V knjigi, ki je izšla v zbirki Spomini in izpovedi Mladinske knjige, je avtor popisal obdobje od otroštva do vstopa v gledališki svet. Po tem vstopu je v svoji dolgoletni karieri ustvaril 150 gledaliških in več kot 30 filmskih vlog.
Gledališki svet pozna z vseh perspektiv, zato je pomembno tudi njegovo publicistično in pisateljsko delo, kjer se večinoma posveča gledališču, obravnava svoje glavne akterje ter odrske in zaodrske zgodbe. Sprva je želel postati prav literat, pisati pa začel že kot igralec z mislijo, da zelo malo njegovih kolegov govori o svojem poklicu, sam pa ga je hotel bralcem približati na čim prijetnejši in humoren način.
Preden je stopil v gledališki svet
Vendar Spominjarije so drugačne, od drugih avtorjevih knjig se namreč razlikujejo ravno po tem, da gledališki svet ni v središču dela. Polde Bibič popisuje svoje odraščanje, od predšolskih let pa do začetkov na akademiji. A brez gledališča vseeno ni šlo, kot pojasnjuje avtor: "Brez gledališča ne bi bilo nobene knjige, ker brez gledališča tudi mene ne bi bilo."
Mladostniška leta so močno zaznamovali strašni vojni dogodki, opisuje pa tudi svojo zgodnjo mladost, skrivnostno očetovo smrt, prvo zaljubljenost, odnos z materjo in starodavno obarvano življenje v Žabji vasi.
Stara zgodba, ki je bila za svoj čas preveč vulgarna
Spomine je prepletel s tremi pesmimi Jožeta Pučnika, ki je bil njegov sodelavec pri reviji Iskanja. Vanje pa je vključil tudi zgodbo Fifi, ki jo je navdahnila 14-letna soseda z obrito glavo, ta pa je bila za objavo v reviji Svit takrat 'preveč vulgarna'. Bibič se spominja, da je zgodbo, v kateri je pisal o sifilisu in stenicah, prebrala tudi njegova mati in ker je zgodba pisana v prvi osebi, se je prestrašila, da je za sifilisom zbolel njen sin. Mater je nato komaj pomiril, da so skrbi odveč.
Zgodba je nekakšna ponazoritev razlik med časom, v katerem je sam odrasel, in današnjimi dnevi, kar je tudi nekako osnovna želja, ki ga je gnala k pisanju "spominjarij".