ljudje to tako doživljajo. Srečata se dve normalnosti. Sprejemanje več normalnosti je danes bistveno v svetu.

Leta 1993 ste se izselili v ZDA. Tam ste doktorirali na temo treh identitet srbskih izseljencev: srbske, ameriške in jugoslovanske. Kaj ste ugotovili?
Kot je rekel pokojni Aleš Debeljak, se pri tem združuje vse, od nacionalne magije do tistega, kar je precej temačnejše. Za kaj gre? Po vseh knjigah, ki sem jih prebral, bilo jih je več sto, človek ne postane bistveno pametnejši. Poleg posameznikove identitete pri tem deluje sila, ki ljudi pripravi do tega, da zanjo lažejo in umirajo. 'To lie and die.' Kaj natanko je to? Kakšne so definicije naroda? Med drugimi jih je skušal pojasniti tudi Josif Stalin. Govoril je o ozemlju, jeziku itd. A preživiš lahko skoraj brez vsega, kar je naštel. Na primer v ZDA danes živi tretja generacija, ki ne zna več jezika, nima tesnega stika z vero, a se vendarle imajo za Srbe. Enako bi veljalo za kogar koli. Mislim, da se mora človek preprosto opredeliti, katere narodnosti je. Vendar ne gre samo za to. Vprašanje je, kako te določajo drugi.

Kaj je sestavljalo jugoslovansko identiteto in ali jo lahko primerjamo z evropsko?
Jugoslovanska identiteta ni nastala leta 1919, temveč v času Napoleonovih Ilirskih provinc. Kako jih je že nekdo poimenoval? Totalitarno razsvetljenstvo. Napoleonovim generalom se vera ni zdela bistvena. Tudi plemstvo jim ni bilo pomembno. Mislili so, da je narod, kot je bilo v Franciji, bistven. Ta narod se jim je zdel zelo podoben. V 19. stoletju je gibanje dozorelo. Središče je bilo najprej v Zagrebu, nato še drugod. To bi lahko primerjali z združitvijo Italije in združitvijo Nemčije. Rekli so, da obstajajo jezikovne razlike. Seveda, a jezik se razlikuje tudi med Hamburgom in Bavarsko, Umbrijo in Sicilijo.

Te razlike torej niso razlog, saj se jih da premostiti, če okoliščine to zahtevajo. Jezik jugoslovanskega območja je pretežno Mazzinijev jezik, ki je z združitve Italije prenesen na okoliščine na tem območju. Ker je ta država preživela dvakrat, ne samo enkrat, je bila tukaj očitno še ena ovira. V popisu prebivalstva iz leta 1974 se je 1.300.000 prebivalcev opredelilo za Jugoslovane. Bistveno več, kot je Črnogorcev, skoraj dvakrat več. Bilo je torej dober milijon ljudi. Prava čarovnija. V enem stoletju je bil ta narod konstruiran, nato pa razgrajen. Človeka res postane strah. Če lahko skupine ljudi nastajajo in izginjajo kot v gledališču ali cirkusu, se moramo nad tem zamisliti. Mislim, da se še nismo dovolj zamislili.

Doktorirali ste iz zgodovine in v ZDA predavali ameriško zgodovino ameriškim študentom. Je to mogoče samo v ZDA? Bi bilo mogoče tudi v Evropi?
Morda res. Večkrat sem se pogovarjal z Evropejci. Bi lahko Francoz predaval Nemcem nemško zgodovino? Bi lahko Romun predaval Madžarom madžarsko zgodovino? Ali pa Hrvat Slovencem ...

To bi bilo nevarno. (smeh)
Ljudje bi se spraševali, ali je predavatelj nepristranski. Mene pa ni nihče nič vprašal. Moj doktorat je bil vpisan v rubriko ameriške zgodovine. V 30 letih, ko sem Američanom predaval ameriško zgodovino, me ni nihče nič vprašal. Imate diplomo? Imam. Potem pa lahko opravljate svoje delo. To je zelo zanimivo in ena od dobrih lastnosti življenja v Ameriki.

Vaš najbolj znani roman je Tesla, portret med maskami, torej še ena zgodba o Srbu, ki svojih sposobnosti ni mogel razvijati v domovini, temveč se je moral preseliti v Ameriko. Kaj pa je vas očaralo pri tem nadvse zanimivem izumitelju?
To je čudovita zgodbo o človeku, ki je znal ustvariti tudi strele. Bogovi ustvarjajo strele. On je ustvarjal velike iskre oziroma strele, ki so segale od tal do neba. V prostorih nebotičnikov je opazoval neurja in govoril, da je mogoče ustvariti večje strele. Skozi svoje telo je spustil 200 000 voltov. Izračunal je, da ga ne bo poškodovalo, zato je to naredil. Skozenj je šel ciklon električne energije, lasje so mu sršeli in na tla so padale iskre. Ko se je poskus končal, je njegovo telo oddajalo sij. Nihče se mu ni upal približati. Videti je bil kot svetnik. Vprašali so ga, ali je delal poskuse na živalih, pa je odgovoril, da jih je delal samo na sebi. Od takrat je minilo več kot sto let. Danes vemo, da to ni nevarno, a si poskusa vseeno nihče ni upal ponoviti. Bil je tako pogumen, da je tvegal življenje. Življenje je zastavil za to, v kar je verjel.

Zanimiva je tudi zgodba Nikole Tesle v Mariboru. Je res začel kockati v Mariboru?
To je bilo popolnoma res. Bil je zelo priden fant. Vse življenje se je rad učil. V nekem trenutku se je nekaj zgodilo. To je bilo verjetno v Gradcu, v Mariboru se je nadaljevalo. Ker je bil izjemno dober matematik in je imel tudi intuicijo, si je najbrž predstavljal, da lahko matematično predvidevanje uporabi v igrah s kartami. Verjetno ga je to vznemirjalo, tako kot vznemirja kockarje. Vendar ni bil pretirano uspešen. Uspešnejši so bili tisti s cigarami v kotičkih ust ...

Ki so mu pobirali denar...
Iz Maribora so ga odpeljali kot osebo brez poklica. Nato se je vrnil k očetu in mami v Gospić.

Napisali ste tudi roman Sunce ovog dana: pismo Andriću. Andrić je edini Nobelov nagrajenec iz jugoslovanskega okolja. Vsi si ga lastijo. Zakaj pa je pritegnil vas?
Andrić je zelo pomemben in odličen pisatelj. Dober bi bil v kateri koli književnosti. Zelo zanimiva je resnost, s katero se je lotil vsake naloge. Prepričan je bil, da ljudem nekaj dolguje. Rekel je, da človek ne potuje iz sebične želje po veselju, temveč zato, da bi svojim ljudem prinesel zanimive zgodbe. Vse svoje izkušnje ... V delu Znamenja ob poti ves čas deli nasvete mladim, revnim in ljudem brez zgledov, kakršen je bil on v otroštvu. Čutil je dolžnost, da neznance usmerja, jim ponudi roko v svetu, v katerem ni vodstva. Izhajal je iz majhnega mesta. Rekel je: "Ko sem začenjal, sem bil reven, Bosanec in otrok." Mladim je govoril, naj se nikoli ne dvigujejo nad tisto, o čemer pišejo. Zlasti pri nadrealizmu mi ni všeč predpona nad. Nikoli se ne dvigujte ne nad bralce ne nad temo, svojo nalogo pa le dvignite visoko. Rezultati bodo vedno na nižji ravni, kot ste pričakovali, a svojo nalogo brez omahovanja postavite visoko.

Pogosto ste poudarjali, da je bila za Andrića zelo pomembna empatija. Zakaj je pomembna za Andrića, za pisatelje in vse druge ljudi?
Za ljudi gotovo. To je morda najvrednejša lastnost človeških bitij. Zdi se mi, da je v naših časih manj empatije kot v prejšnjih, Andrić pa je tako kot Kristus umil noge vsem, o katerih je kadar koli pisal, z velikim razumevanjem. Z velikim razumevanjem se je vedno istovetil z ljudmi, o katerih je pisal. Nikoli ni sodil o njih, vedno je hotel videti človeka tako, kot ta vidi sebe znotraj, ali tako, kot ga vidi smrt.

Vaš roman Milenijum u Beogradu prav zdaj prevajajo v slovenščino in bo objavljen verjetno naslednje leto. Kaj vam pomenijo prevodi v tuje jezike?
Ker Milenij pripoveduje o raznih stvareh, med drugim o 90. letih, z beograjskega zornega kota, me zanima, kako ga bodo brali bralci v Ljubljani, ker so njihove izkušnje in domneve drugačne.

Slovenijo ste spoznali konec 80. let, na začetku kariere, ko ste bili tudi novinar. Urejali ste kulturno rubriko v glasilu Jugoslovanskih železnic. Kakšno Slovenijo ste ohranili v spominu?
Bolje sem jo spoznal, ko sem se vrnil iz ZDA, po zadnjih vojnah, in se precej tesno povezal z njo. V jugoslovanskih časih sem prihajal sem, a ne prav pogosto. Večkrat sem bil v Mariboru. Spominjam se stare lokomotive v železniškem muzeju, ki smo ga imeli tudi v Beogradu. Vedno sem imel rad starine, stare stvari in celo stare ljudi, ker poznajo veliko zgodb. Rad se spominjam teh prijetnih obiskov. Medtem sta se izboljšali tudi vinska in gostinska kultura. To je eden izmed razlogov, da rad prihajam sem. (nasmešek).
Moj oče je bil med vojno v Mariboru. Zbežal je iz Sarajeva. Bil je direktor Mestne hiše, univerzitetne oz. Narodne knjižnice Bosne in Hercegovine. Čeprav je bil ledvični bolnik, je spal v njeni kleti. Tako je živel eno leto in nato odšel v Maribor. Vsi iz knjižnice so bili zelo prijazni do njega.
Zdaj nepričakovano sodelujemo v okviru knjižničnega sistema Cobiss, ki zajema več kot vso nekdanjo Jugoslavijo, ker vključuje tudi Albanijo. Jaz sem, lahko rečem, nadaljeval to delo. Oče je bil eden od utemeljiteljev sistema, ki ni bil ustanovljen samo v enem kraju, ampak povsod. Jaz pa sem to sodelovanje po naključju nadaljeval.