S svoje katedre na Yalu se je Bloom zoperstavil skoraj vsem trendom sodobne književnosti. Samega sebe je opisoval kot "pošastnega bralca" ‒ 400 strani dolgo knjigo je lahko prebral v eni uri. Foto: EPA

V starosti 89 let je v ponedeljek umrl avtor in literarni kritik Harold Bloom. Priznani profesor na Yalu je napisal več kot 20 del, najbolj znano je Tesnoba vplivanja, s katero je sredi sodobnih trendov izkazal spoštovanje do starih literarnih mojstrov. "Shakespeare je Bog," je trdil Bloom.

Borec za privzdignjeno književnost, ki so ga gostile celo jutranje pogovorne oddaje
Ustvaril je opus vplivnih knjig ne le v akademskih krogih, ampak tudi širše. Raziskovalne teme je napravil dostopne splošnim bralcem, in čeprav je pogosto obžaloval upad literarnih standardov, je bil zelo dobro sprejet. Bil je prisoten na seznamih najboljših knjig z deli, kot sta Zahodni kanon in The Book of J, bil je gost oddaje Dobro jutro, Amerika in drugih programov, finalist za nacionalno književno nagrado ter član Ameriške akademije umetnosti in književnosti.

Kdor ni z nami, je med "zamerljivci"
S svoje katedre na Yalu se je Bloom zoperstavil skoraj vsem trendom sodobne književnosti. Njegovi kritiki so radi poudarjali, da je propagiral le belske in moške avtorje, vse druge je krstil za "šolo zamerljivcev" in s tem ciljal na multikulturaliste, feministe, marksiste, neokonservativce in vse druge, ki so po njegovem mnenju izdajali pravo poslanstvo književnosti.

Ustvarjanje kot ojdipovska bitka
Njegov Zahodni kanon (1994) je raziskava glavnih literarnih del Evrope in Amerike od 14. stoletja dalje. Njegova največja zapuščina pa je vseeno knjiga Tesnoba vplivanja (1973). V njej je zagovarjal, da ustvarjalnost ni poklon preteklosti, ampak freudovski boj, v kateri so umetniki zanikali in popačili svoje literarne prednike, hkrati pa ustvarili delo, ki odkriva očiten dolg prav tem prednikom.

Tako razmišljanje je bilo alternativa t. i. "novi kritiki", dominantni struji literarne teorije v Ameriki sredine 20. stoletja; nove kritike nista zanimala kontekst in avtorjeva intenca; književnost je razumela kot serijo besedil, do njenega bistva pa se je prebijala z analizo jezika in strukture.

Bloom je razvil teorijo pesništva kot nenehnega boja za preživetje pesniških naslednikov, ki si prizadevajo izraziti svojo pesniško moč v 'konkurenci' s predhodniki. Foto: Založba Primus

V svojem prelomnem delu se je osredotočil predvsem na poezijo, "tesnoba vplivanja" pa je dobila pomen v tem, kako se kateri koli umetniki odzivajo na svoje navdihe. Njegova teorija je bila predmet neštetih razprav, parodij in negacij, tudi Blooma samega.

Kot so zapisali pri LUD Literatura, pri kateri je izšel slovenski prevod Igorja Bratoža, knjiga ponuja teorijo pesništva tako, da opisuje pesniški vpliv oziroma da pripoveduje zgodbo o znotrajpesniških razmerjih.

Njegov odpor do popularne kulture je bil po pisanju Guardiana izrazit, ne pa tudi absoluten. Bil je naklonjen rockovski skupini The Band, očarali so ga pridigar Jimmy Swaggart in drugi televangelisti. Priznal je tudi, da gleda MTV, za katerega je leta 1990 za časopis The Paris Review dejal, da je "tisto, kar se na njem dogaja, ne samo v besedilih, temveč v celotnem ambientu, resnična vizija tega, kar država potrebuje in želi. To je podoba resničnosti in je precej nenavadna in čudovita."

Književnost po poti latinščine?
Bloom je verjel, da bodo knjige, ki jih je imel tako rad, vedno našle bralce, pa čeprav morda v vse manjšem številu. Bolj ga je skrbelo, da se književnost ne bo več poučevala in da ne bo veljala za relevantno. "To, kar zdaj imenujemo Katedra za angleško književnost, bodo postale Kulturne študije," piše v Zahodnem kanonu. "Stripi o Batmanu, mormonski zabaviščni parki, televizija, filmi in rock pa bodo zamenjali Chaucerja, Shakespearja, Miltona, Wordswortha in Wallacea Stevensa. Nekoč elitistični kolidži bodo še ponujali nekaj predavanj iz Shakespearja, Miltona in podobnih, a poučevali jih bodo na oddelkih s tremi ali štirimi predavatelji, podobno kot že velja za staro grščino in latinščino."