Oblikovalka Sanja Janša je na naslovnici združila podobe zajcev vseh štirih ilustratorjev: Ančke Gošnik Godec, Zvonka Čoha, Jelke Godec Schmidt in Ane Zavadlav. Foto: BoBo

Anja Štefan je imela ob koncu študija, ko jo je začelo vleči v pripovedovanje, zelo ohlapno predstavo o tem, kaj je slovenska ljudska pripoved, se spominja danes. Sodelovanje z Matičetovim pa ji je dalo vpogled v to, kaj sploh je naše pristno gradivo. Proces spoznavanja je označila kot zelo dragocen, saj ji je skozi leta pomagal oblikovati jezik in občutek za dobro zgodbo.

Veliko raziskovalno delo
A ta proces, kot je poudarila, ni bil enostaven. Matičetovo gradivo je sicer zbrano, a je "zaklenjeno" v rokopisih. "To so taki zvezki, na drobno popisani s svinčnikom. Ko začneš listati, se ne prikaže zgodba. In ne veš, ali je zgodba, ki jo začenjaš prepisovati, kaj vredna. Greš od besede do besede," je povedala. "Ko se prebiješ skozi, se morda izkaže, da dobiš nekaj zgodb, ki so morda uporabne za današnje otroke," je dodala. Pojasnila je, da nekatere zgodbe, ki so jih pripovedovali v drugačnem okolju in v nekem drugem času, ne morejo več živeti za današnje naslovnike. Oziroma bi nekatere morda lahko, če bi drzneje posegli vanje.

Preizkušanje zgodb "na terenu"
Naslednje pomembno vprašanje je bilo, kaj narediti z zgodbami. Tiste, ki so ji bile všeč, je začela pripovedovati. Kot je poudarila, ima kot pripovedovalka več svobode pri ravnanju z izročilom, saj ima privilegij, da lahko zgodbo pove vsakič drugače. Kadar pa zgodbo pripravlja za objavo, mora vedno loviti ravnotežje med zvestobo izročilu in posegi vanjo. Nekatere pravljice, ki jih prepozna kot močne, kot vredne, da živijo naprej, namreč zaradi same ubeseditve ali določenih vsebinskih drobcev v izvorni obliki ne morejo doseči današnjih naslovnikov.

Anja Štefan je urednica več zbirk ljudskih pravljic, ki jih pogosto tudi na novo pove in zapiše. Foto: BoBo

Kot je še povedala, je skozi leta dozorela kot ustvarjalka in poustvarjalka. Pridobila je vedenje in samozavest, da dela v dobro neke pravljice in tudi samega področja. Tako je v knjigo vključila tudi pravljice, v katere je morala poseči nekoliko bolj, kot bi Matičetov. Ta je bil, kot je povedala, zelo dosleden in je odbiral skoraj samo tisto gradivo, ki mu je omogočalo, da se je lahko čim bolj držal ubeseditve ljudskih pripovedovalcev.

Po besedah urednice otroškega leposlovja za Mladinsko knjigo, Irene Matko Lukan, je približno polovica pravljic v knjigi znana. Nekatere, kot so Tri botre lisičice, O rusici, ki je pregnala grdinico iz lisičje hišice ter Skakelj pevec in citiravec pri rusicah, so zelo dobro znane. Nekaj pa je takih, ki so tokrat prvič objavljene v knjigi.

Milko Matičetov je že pred drugo svetovno vojno začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, posebej se je posvetil ljudskemu pripovedništvu. Širši javnosti je bil najbolj znan po raziskovanju Rezije, kjer je zbral več kot 3.000 pravljic. Foto: BoBo

Pravljice so ilustrirali Ančka Gošnik Godec, Zvonko Čoh, Jelka Godec Schmidt in Ana Zavadlav. Nekatere ilustracije so ustvarjene na novo, nekatere pa so, tako kot pravljice, že dobro znane.

Knjigo je oblikovala Sanja Janša, ki je na naslovnici združila podobe zajcev vseh štirih ilustratorjev. Podobe zajcev krasijo tudi predpapir in zapise o ustvarjalcih knjige. Dodan je še zapis Anje Štefan knjigi na pot, spomin na Matičetovega pa sta v knjigi obudili tudi upokojena kustosinja v Slovenskem etnografskem muzeju Fanči Šarf in Zarja Koliševska, hčerka Milka Matičetovega. Na današnji predstavitvi je z zbranimi delila dve prigodi iz svojega otroštva in poudarila očetovo predanost delu.