Bratovščina Sinjega galeba je mladinska pustolovska povest Toneta Seliškarja. Izhajala je v mladinski reviji Naš rod v letniku 1935/36, v knjižni obliki pa je prvič izšla leta 1936 pri Mladinski matici v Ljubljani. Povest je doživela že več kot deset domačih in več tujih izdaj, prirejena je bila za oder in film. Leta 1970 je tako France Štiglic posnel nadaljevanko v osmih delih. Foto: IMDb

Tone Seliškar se je rodil leta 1900 v Ljubljani kot sedmi in najmlajši otrok očetu Antonu in mami Mariji. Odraščal je v obrtniško-železničarski družini, šolanje pa začel na osnovni šoli na Vrtači. Izobraževanje je nadaljeval na učiteljišču v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1919. Nato je začel poučevanje, prvo profesorsko mesto pa je dobil v Dramljah pri Celju. Pozneje je poučeval tudi v Trbovljah in Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je na pobudo Prežihovega Voranca postal član Osvobodilne fronte (OF), jeseni 1943 pa je odšel med partizane. Po vojni je bil novinar pri Slovenskem poročevalcu, urednik založbe Borec in predsednik Slovenske izseljenske matice.

Največjo pozornost je vzbudil s poezijo, v kateri je razkrival bedo delavskega, zlasti rudarskega, življenja in izražal upanje na srečnejše dni. Kot pripovednik je bil najuspešnejši s pisanjem za mladino.

Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.

Literarni zgodovinar Janko Kos

V svojih pesmih je izhajal iz socialnega ekspresionizma. Leta 1923 je izdal prvo pesniško zbirko Trbovlje, pozneje pa je prešel v socialni realizem (Pesmi pričakovanja). Tudi v proznih delih je opisoval nesreče in stiske, ki so pestile delavce, ter njihov boj za obstanek (Hiša brez oken, Roke Andreja Podlipnika), posegal pa tudi v snov iz druge svetovne vojne (Zmagali bomo, Ljudje z rdečim cvetom, Noč in svitanje). Najboljši pripovedni deli sta realističen roman Nasedli brod in avtobiografski roman o podobi Ljubljane v pisateljevi mladosti Tržaška cesta.

Seliškar je verz približal prozi, saj je tako bolje ustrezal pripovedni vsebini njegovih pesmi. Foto: Wikipedia

Navdušujoča pravičnost junakov

Napisal je tudi vrsto priljubljenih povesti in črtic za mladino. Snov za pisanje je jemal iz motivov izseljevanja (Rudi), življenja revnih dalmatinskih ribičev (Bratovščina Sinjega galeba), partizanskih časov (Tovariši, Mule, Liščki) in spominov na mladost (Deček z velike ceste, Fantu so zrasla ušesa).

Za Seliškarjevo mladinsko pripovedno delo so značilne izrazita socialna in etična naravnanost in navdušujoča pravičnost vzornih junakov ter živahna, dogodkov polna zgodba in izvirna tematika. Z deli za mladino, v katerih se razpleta živo in napeto dogajanje, je prispeval izrazit delež k slovenski mladinski književnosti.

Proletarsko-socialna motivika

Leta 1947 je prejel Prešernovo nagrado, v letih 1949 in 1950 pa Levstikovo nagrado. "Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami," je Seliškarjevo poezijo opisal literarni zgodovinar Janko Kos.

Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike, med drugim v srbohrvaščino, češčino, madžarščino, makedonščino, slovaščino, albanščino, italijanščino, romunščino, ruščino, poljščino in nemščino. Umrl je 10. avgusta 1969 v Ljubljani.