63-letni Britanec Kazuo Ishiguro, najbolj znan po romanih Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar, je v svojem včerajšnjem Nobelovem predavanju na švedski akademiji orisal precej temačno sliko sedanje družbe.

Vloga književnosti pri oblikovanju skupne vizije
Kot je dejal, ga je lansko leto prisililo v uvid, da "je nezadržen napredek liberalno humanističnih vrednot, ki sem jih vse od svojega otroštva jemal za nekaj samoumevnega, utegnil biti iluzija". Čas po padcu berlinskega zidu je čas "samovšečnosti, izgubljenih priložnosti". Tako so se po njegovem lahko tudi namnožile skrajne desničarske ideologije in nacionalizmi po svetu.

Bolj raznolika, manj konservativno misleča literatura bi lahko pripomogla k oblikovanju skupne vizije, je dejal britanski avtor, ki bo v nedeljo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. "V času nevarno naraščajočih delitev moramo znati prisluhniti," je pozval pisatelj. "Morda bomo celo našli novo idejo, veliko človeško vizijo, okoli katere se lahko zberemo."

Ishigura je oktobra Nobelova žirija ovenčala za "njegove romane z močnim čustvenim nabojem". Sekretarka švedske akademije Sara Danius je ob razglasitvi dejala še, da je v svojih delih razkril brezno, ki se skriva pod našo iluzijo povezanosti s svetom.

Vse misli o Japonski prelite na papir
Pisatelj je v svojem predavanju nato še opisal, kako je razvil svoj literarni slog. Čeprav vse od petega leta starosti ni več živel na Japonskem, je kot mladenič nenadoma začel pisati o svoji domovini. Vse, kar je kadar koli občutil ali pomislil o Japonski, je zapisal, vse, česar se je spomnil, je spravil na papir - "preden bi za vedno izginilo iz spomina".

Iz dela V iskanju izgubljenega časa Marcela Prousta se je naučil, da mu zgodb ni treba pripovedovati linearno. Nenadoma je bil sposoben svoje knjige komponirati kot abstraktni slikar, ki ureja oblike in barve po platnu. Glasovi Toma Waitsa, Boba Dylana, Brucea Springsteena in Raya Charlesa pa so ga naučili izražati nepojmljivo kompleksno mešane občutke.

Velja, da je Ishiguro razvil svojo estetiko. Daniusova je ob oktobrski razglasitvi njegovo pisanje opisala kot neke vrste mešanico Jane Austen in Franza Kafke. Nato pa še, da je tej mešanici treba dodati še ščepec Prousta, "zatem to zmešamo, a ne preveč, in dobimo njegovo pisanje".

"Bistvenega pomena, da komunicirajo čustva"
Kot pomembno prelomnico v svoji karieri je Ishiguru opisal dan, ko je - med gledanjem nekega dolgočasnega filma - doumel, da je treba zgodbe pripovedovati prek odnosov. "Kaj, ko ne bi več razmišljal o svojih likih in bi namesto tega razmišljal o njihovih odnosih? Morda bodo nato moji liki prišli sami od sebe." Konec koncev gre za to, da se pisatelj v neki tihi sobi poskuša povezati z bralcem v drugi mirni (ali ne tako tihi) sobi, je še dejal Ishiguro. "Zame je bistvenega pomena, da komunicirajo čustva."