Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik SAZU-ja Peter Štih sta odkrila doprsni kip akademika in pisatelja Alojza Rebule. Foto: Twitter profil predsednika republike
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik SAZU-ja Peter Štih sta odkrila doprsni kip akademika in pisatelja Alojza Rebule. Foto: Twitter profil predsednika republike

Doprsni kip akademika in pisatelja Rebule, "zamejskega Slovenca s Tržaškega, ki je vse svoje življenje ostal zvest maternemu slovenskemu jeziku in slovenski identiteti", bo postavljen pred župnijsko cerkvijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, saj je to rojstni kraj njegove žene Zore Tavčar, kjer je Rebula preživel zadnja leta življenja, so sporočili iz vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pred odkritjem in blagoslovom kipa je potekala maša, ki jo je daroval kardinal Franc Rode.

Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju (San Pelagiu) pri Trstu. Sprva je med letoma 1936 in 1940 obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med letoma 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Pet let pozneje je sledila diploma iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino.

Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Poslovil se je pisatelj Alojz Rebula, ki ni želel biti "pevec tržaškosti"

Nekaj časa se je posvečal poeziji
Za njegove prve literarne poskuse veljajo dela, ki jih je napisal v slovenskem, italijanskem in latinskem jeziku, pozneje pa se je italijanščini kot pesniškemu izrazu odpovedal. Nekaj časa se je posvečal poeziji, za katero je bil značilen ekspresionistični slog, kmalu pa se je posvetil skoraj izključno prozi.

Leta 1945 je objavil svoje prvo prozno delo, alegorijo Vedež ob Jadranu, prva zbirka novel, Vinograd rimske cesarice, pa je izšla leta 1956. Že v svojih zgodnjih delih je nakazoval izčiščeno tematiko usode majhnega naroda, vezane predvsem na tržaško slovenstvo, ki jo je povezoval z razglabljanjem o pomenu umetniškega ustvarjanja.

Tematiki umetnosti in narodne usode ter potopisje
Pozneje je nadaljeval v slogu, za katerega je zgodovinskost ozadje, na katero projicira sodobnost, da bi razkril resnico sedanjega sveta in poudaril veljavnost duhovnih vrednot. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Kot njegova najznačilnejša dela velja izpostaviti romane Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob, Jutri čez Jordan in zbirko meditacij Gorje zelenemu drevesu.

Številne izmed njegovih knjig je izdala založba Mladika, med njimi so na primer Cesta s cipreso in zvezdo, Previsna leta, dnevnik Iz partiture življenja (1977–1981) in Nokturno za Primorsko, ki mu je prinesel kresnika v letu 2005.

Rebula je veljal za katoliškega intelektualca in je tudi v visoki starosti redno objavljal besedila v rubriki Credo v tedniku Družina, v katerih je načenjal različna eksistencialna in eshatološka vprašanja. Izhodišče mu je predstavljala lastna izkušnja vere, ki pa ni temeljila na misticizmu.
Njegovo duhovno življenje je zaznamovalo romanje v Lurd v 60. letih. Kot je dejal sam, ni tam doživel ničesar mističnega, vendar pa sta ga prav takrat nagovorila molitev in stavek britanskega pisatelja Archibalda Cronina: "Vsakdanji rožni venec me je obvaroval pred mnogimi življenjskimi prepadi."

Priznanja in nagrade z obeh strani meje
Od leta 2009 je bil redni član SAZU-ja, prevajal pa je tudi latinsko, grško in italijansko književnost. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Slovenska škofovska konferenca mu je ob 90. rojstnem dnevu v letu 2014 podelila najvišje cerkveno priznanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Istega leta ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge, in sicer za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture ter slovenstva v zamejstvu. Leta 2017 pa sta z Zoro Tavčar dobila častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Umrl je 23. oktobra 2018, v 95. letu starosti.