Pesniška zbirka Aktivistovi zapisi po avtorjevih besedah izvira iz spoznanja, da "vse svoje življenje živi v deželi nasilja, zato je tudi to knjiga o nasilju". Temu duhu ustreza tudi naslovnica francoskega risarja Mavada Charona. Zbirka zajema štiri desetletja Mozetičevih spominov "na vsemogoče nasilje, psihično in fizično nasilje, ki mu je bil priča" v času svojega LGBT aktivizma. Po navedbah založbe Škuc gre za provokativno knjigo, ki bralstva ne bo pustila mlačnega.

Radikalna protivojna zgodba tudi v ukrajinščini
Njegova otroška slikanica Dežela bomb, dežela trav je pravzaprav star zapis, nastal že v 70. letih 20. stoletja, ko je bilo, kot pravi avtor, mirovništvo trend v svetu in v Sloveniji. Izšla je leta 2013 z ilustracijami Maje Kastelic, kar je bila njena prva ilustrirana knjiga.

Tokrat je izšla slovensko-ukrajinska izdaja in je na voljo brezplačno. V ukrajinščino so jo prevedle študentke slovenskega lektorata iz Kijeva in naj bi služila za učenje slovenščine ukrajinskih otrok v Sloveniji, a so slovenski strokovnjaki za otroško psihologijo sklenili, da ni primerna zanje.

"Radikalna protivojna zgodba" je doslej sicer izšla v prevodih v Španiji, Egiptu, Italiji, Južni Koreji in na Švedskem.

Vladavina muh v trdi izdaji
Vladavino muh, ki so jo z mehkimi platnicami doslej natisnili v 2000 primerkih in jo brezplačno razdeljevali na protestih in drugih shodih ter lokacijah, so zdaj izdali še v trdi izdaji. Po besedah Mozetiča, ki je tudi urednik zbirk Aleph (Center za slovensko književnost) in Lambada (Založba Škuc), je ta "bolj petične bralce".

"Politična satira nastane v hudih časih," pravi Svetlana Makarovič. "Ko so ljudje v stiski, ko se dogajajo 'pi****ije', takrat je čas in kraj za politično satiro. (...) Če je uradno vse v redu, potem je to sumljivo, potem se pod mizo dogajajo drugačne stvari, takrat je satira pod mizo, je ilegalna. Tokrat je še legalna," pravi pesnica. Knjigo Vladavina muh je finančno podprl Zavod Jebešministra.

Sorodna novica Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Med zvestobo in svobodo
Center za slovensko književnost je izdal tudi tretjo pesniško zbirko Kaje Teržan z naslovom Nekoč bom imela čas, ki je v znamenju iskanja izgubljenega časa. Ključen je odnos časom in prostorom, precej zapleten, zlasti pa pretesen, zato ju skuša razdružiti, da bi vsaj ena razsežnost postala obvladljiva, nemara celo pomirljiva. Poguben se zdi zlasti učinek preteklega časa na prostor, telo, ki se tokrat izrazito ponotranja, je o knjigi zapisala Diana Pungeršič.

Zbirko zaznamuje gotsko vzdušje, temačna občutja, kar se pa "uravnovesi s samo strukturo pesmi, ki so se bolj razprle, verzi so bolj pajčevinasto razporejeni po papirju", pravi Diana Pungeršič. Osnovna nit, ki povezuje tokratno pesniško zbirko Kaje Teržan, je temeljni odnos med zvestobo in svobodo, kako v različnih oblikah povezanosti najti svobodo. Pesnica pravi, da zbirka nima namena, da bi bila feministična, družbeno angažirana. V ospredju je avtopoetika, je tudi strogo osebna, a ne gre za ljubezensko poezijo.

Avtobiografski roman avtorja, ki se ničesar ne boji
Kenijski pisec in novinar Binyavanga Wainaina v romanu Nekega dne bom pisal o tem kraju snov črpa iz lastnega življenja. Knjigo je napisal leta 2011 in je njegova edina literarna knjiga. Njegov opus namreč obsega predvsem potopise in knjige o afriški kuhinji. Leta 2014 se je javno deklariral kot gej in objavil esej, ki ga je označil za izgubljeno poglavje avtobiografskega romana. Umrl je maja 2019 v bolnišnici v kenijski prestolnici Nairobi. Knjigo je poslovenila Gabriela Babnik Quattara, po besedah katere knjigo določajo topla človečnost, iskrenost in neposrednost, saj se avtor ničesar ne boji. Po oceni zahodnih kritikov ne gre za roman o Afriki, ampak predvsem roman o jeziku.