Parada med ljubljanskim kongresom leta 1821 na današnjem Kongresnem trgu. Foto: Wikipedia
Parada med ljubljanskim kongresom leta 1821 na današnjem Kongresnem trgu. Foto: Wikipedia
Mohorjeva založba, Celovec, 2020. Foto: Mohorjeva založba
Mohorjeva založba, Celovec, 2020. Foto: Mohorjeva založba

Znanstvenokritična izdaja diplomatskozgodovinske študije pravnika in novinarja dr. Vladimirja Šenka je spet na knjižne police prišla prav ob 200. obletnici ljubljanskega kongresa Svete alianse, ki je po napoleonskih vojnah predstavljala najpomembnejše mednarodno zavezništvo. Kongres je začel zasedati 11. 1. 1821.

Srečanje pentarhije evropskih velesil, na katerem sta osebno sodelovala tudi avstrijski cesar Franc I. in ruski car Aleksander I., navzočih pa je bilo tudi več kot 500 ministrov in drugih diplomatov, je glavno mesto takratne Vojvodine Kranjske Laibach (Ljubljano) za skoraj pol leta spremenilo v središče svetovne politike.

"Na včerajšnji dan pred 200 leti je začel zasedati kongres Svete alianse v Ljubljani in njemu je v burnem vojnem letu 1944 Vladimir Baltazar Šenko posvetil doktorsko disertacijo in njeno knjižno izvedenko," je v uvodniku spletne predstavitve nove izdaje knjige povedala zgodovinarka dr. Petra Svoljšak.

Šenkova monografija, ki jo je v novi izdaji s študijo dopolnil dr. Andrej Rahten, ponuja izjemno zanimiv pogled na diplomatsko dogajanje, ki je bilo v znamenju kongresne diplomacije znamenitega avstrijskega državnika Clemensa Metternicha, ki je bil idejni vodja in povezovalec na ljubljanskem kongresu 1821. Pri urejanju knjige sta Rahtenu pomagala tudi zgodovinarja dr. Gregor Antoličič in dr. Oskar Mulej.

"Gre za izjemno zanimivo zgodovinsko tematiko, ki smo jo Slovenci mogoče malo prespali, zato je dobro, da je ta knjiga objavljena. Vsem, ki se zanimajo za zgodovino, bo knjiga ponudila zanimivo branje. Urednikom se zahvaljujem za izredno dobro opravljeno zahtevno uredniško delo ," je na predstavitvi dejal Hanzi Filipič, glavni urednik splošnega programa Mohorjeve založbe, ki je knjigo izdala.

Avstrijski politik Clemens Metternich je bil idejni vodja ljubljanskega kongresa. Foto: Wikipedia
Avstrijski politik Clemens Metternich je bil idejni vodja ljubljanskega kongresa. Foto: Wikipedia

Pionir diplomatske zgodovine

Avtor študije Šenk je bil na Slovenskem pionir diplomatske zgodovine, pravnik in novinar. "Če smo si pred več kot 15 leti v krogu diplomatov in zgodovinarjev zastavili željo, da začnemo izdajati knjige iz diplomatske zgodovine Slovencev, potem je seveda od vsega začetka ves čas z nami bil tudi Šenko. Vsi smo vedeli, da obstaja monografija, ki je izšla v zelo težkih razmerah 2. svetovne vojne, da gre za doktorsko disertacijo Pravne fakultete v Ljubljani ter da gre za monografijo, ki je bila dolgo časa spregledana," je dejal Rahten in pojasnil, da je za zbirko Studie diplomatice Slovenice ponatis Šenkove študije najbolj logična izbira. "Šenkova hči Maja Hafner nam je prijazno dovolila ponatis," je dodal.

Po Rahtenovih besedah je šlo za človeka širokih pogledov, ki je med obema vojnama deloval kot novinar, pisal za časopis Slovenec, za koroškega Slovenca, imel pa je smolo, da je bilo med bombardiranjem sil Osi porušeno njegovo stanovanje in moral se je umakniti spet v Ljubljano. Tukaj je v težkih razmerah med vojno ob izredno težko dostopnih virih napisal doktorsko disertacijo in jo julija 1944 tudi zagovarjal. "Gre za delo osamljenega pionirja diplomatske zgodovine na Slovenskem, to je še vedno edina znanstvena monografija o ljubljanskem kongresu na svetu," je sklenil Rahten.

Impresiven nabor virov in poliglotstvo

"Šenk je pisal disertacijo v težkih razmerah, a je glede na okoliščine vseeno uporabil širok razpon virov. Glede na to, da je šlo za predzadnje leto 2. svetovne vojne in da je uporabil le, kar mu je bilo na voljo v Ljubljani, lahko rečem, da je šlo za impresiven nabor virov. Hkrati gre za vire v sedmih različnih jezikih, in sicer v slovenskem, nemškem, francoskem, italijanskem, srbsko-hrvaškem, ruskem in angleškem, kar nedvomno kaže na Šenkovo poliglotstvo," pa je povedal eden od urednikov ponatisa in zgodovinar Mulej.

Omejen je bil na tiskane vire, za njegovo doktorsko delo pa so bile po Mulejevih besedah najpomembnejše zbirke objavljenih dokumentov, še posebej močno se je naslonil na zapuščino diplomata Friedricha Gentza, pa tudi na zbirko dokumentov Metternichove zapuščine, ki je bil ključni akter na kongresu. Naslonil se je tudi na takratno časopisje, na primer Laibacher zeitung, a se je pri tem dobro zavedal takratnega režima cenzure, da je časopisje pisalo izredno v duhu oblasti oz. vladajočim všečno. Revizor časopisa Laibacher je bil v času kongresa tako kar Gentz osebno. Šenk je za časopis zapisal, da "je bilo klečeplazenje lista brezmejno", je poudaril Mulej. Naslonil pa se je tudi na standardno literaturo, ki je bila na voljo, to so bili standardni nemški in francoski pregledi diplomatske zgodovine.

"Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev"

Ljudi so impresionirale "kronane glave"

Kongres v Ljubljani je sledil dunajskemu kongresu članic protinapoleonske (Napoleon Bonaparte) koalicije in ustanovitvi Svete alianse 1815, podpisu aachenskega tajnega protokola 1818 o obnovitvi alianse, s katerim so se članice obvezale k varovanju svetovnega miru. Zakaj je bila izbrana prav Ljubljana?

"Določeno vlogo je gotovo odigrala geografska lega, saj je bil kongres sklican zaradi nemirov na Apeninskem polotoku in so želeli, da poteka čim bližje, saj bi bili v primeru vojaškega posredovanja tako bližje dogajanju. Ob diplomatskem dogajanju, ki mu Šenk posveča večino pozornosti, je za javnost gotovo zanimiva tudi prisotnost kronanih glav, na tem mestu Šenk ne govori veliko o prireditvah, plesih in podobnem, a se vseeno Šenk dotika vladarjev, ki so bili v Ljubljani, in s tem v določeni meri ruši stereotipno predstavo o prvi polovici 19. stoletja, da so bili večinoma vladarji tisti, ki so odločali o glavnih političnih zadevah, v mnogih primerih je res bilo tako, v primeru Avstrije pa ne čisto, za primerjavo lahko vidimo, da se cesar Franc I. v Šenkovi knjigi pojavi 30-krat, Metternich pa kar 125-krat, kar kaže na težo slednjega ne samo pri notranjepolitičnih zadevah, ampak tudi zunanjepolitičnih zadevah cesarstva," je odgovoril urednik ponatisa in zgodovinar Antoličič.

Vpliv prihoda kronanih glav v Ljubljano je Antoličič ponazoril s Šenkovim citatom: "Večina Ljubljančanov kongresa ni ocenjevala v političnih kategorijah, saj so jih precej bolj zanimale protokolarne obveznosti udeležencev." Za tedanje ljubljansko prebivalstvo je bilo torej najpomembnejši vrhunec prihod vladarjev sam po sebi, za politiko samo in politične rezultate kongresa pa se niso kaj dosti zanimali. "Vera in lojalnost v vladarja je bila izjemno zakoreninjena, veljali so za napol božanska bitja, in prihod kronanih glav v Ljubljano, ki je tedaj štela 20.000 prebivalcev je bil velik dogodek," je sklenil Antoličič.

Vabljeni k ogledu celotne spletne predstavitve v videu.