Po večmesečni raziskavi je Gatti prepričan, da nepremičninska in finančna dokumentacija neizpodbitno pričajo o tem, da se za Eleno Ferrante skriva v Rimu živeča prevajalka Anita Raja, žena neapeljskega pisatelja Domenica Starnoneja.

Njena mati, ki se je rodila v Nemčiji, je zbežala pred nacisti in se pozneje poročila z neapeljskim sodnikom, je italijanski novinar zapisal v nedeljskem članku v New York Review of Books.

Novinarjeva objava je na italijanskem literarnem prizorišču sprožila polemike o novinarski etiki in pravicah avtorjev do zaščite identitete. Burno se je odzvala tudi pisateljičina založba Edizioni E/O (a podatka v isti sapi ni zanikala).

"Te vrste novinarstvo se mi zdi gnusno," je za The Guardian komentiral založnik Sandro Ferri, eden redkih, ki je poznal avtoričino pravo identiteto. "Brskati po denarnici pisateljice, ki se je odločila, da ne bo javna osebnost."

Po založnikovem mnenju se na ta način veliko italijansko avtorico, ki jo hvalijo tako doma kot v tujini, obravnava kot zločinko. Vprašal pa se je tudi, ali je novinarjeva preiskava sploh v javnem interesu.

Kakršno koli javno izpostavljanje Ferrantejeva zavrača že od samega začetka. Leta 1991 je v pismu svojemu uredniku potrpežljivo razložila. "Če je knjiga kaj vredna, bi to moralo biti dovolj. Ne bom se udeleževala pogovorov in tiskovnih konferenc, če me bodo nanje vabili. Ne bom sprejela nagrad, če mi bodo kako podelili. Nikoli ne bom promovirala knjige, še posebej ne na televiziji, ne v Italiji in ne v tujini."

Mogoče preprosto ni hotela biti zvezdnica ...
Za STA je na vprašanje o (ne)moralnosti razkrinkanja skušal odgovoriti pisatelj in urednik Andrej Blatnik. Po njegovem mnenju ni nikoli v javnem interesu, da vemo veliko o avtorju, ampak le, da od njega dobivamo dobra literarna dela. V sodobni literaturi je po njegovih besedah več primerov, v katerih avtorjeva osebnost zasenči njegovo delo, ko se prodajalci oziroma kupci zanašajo na ime kot blagovno znamko, četudi dela temu mogoče ne ustrezajo. Za primer je navedel Dana Browna.

V literarni zgodovini je pomen avtorja kot blagovne znamke novejši fenomen, v zadnjem času je vedno pomembneje to, kaj se ve o njem. Ferrantejeva pa je po Blatnikovih besedah še zadnja v nizu tistih, ki so svoj pomen vzpostavili ravno s tem, da so svojo identiteto skrivali. Iz preteklosti sta znana Thomas Pynchon in Jerome David Salinger.

Imamo res pravico do pisateljeve intime?
Blatnikovo mnenje je, da postajamo vedno bolj površinska kultura, kjer se bolj zanašamo na zanimivost avtorja, ne nujno na zanimivost dela. Zanimanje za pravo identiteto Elene Ferrante, o kateri so ugibali tudi najuglednejši svetovni mediji, po njegovem mnenju kaže na to, da želimo prodreti globlje v avtorjevo intimnost. To je še posebej zanimivo ravno pri takšnih, kot je Elena Ferrante, ki se z intimnostjo intenzivno ukvarjajo. Zato je po njegovem prepričanju izbrala dober način, da se izogne običajnim povezavam in poskusom odkrivanja, ali gre za osebno zgodbo.

Neapeljska tetralogija: moderna klasika
Elena Ferrante je napisala slab ducat knjig. Najbolj znana je po štirih t. i. neapeljskih romanih o dveh prijateljicah iz revne soseščine, polne nasilja. Priznavajo jim odličen razvoj zgodbe, zaplet in vpogled v naravo ženskega prijateljstva. Po njih nameravajo posneti televizijsko serijo.

Z njenim uspehom je prišlo tudi zanimanje za njeno identiteto v medijih, vendar pa je pisateljica v svoji karieri dala le nekaj intervjujev, in še te izključno po elektronski pošti. Letos je bila v ožjem izboru za mednarodnega bookerja, slovenskim bralcem pa Cankarjeva založba pripravlja prvi roman iz cikla Moja genialna prijateljica. Lani je v slovenščini izšla knjiga Dnevi zavrženosti.

Novinarstvo - v službi resnice
Številni kritiki novega razkritja sicer opozarjajo, da je imela pisateljica morda za skrivanje upravičen razlog - Gatti pa odgovarja, da "so imeli bralci pravico vedeti ... saj so oni iz nje naredili superzvezdo."

"Ona in njen založnik nista samo podpihovala zanimanja za njeno pravo identiteto, ampak sta kritike in novinarje celo izzvala, naj se prebijejo skozi laži," je komentiral za The Guardian. "Rekla je, da se ji zdijo laži 'zdrave'. Meni se kot novinarju ne zdijo. Pravzaprav je moja služba, da jih razgaljam."

Gatti kot argument za upravičenost svojega početja navaja tudi to, da se nove informacije ne skladajo z biografskimi drobtinicami, ki jih je Ferrantejeva o sebi natrosila v knjigi La Frantumaglia. Njena izpoved, da je hči šivilje, ki je govorila v neapeljskem narečju, in da je s tremi sestrami odraščala v domu, kjer praktično ni bilo knjig, se ne sklada z resničnostjo. "Rad bi poudaril, da je bila Elena Ferrante (s pomočjo svojih založnikov) prva, ki je oskrunila svojo zasebnost. To je naredila s podajanjem podatkov o svojem zasebnem življenju v intervjujih in v La Frantumaglii. Ampak njene informacije ne držijo. Neapeljska šivilja za mamo, tri sestre, življenje v Neaplju. Same laži."

V Italiji je večina vodilnih časnikov novico sprejela mlačno: pokopali so jo med krajše vesti na zadnjih straneh svojih publikacij. Ji je pa celo stran namenil Il Messagero. Novinar se na glas sprašuje, ali je Ferrantejeva osebno izpostavljanje res zavračala iz odpora do samopromocije ali pa nemara ni šlo za briljanten pristop k trženju. "V tem primeru se je taktika bogato obrestovala," piše.