Irski pisatelj poleg knjig in filmskih scenarijev piše tudi drame. Foto: Reuters

Irski pisatelj Roddy Doyle se je rodil leta 1958 v Dublinu. Prvi roman The Commitments je še ne tridesetleten izdal v samozaložbi in z zgodbo o brezposelnih mladih Dublinčanih, ki ustanovijo glasbeno skupino, takoj osvojil bralce in kritike. Sledila sta romana The Snapper in The Van ‒ vsi trije romani t. i. Barrytownske trilogije so doživeli filmske priredbe. Za roman Paddy Clarke ha ha ha – o odraščanju desetletnega dečka konec šestdesetih ‒ je leta 1993 prejel prestižno bookerjevo nagrado. Pisateljski opus Roddyja Doyla obsega enajst romanov, zbirki kratke proze, nekaj dram, dela za otroke in mladino, knjigo spominov njegovih staršev in vrsto filmskih scenarijev. Poleg romana Paddy Clarke ha ha ha lahko v slovenščini – zahvaljujoč prevajalki Tini Mahkota – beremo še romana Ženska, ki se je zaletela v vrata in Super!. Tema romana Super! je depresija, kot so jo doživljali otroci v času recesije, ki je pred leti prizadela tudi Irsko. Ponazarja jo črni pes, ki se polasti Dublina. Super ni Doylova prva knjiga za mlade bralce; na vprašanje, kako – če sploh ­– se pisanje za mlade razlikuje od pisanja za odrasle, pa Roddy Doyle odgovarja:

"Včasih, ko pišem za otroke, se mi zdi težko napolniti stran, kar se mi pri pisanju za odrasle ne dogaja. Toda ko sem se domislil govorečega psa, sem pomislil, to je pa krasno, res zabavno. Lahko sem torej počel marsikaj, kar mi ni dovoljeno, ko pišem za odrasle. Bilo je, kot bi smel odpreti vrata, ki so že v moji domišljiji, kot bi smel poseči po nečem, kar je že del mojega inštrumentarija, zdaj pa sem to smel uporabiti tako, kot prej ni bilo mogoče." Foto: Založba Zala

"Zgodita se dve nasprotujoči si stvari. Prva je omejevanje. Nenehno se moram zavedati, da pišem za mlade ljudi; kadar pišem za odrasle, sploh ne mislim nanje. Pri mladih moram uporabljati jezik, ki je jasen, večinoma se moram izogibati uličnemu jeziku, ki je zame samoumeven, kadar pišem za odrasle. Mi pa daje pisanje za mlade tudi svobodo, saj lahko vključim na primer govoreče živali, česar pri knjigi za odrasle nikoli ne bi storil, razen če bi bil kdo pod vplivom halucinogenih gob ali kaj podobnega in bi živali začele govoriti z njim. To je del veselja, oziroma je bil del veselja, saj sem večino teh knjig napisal za svoje otroke. Ko so odraščali, so se knjige spreminjale. V marsičem gre za osebna poročila o odraščanju mojih otrok, kar je lepo. Za druge, ki te knjige berejo, to ni prav nič pomembno, zame pa je. Včasih, ko pišem za otroke, se mi zdi težko napolniti stran, kar se mi pri pisanju za odrasle ne dogaja. Toda ko sem se domislil govorečega psa, sem pomislil, to je pa krasno, res zabavno. Lahko sem torej počel marsikaj, kar mi ni dovoljeno, ko pišem za odrasle. Bilo je, kot bi smel odpreti vrata, ki so že v moji domišljiji, kot bi smel poseči po nečem, kar je že del mojega inštrumentarija, zdaj pa sem to smel uporabiti tako, kot prej ni bilo mogoče. In to mi je všeč.

Knjiga Super! se je začela kot zelo kratka zgodba o sprevodu na dan sv. Patrika v Dublinu 17. marca prek kakimi osmimi leti. To je bila zgodbica, ki so si jo v šolah naložili tisoči šolarjev: parado si je namreč ogledalo pol milijona ljudi, mnogi so jo gledali po televiziji, gre za dogodek, ki ga vidi velik del irskega prebivalstva. Povabili so me, naj to napišem, in ko sem pisal, se mi je zazdelo, da bi rad povedal več, da bi rad še kaj dodal, opise, dialoge. V zgodbico o paradi pač ne moreš vključiti kaj dosti dialogov. Tako sem dobil svobodo; bilo je nenavadno, kajti ko sem začel pisati roman, sem že imel zgodbo, po navadi je nimam, tokrat pa sem jo imel; moral sem jo samo še nekako pripeljati do konca in poskrbeti, da bo čim bolj zabavna in sveža.

Pisatelj Roddy Doyle je Slovenijo obiskal v sklopu 34. Slovenskega knjižnega sejma. Foto: Založba Zala

Tema romana je mračna, kar za knjige, namenjene mladim bralcem, ni ravno običajno.

Odrasli pogosto pozabljamo, da smo bili nekoč otroci in da smo prisluškovali pogovorom odraslih, ki smo jih morda razumeli ali pa smo jih razumeli samo napol, razlagali pa smo si jih bodisi pravilno ali pa povsem narobe. S to knjigo – poleg tega, da gre pač za otroško knjigo – sem hotel odrasle opozoriti na dejstvo, da otroci marsikaj razumejo. Zanimiv je bil odziv mojega tedanjega angleškega založnika, da otroci ne marajo brati o takih rečeh. To se mi je zdelo hudo podcenjujoče do tega, kar so otroci zmožni sprejeti in kar jih zanima. Otroci hočejo vedeti resnico. Če je s stricem ali očetom ali materjo kaj narobe, hočejo vedeti zakaj. Nočejo kratkih izmuzljivih odgovorov, kajti če nekdo od njihovih bližnjih trpi za depresijo, bo depresiven tudi naslednji dan in dan zatem in še naslednji dan. In če se potem nenadoma počuti malo bolje, se to zgodi morda zato, ker ima prava zdravila. Mislim, da so otroci to zmožni sprejeti, to lahko razumejo, in če razumejo, imajo lahko tega družinskega člana vedno radi, ne da bi se pri tem bali. Treba je bilo najti ravnotežje med tem, da bi bilo zabavno in hkrati resnično. Glavna lika, otroka Gloria in Raymond, se skrivata pod kuhinjsko mizo in prisluškujeta pogovorom odraslih. Zabava ju, ko neopaženo zlezeta pod mizo, ne da bi odrasli to opazili. Odrasli pozabljamo, kako zabavno je to, da se nekam splaziš; zakaj bi vstopil skozi vrata, če lahko splezaš skozi okno? Vse to smo pozabili. Otroka skrita pod kuhinjsko mizo poslušata pogovore; nekoč slišita, ko govorijo o črnem psu. Nekje sem prebral, da je Winston Churchill svojo depresijo imenoval črni pes depresije; domneval sem, da si je prispodobo izmislil sam, saj je bil poleg vsega drugega tudi dober pisatelj. Potem pa sem nanjo naletel tudi v nekem viktorijanskem romanu 19. stoletja, torej je ta prispodoba že zelo zelo stara. Metafora o črnem psu depresije se mi zdi zelo ustrezna, sam imam doma dva psa, v družini smo vedno imeli pse – niso pa vsi psi prijazni; obstajajo tudi hudi, zlobni, nevarni psi, ki se jih bojimo. Psi so lahko tudi zelo grozeči, na primer pes Billa Sykesa v Dickensovem Oliverju Twistu. Literatura je polna prekrasnih psov, kot so na primer tisti v 101 dalmatincu, so pa tudi psi, ki zbujajo strah. Zato se mi je zdelo, da je črni pes depresije dejansko dober lik, ki sem ga vpeljal v zgodbo.

Ta črni pes depresije v zgodbi odnese kost, piščal, ki jo otroka nato s pomočjo drugih otrok dobita nazaj.

Ja, to je točka, kjer se pojavi težava za prevajalce. V angleščini poznamo izraz "funny bone", smešna kost, ki seveda sploh ni smešna; dejansko gre za kost v roki, v rami. Še sanja se mi ne, zakaj se tako imenuje; na srečo si je v mnogih mnogih desetletjih še nisem polomil. Se pa spominjam, da sem jih kdaj dobil po njej, ne vem, morda je bilo med kakšno nogometno tekmo; bolečina je bila neznosna. Hkrati pa udarec po tej kosti običajno ni zelo resen. Ljudje se običajno smejijo, kadar jih kdo mahne po njej; če bi si jo zlomili, bi bilo verjetno neznosno. Ko jih dobiš po tej t. i. "smešni kosti" sicer nekaj časa boli, večinoma pa se, posebej v moški družbi, vse skupaj nato konča s smehom. Je pa stvar seveda omejena na angleški jezik; pri prevajanju v druge evropske jezike se vedno pojavi vprašanje, kaj je to in kako naj to rešimo.

Ob branju vaših del bralec dobi občutek, da pišete z veseljem, kot bi vas zgodba in stavki kar sami od sebe nosili naprej.

Pisanje je zame delo, služba. Ni mi všeč, ko nekateri pisatelji o tem včasih govorijo kot o nekakšni visokoleteči umetnosti, katere so zmožni le redki. Sam nikakor ne mislim tako. Gre pač za delo; čas in napor, ki ju vložiš v to, sta enako pomembna kot talent, ki ga morda imaš.
Roddy Doyle

Drži, pišem z veseljem; verjetno je poklon, če se nekaj bere, kot bi nastalo brez naprezanja. Dejansko pa se med pisanjem ne zabavam. Rad imam svoje delo, vendar pa je to vendarle delo. Ne vem, ali je to delo težko; ne gre za to, da komu odprem prsni koš in mu skušam popraviti srce. Nisem pod tako hudim pritiskom. Tudi ne kopljem temeljev in nimam opravka z mokrim cementom, ki ga je treba pripraviti v točno določenem trenutku, da so temelji zgrajeni tako, kot je treba, in da bo hiša stala pokonci ter se ne bo zgodilo nič slabega. Pritisk, ki ga doživljam, ni te vrste. Zavedam se tudi, da ko sedim v svoji pisarni in delam, to nikogar kaj dosti ne briga. In to se mi zdi čisto zdravo. Vse zanima samo končni izdelek, jaz pa sem tisti, ki ga moram ustvariti. Če mi ne uspe, to ne bo zanimalo veliko ljudi. Če mi bo uspelo, bo, če bo sreča, zanimalo mnoge – najprej urednike in nato bralce. Vseeno pa delam osem ali devet ur dnevno; zdi pa se mi, da je uspeh knjige v veliki meri odvisen od poznejšega urejanja. Sploh ne spominjam, kakšen je bil prvi osnutek te knjige, gotovo je bila zmešnjava, običajno je že tako. Veliko besedila prečrtam, izbrišem. Zelo pomemben je ritem – ne nujno v prvem osnutku, v drugem in tretjem in takrat, ko dam knjigo iz rok, pa je ritem besedila izjemno pomemben. To seveda ne velja samo za otroške knjige, temveč tudi za knjige za odrasle. To je bistven del pisanja; dialog se mora preplesti s pripovedjo; veliko se ukvarjam s tehtanjem besed in stavkov, izločam besede, jih dodajam. Stvar mora preprosto teči. Večina garanja je prav v tem. Zato se na koncu zdi, da sem se ob pisanju izborno zabaval. Ni tako, vendar to zares rad počnem. Pisanje je točno to, kar bi si želel početi. Pred kakimi štirimi, petimi leti je nastopilo obdobje, ko se mi je zazdelo, da mi zmanjkuje snovi. Kake tri, štiri mesece se dejansko ni nič dogajalo; skušal sem delati, pomislil sem, da mi je zmanjkalo vneme. Kar koli je že bilo, pisal sem naprej in – ni sicer kliknilo, vendar pa se je pojavila ideja in nato še ena in še ena in tako je šlo naprej. Nekaj pa vendarle obžalujem – in to ni povezano z mano osebno; ko sem šele začenjal pisati, sem pisal na papir, za končni osnutek pa sem si izposodil električni pisalni stroj – kako rad sem imel zvok električnega pisalnega stroja; slišati je bilo kot pravo delo – padum, padum; skoraj kot kladivo, ki tolče po steni. Na ta način tudi sam sebi oznanjaš: to počnem, to sem naredil, to razbijanje pomeni garanje. Pri prenosnem računalniku pa je slišati samo tiho klikanje, ne zveni prav. Ampak vseeno – pisanje je zame delo, služba. Ni mi všeč, ko nekateri pisatelji o tem včasih govorijo kot o nekakšni visokoleteči umetnosti, katere so zmožni le redki. Sam nikakor ne mislim tako. Gre pač za delo; čas in napor, ki ju vložiš v to, sta enako pomembna kot talent, ki ga morda imaš.

Roddy Doyle o novem življenju svojih likov, pritisku zaradi Družine in črnem psu depresije

Pred leti je izšel ciklus treh romanov z naslovom The Last Roundup; v njem skozi desetletja popisuje življenje Henryja Smarta. Prvi od treh romanov, Zvezda po imenu Henry iz leta 1999, pripoveduje zgodbo Henryja Smarta, prostovoljca IRE, ki je sodeloval v velikonočni vstaji leta 1916. Knjiga obsega obdobje od njegovega rojstva v Dublinu do odraslosti. Drugi roman Oh, Play That Thing! je izšel leta 2004 – v njem se Henryjeva zgodba nadaljuje v Ameriki. V zadnjem delu trilogije – naslov je The Dead Republic / Mrtva republika, izšel je leta 2010 – pa se Henry vrne na Irsko. V trilogiji ste zajeli celotno stoletje, zgradil literarni svet in ga poselil z junaki.

Pravzaprav je tako kot kateri koli podvig. Ko sem začel pisati tisto, iz česar je pozneje nastal prvi od treh romanov, Zvezda po imenu Henry, bilo je enkrat v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se mi ni sanjalo, da bo tako dolgo trajalo. Saj sem si vzel premore in vmes počel druge stvari, toda pri pisanju je tako kot pri toliko drugih rečeh, kot pri zakonu, na primer: če bi vedel, kakšne bodo posledice, da se okoliščine spreminjajo in da ne bo preostanek življenja tak kot poročni dan, bi verjetno okleval. In če bi vedel, koliko garanja bo potrebnega za te tri romane … bi se tega verjetno vseeno lotil. Vendar res nisem vedel. Predvsem sem moral zelo veliko prebrati. Branje je užitek, toda ko raziskuješ, postane delo. Naročil sem knjigo ali jo kupil in ko sem jo dobil, sem si rekel Krasno, nato pa se je pojavil nadležen občutek: Zdaj moram to preklemansko zadevo prebrati. In si delati zapiske kot kak študent. Toda navsezadnje se je vse sestavilo.

Srednji roman Oh, Play That Thing! je bil še posebej težaven; postavljen je namreč v Združene države Amerike v dvajseta in trideseta leta. Bilo mi je seveda tudi v veliko veselje, poslušal sem jazz in gledal stare filme in fotografije; toda težko je vedeti, kje se raziskovanje konča. Na neki način se nikoli ne konča. Prebiral sem romane, ki so izšli takrat, da bi se približal dialogom tistega časa. Medtem ko sem pisal, sem res veliko bral in raziskoval. Za ta roman sem potreboval pet let, pol desetletja. Ko sem začel, se moja hči še ni niti rodila, ko je knjiga izšla, je imela šest let. Ta je bil res zahteven.

Hkrati sem sicer počel še druge reči. Ne bi mogel kar za dolgo izginiti in se prikazati z romanom; ne bi se mogel z enim samim romanom ukvarjati osem ali devet ur dnevno. Svoj dan razdelim na različne projekte, lažje je tako. Seveda pa je roman velikanski zalogaj, ki mu posvetiš leto, dve, tri. Po svoje je to lepo, saj vse do konca ni nikakršnih posledic. Po drugi strani pa gre včasih za samotno eksistenco – samotno je morda pretirano, saj delam doma, kjer živi tudi moja družina, vseeno pa tega z nikomer ne deliš, ni sobe, kamor bi hodil na kavo, nikogar ni, s komer bi v šel petek po službi na pijačo; v tem smislu si seveda sam.

Ste vraževerni? O knjigi ne marate govoriti, dokler nastaja?

Nisem vraževeren, nikakor ne, vsaj ne zavedam se. Ne maram veliko govoriti o tistem, kar trenutno delam, ker to vedno zveni površno – ko me kdo vpraša, o čem govori knjiga, ki jo pišem. Pri najboljših knjigah, ki jih poznamo, na to vprašanje ni mogoče odgovoriti kar tako v enem stavku. Če gre na primer za Dickensov roman Mala Dorritova. Če rečeš, da govori o dekletu in njenem očetu … Slišati je ceneno. Zato ne maram veliko govoriti o delu, ki nastaja. Nekaj ljudi je, s katerimi se z veseljem pogovarjam, ker me poznajo. Včasih me kdo vpraša, o čem govori knjiga, potem pa vidim, da mu že pri drugem stavku zmanjka zanimanja – zakaj tudi ne. Marsikdaj knjiga ni dobra zaradi zgodbe, temveč zaradi pisanja.

Prva knjiga omenjene trilogije, Zvezda po imenu Henry, se začne na prelomu 19. in 20. stoletja na Irskem. V marsičem trilogija govori tudi o tem, kako je tisto, kar se človeku zgodi v otroštvu, pomembno za njegovo prihodnost. Začetek romana je pravzaprav zelo žalosten; junak, otrok Henry, ne dobi svojega imena, podeduje ga po umrlem bratu.

Ena od stvari, na katere sem že pred leti postal pozoren, je vključenost žensk, na primer v umetnosti. Nedavno sta uprizoritev doživeli dve moji igri, ki sta ju režirali ženski. Pri eni od obeh iger je v pogovoru s producentko vzniknilo vprašanje, ali bi režijo zaupali ženski, in sem se strinjal. To je po eni strani dobro. Po drugi strani pa je dejansko bedasto, saj ne pomeni, da bo samo zato, ker je ženska, dobro opravila svoje delo. Sem pa pozoren na dejstvo, da prevladuje moški vidik in v poklicnem življenju skušam to nekako uravnotežiti. Tokrat se je to pokazalo kot odlično, obe režiserki sta bili namreč imenitni in to vsaka na svoj način. Bilo je krasno, ko sem ju opazoval pri delu in se pogovarjal z njima. Je bilo to zato, ker sta bili ženski, ali zato, ker sta bili res dobri v svojem delu? Morda oboje. Morda v svoje delo vnašata vidik, ki ga ne bi bilo, če bi šlo za moška.
Roddy Doyle

Tudi jaz sem ga. To ni nujno slabo. Rodil sem se leta 1958. Moje neokrajšano ime je Roderick, Roddy je okrajšava, druga okrajšava istega imena je Rory. Mojemu očetu so pravili Rory, čeprav je v rojstnem listu pisalo, da je Roderick, meni pa so pravili Roddy, da so naju razlikovali. To je bilo leta 1958; kmalu zatem, ko sem se naučil brati, moralo je biti sredi šestdesetih, pa se je zgodilo to. Starši so imeli v spalnici podobo srca Jezusovega; na njej je upodobljen Jezus, ki v roki drži svoje srce; to je bila v tistem času na Irskem zelo razširjena podoba. Pod njo je župnik napisal imena domačih otrok. Ogledoval sem si sliko, ki je visela nad kaminom; tam sem videl napisani imeni starejših sester, pod njima pa Roderick Anthony Doyle, 1956, zraven pa Roderick Timothy Doyle, 1958. Tega človeka nisem poznal. Tudi v hiši ga ni bilo. Imel pa je moje ime. Vprašal sem mamo; povedala mi je, da se je rodil septembra 1956, vendar je zelo kmalu po rojstvu umrl. Ni rekla, da je šel v nebesa ali kaj takega, samo da je umrl. Vprašal sem jo, zakaj imam enako ime kot on, pa je rekla, da zato, da ohranimo ime pri življenju. Takrat se mi je to zdelo smiselno in po svoje se mi zdi še vedno. Ko sem odraščal, pa je vedno obstajala nekakšna senca. Tega nisem nikoli občutil kot breme, me je pa vznemirjalo; spraševal sem se: Če bi on živel, kdo bi bil potem jaz? In če bi bil jaz moj mlajši brat, kdo bi bil potem on? In ali bi sploh bil? In to še kar traja. Trenutno pišem roman, za katerega upam, da ga bom naslednje leto končal; tisti, ki bo sledil, pa bo govoril prav o tem; o teh senčnih eksistencah in duhovih in predvidevanjih … Moja mati je nedavno umrla in moja domišljija je polna njenih zgodb, njenih pesmi, njenega življenja. To nikakor biografska knjiga, ki bi temeljila na materinem življenju, bo pa vsekakor črpala iz njega.

Sam se nikoli nisem počutil, kot se počuti Henry na začetku romana Zvezda po imenu Henry. Toda če ne bi imel tistega starejšega brata, ki je sicer obstajal, živel je kak dan, če pa ga ne bi bilo, mislim, da ne bi pisal o tem. Bral sem knjigo o življenju delavskega razreda v Dublinu na začetku 20. stoletja in po izročilu so zvezde v nebesih, zvezde na nebu mrtvi otroci, ki od zgoraj gledajo na svojo družino. In pomislil sem, da bi oboje povezal. To je bil odličen začetek.

Daljnega leta 1993, ko je za roman Paddy Clarke ha ha ha dobil bookerjevo nagrado. Foto: Reuters

Toda Henryjeva mati daje svojemu sinu vedeti, da mu ime nekako ne pripada, da je pravi Henry tisti, ki je umrl.

V tem je protislovje; ko sem pisal o revščini, sem se kot pisatelj čutil osvobojenega. Vseh pet knjig, ki sem jih napisal pred tem, je temeljilo na resničnosti. Vse, kar se je zgodilo v njih, bi se dejansko lahko zgodilo. Bil sem suženj časa in prostora. Pri Zvezdi po imenu Henry pa sem se tisti hip, ko sem ga postavil materi v naročje in mu ona pokaže, kje je "pravi" Henry, namreč na nebu, odmaknil od stoge resničnosti, s tem pa je postalo mogoče tudi marsikaj drugega. Na eni ravni sem skušal biti čim bolj nepopustljiv in realističen, hkrati pa me je veselilo, da počnem nekaj, česar še nikoli nisem počel.

Nedavno sem napisal scenarij za film o brezdomki; veliko ljubše bi mi bilo, da te teme ne bi bilo. Toda kot pisatelj sem to začutil kot priložnost.

V romanu ste ustvarili zelo žalostno podobo revščine v Dublinu na začetku 20. stoletja, ki zaznamuje vse, predvsem pa ženske in otroke. Je bilo boleče pisati o tem?

Boleče bi bil mogoče premočan izraz. Zelo dobro sem se zavedal dejstva, da še ni tako dolgo od takrat, zelo dobro sem se tudi zavedal, da je to del zgodovine moje in tudi drugih dežel.

Imel sem srečo, da so moji starši dolgo živeli – oče jih je imel ob smrti 90, mati 92. Dolgo sta bila z nami, bila sta zelo zdrava in polna zgodb. Očetova stara mati se je rodila leta 1852 in je živela do leta 1952. Dočakala je 100 let, umrla je teden dni po rojstvu moje starejše sestre. Tu je torej skoraj nekakšna povezava. Oče je pripovedoval, da se je rodila v viktorijanski ubožnici. In to je bila očetova babica. Moja prababica. Sicer je nisem poznal, so jo pa poznali ljudje, ki sem jih poznal. In rodila se je v dickensovski ubožnici. Potem jo je v rejo vzela neka družina in vse se je dobro izšlo. Ostala je pri tej družini in prevzela njihov priimek. Nato je srečala mojega deda, ki je bil težak na kmetiji pri tej družini. In živela sta srečno do konca svojih dni. To so moji predniki.

Zavedal sem se, da je roman zgodovinski, hkrati pa tudi ne. Na svet pač ne pridemo kot sveže testo, iz katerega bo nastal kruh. S sabo nosimo zgodovino. Če to prenašamo, če zgodbe svojih staršev prenašamo naprej, če imamo srečo, da imamo starše, ki so pripravljeni pripovedovati zgodbe, je to velik del nas.

Pa tudi … pišem o revščini na začetku 20. stoletja v Dublinu; moje najnovejše delo govori o revščini v Dublinu v 21. stoletju; o ljudeh, ki si ne morejo privoščiti doma, kjer bi lahko živeli, in ki jih država, ki zanje noče prevzeti odgovornosti, pošilja sem in tja. So se stvari res tako zelo spremenile? To je relativno. Imajo sicer obleko, imajo čevlje. Imajo pa tudi izrazit občutek, da niso zaželeni. In to je sramotno. Radi si predstavljamo, da napredujemo; nisem pa čisto prepričan, da je res tako.

Napisali ste dve zbirki kratke proze; prva, z naslovom The Deportees / Deportiranci, je izšla leta 2007. Kako je nastala?

Bilo je pred približno 25. leti, ko smo vsi, ki smo takrat živeli v Dublinu, spoznali, da se stvari spreminjajo; da je Irska, ki je nekoč izvažala ljudi, naenkrat postala magnet: ljudje so želeli priti v Dublin. Najbolj so izstopali Afričani, ki so bili opazni že na pogled. Dublin se je iz mesta, kjer si le redko videl temnopolt obraz ali kogar koli, ki bi bil Afričan ali afriškega izvora, spremenil v mesto, kjer si v nekaterih delih mesta redno srečeval Afričane; med taksisti je bilo veliko Afričanov, sploh v zahodnem Dublinu se je naselilo veliko Afričanov. Poleg tega se je priselilo več sto tisoč Poljakov, ki jih je bilo sicer težje opaziti, saj so bili na pogled zelo podobni. Seveda, če kdo reče: Ti si videti kot Irec, to čisto nič ne pomeni, je nesmiselno. Z večino Evropejcev je tako. Če o nekom rečejo, da je videti kot Šved – kaj to pomeni? Da je visok – je torej 165 centimetrov visok Šved kaj manj švedski? Neumnost. Toda ko so prišli Poljaki, je bilo nekaj zelo opazno, in bilo je lepo. Ob nedeljah so se oblekli v najboljša oblačila – kar smo mi počeli v šestdesetih – in so šli k maši. Če sem videl poljsko družino v nedeljo, je bilo nekako tako, kot bi gledal svojo družino, kot je bila v šestdesetih letih, ko smo šli do obale in se potem sprehajali ob morju; od blizu se je seveda slišalo, da govorijo poljsko, toda od daleč so bili videti kot kaka družina iz šestdesetih; vsi lepo oblečeni, čisti in urejeni, dečki in deklice v najboljših oblačilih.

Začele pa so se dogajati pa tudi druge reči. Ko smo z ženo in otroki, ko so bili manjši, odšli s psom na sprehod, smo srečevali pare, poljske ali vzhodnoevropske pare, tudi temnopolte pare; zagledali so se v psa in se smehljali, in ko smo jih nekaj tednov ali mesecev pozneje spet srečali, so tudi oni imeli psa. In to je bilo znamenje, ki je pomenilo: Ostali bomo tu. Zdaj smo Irci. Tu se bomo ukoreninili.

Pozno sem se naučil brati, ampak knjige so zame odtlej silno pomembne: kot gorivo so, kot bencin. Ne pričakujem pa, da bi to pomenile tudi drugim. Pogosto slišimo, da mladi ljudje ne berejo. Moji otroci so vsi med dvajsetim in tridesetim letom; res ne preberejo toliko knjig, kot sem jih jaz, ampak tudi sicer malokdo bere toliko kot jaz. Toda ko razpravljamo o tem, kar se dogaja po svetu, so več korakov pred mano. Več vedo. Torej dobivajo informacije – in to ne samo drobce informacij, sprejemajo informacije, jih berejo – morda ne berejo časopisa, preberejo pa delčke mnogih časopisov, če se tako izrazim. In to se mi zdi kar pametno.
Roddy Doyle

Ko sem bil mlad, tega ne bi pričakoval; takrat je bila Irska brezupna, gospodarska katastrofa, v mnogih pogledih polomija. Potem pa se je to spremenilo. Danes vsaj eden od osmih prebivalcev Irske ni bil rojen na Irskem. Med drugim se ukvarjam s tem, da najstnike učim kreativnega pisanja. Med njimi je najstnica, ki se je rodila na Irskem, govori z dublinskim naglasom, angleščine se je učila na dublinskih ulicah in v šoli, torej govori hibernijsko različico angleščine, ki je značilna za moj otok. Ko pa gre domov, tam govori poljsko. In njena poljska slovnica je opazna tudi v njeni angleščini. Za bralca je to zelo vznemirljivo; vznemirljivo je pomisliti na novo irsko literaturo, ki bo v nastala v naslednjih desetih ali dvajsetih letih, morda celo prej.

To sem začel opažati in o tem sem hotel pisati, in potem sem srečal Afričana, ki sta ustanovila multikulturni časopis, in predlagal sem jima, da bi zanju pisal kratke epizodne zgodbe, vsak mesec eno poglavje, časopis je takrat namreč izhajal mesečno. Počasi je vse skupaj zraslo in nekaj let pozneje je bilo dovolj zgodb za knjigo. V zgodbah sem namenoma slavil to novo mešanje; v njih vedno nastopa nekdo, ki je ravno prišel na Irsko in sreča domačina, ali narobe, domačin naleti na prišleka. Najprej sem bil negotov; v prvi zgodbi – naslov je Ugani, kdo pride na večerjo – nastopa Dublinčan srednjih let; njegova hči domov pripelje fanta, ki je Afričan. Pozneje sem bil že dovolj samozavesten, da sem za osrednji lik postavil Afričana, ki hodi po Dublinu, podobno kot Leopold Bloom v Uliksesu. Sprehaja se po Dublinu, opazuje in doživlja nesporazume, nekateri so smešni, drugi pa ne, so boleči. Bila je priložnosti – kot sem povedal že prej, odprla so se vrata v moji domišljiji. To so bila še ena vrata, za katera nisem vedel, vendar so se odprla. Bilo mi je v veselje.

V film Rosie, pri katerem sem nedavno sodeloval, smo namenoma vključili nekaj likov, ki se niso rodili na Irskem; to je pač del dublinskega življenja. Mislim, da se je eden od šestih prebivalcev Dublina rodil zunaj Irske. Pa to niti ni bilo potrebno. V filmu so prizori, ki se dogajajo pred šolo. V enem od njih mati pred šolo čaka otroka. Vrata se odprejo in iz šole pridejo temnopolti in drugi obrazi in to je podoba današnjega Dublina. Tega ni bilo treba vnesti v scenarij. Ni bilo treba reči: Potrebujemo nekaj afriških otrok ali afroirskih otrok; film je postavljen v delavski Dublin, kjer že živijo. Ko delam, moram biti na to ves čas pozoren.

V eni od zgodb – naslov je 57 % Irec ‒ pišete o raziskovalcu, ki po naročilu ministrstva za priseljence sestavi preizkus "irskosti"; navsezadnje mu 14 živčnih Ukrajincev uspe spremeniti v 14 srečnih Ircev in Irk. V knjigi se spopadete s stereotipi – tako z irskimi stereotipi o tujcih kot s stereotipi, ki jih imajo tujci o Ircih.

Ne vem, ali sem se ravno spopadel z njimi, to se sliši tako resno. Sem se pa ponorčeval iz njih in se ob tem zabaval.

Nedavno sem napisal članek o glasbeni skupini, imenovani The Band; v šestdesetih so sodelovali z Bobom Dylanom, posneli nekaj odličnih albumov; pisal sem o tem, kako so v najstniških letih vplivali name. Omenil sem tradicionalno irsko glasbo – kot najstnik sem jo sovražil; morala bi mi biti všeč in prav zato sem jo sovražil. Toda obstajala je skupina, imenovala se je Planxty, ki je bila odlična. Na bolj površni ravni zato, ker so bili oblečeni v kavbojke, imeli so dolge lase in bili so videti kot rokerji, ne kot irski ljudski godci. Eden izmed njih je igral buzuki. Spominjam se, kako se je eden od krščanskih bratov, ki so vodili šolo, v katero sem hodil, razjezil, češ da to ni tradicionalni irski inštrument. Prijateljem in meni se je to zdelo smešno. Nekdo je pripomnil, da tudi kitara ni tradicionalni irski inštrument in zato ne bi smeli igrati nanjo. In če bi vztrajali pri tistem, kar je uradno tradicionalno irsko, kaj bi nam ostalo? Palica. In mogoče ovčja glava. Nič drugega. Res bedasto. Zato so bili stereotipi krasna priložnost za posmeh; predstava, da so vplivi, ki prihajajo od zunaj, nekaj slabega, je res neumna. Ker je Irska otok, se je dalo uveljaviti idejo, da smo nekako izolirani. Ampak to je neumno. In če je neumno, je lahko tudi zabavno.

Ob 30-letnici bookerjeve nagrade leta 1998 je Doyle (zadaj desno) na okrogli mizi sodeloval z uglednimi kolegi: na fotografiji so še Victoria Glendinning, Salman Rushdie, Kazuo Ishiguro, Beryl Bainbridge in Nicholas Mosely.Foto: Reuters

Zdi se, da ne daste kaj dosti na politično korektnost. Norčujete se iz vsega in vsakogar.

Res je, norčujem se iz vsega, ne bi pa hotel nikogar užaliti. Hkrati pa se zavedam dejstva, da je ljudi včasih lahko užaliti in da si včasih ljudje kar želijo, da bi jih kdo užalil, še posebej na družbenih omrežjih, ki se jim izogibam. Prežijo na to, da bi jih kdo užalil, da se lahko nemudoma odzovejo, ne da bi prej premislili. Nekoč sem nekaj objavil na facebooku, teme se ne spominjam, toda odziv je bil tako silovit in v nekaterih primerih tako negativen, da mi je bilo takoj jasno, da tisti, ki so se odzvali, teksta sploh niso prebrali. Zaradi tega se ne bi vznemirjal. Se mi pa zdi, da moramo premisliti o svojih lagodnih predstavah o tem, kaj smo in kaj nismo; in eden od načinov je, da se iz njih norčujemo.

Ne bi se posebej trudil, da bi bil politično nekorekten; razumem, da nekaterih besed, ki jih moški srednjih let ne more uporabljati, razen če jih položim v usta izmišljenemu junaku. So tudi teme, o katerih se pogovarjam z bližnjimi prijatelji, s katerimi smo skupaj odraščali, razumemo namreč, kdaj je kdo ironičen in kdaj bedast; ne govorimo glasno, govorimo med seboj – in drugod ne bi tako govoril. Lahko bi rekli, da je svetohlinsko, vendar ni; gre za družbeno konvencijo. Ne odločim se, da bom zdaj užalil to ali ono skupino ljudi, to je negativno in nesmiselno.

Ena od stvari, na katere sem že pred leti postal pozoren, je vključenost žensk, na primer v umetnosti. Nedavno sta uprizoritev doživeli dve moji igri, ki sta ju režirali ženski. Pri eni od obeh iger je v pogovoru s producentko vzniknilo vprašanje, ali bi režijo zaupali ženski, in sem se strinjal. To je po eni strani dobro. Po drugi strani pa je dejansko bedasto, saj ne pomeni, da bo samo zato, ker je ženska, dobro opravila svoje delo. Sem pa pozoren na dejstvo, da prevladuje moški vidik in v poklicnem življenju skušam to nekako uravnotežiti. Tokrat se je to pokazalo kot odlično, obe režiserki sta bili namreč imenitni in to vsaka na svoj način. Bilo je krasno, ko sem ju opazoval pri delu in se pogovarjal z njima. Je bilo to zato, ker sta bili ženski, ali zato, ker sta bili res dobri v svojem delu? Morda oboje. Morda v svoje delo vnašata vidik, ki ga ne bi bilo, če bi šlo za moška. To bi lahko zvenelo kot kritika moških, s katerimi sem sodeloval, vendar ne gre za to. Mislim, da mi je to koristilo, osebno in poklicno.
Tudi v zadnjem filmu, za katerega sem napisal scenarij, je središčni lik ženska. To pomeni, da sem moral pisati iz njenega zornega kota. Domislil sem se, da sem to pravzaprav počel že pred mnogimi leti. Napisal sem roman Ženska, ki se je zaletela v vrata, ki je izšel leta 1996, pisati sem ga začel 1993. Se pravi, da to počnem že leta. Tudi v romanih Paula Spencer in The Snapper sta v središču ženski. Vesel sem, ko pomislim na to, da sem morda hodil v prvih vrstah.

Marsikaj, kar se dogaja zdaj, gibanje #metoo in podobno, skoraj takoj postane predmet kritike. Tako radi začnemo stereotipizirati stvari in udrihati po njih. Mislim pa, da je vredno premišljevati o njih.

Pred meseci je po vsem svetu močno odmeval irski referendum o spremembi zakonodaje o umetni prekinitvi nosečnosti. Zakaj je bil ta referendum tako pomemben? Zdi se, da ni bil pomemben samo za irske ženske.

Ne, pomemben je bil tudi zame osebno. Odraščal sem v državi, ki bi jo po pravici lahko opisali kot katoliško. Ko sem bil otrok, s tem nisem imel težav, to je bil pač del ritem mojega otroštva, obiskovanje maše, petje v zboru, verouk v šoli, učenje zgodb iz svetega pisma, učenje tega – to pa je pozneje postalo problem – da je katolicizem dober, vse drugo pa slabo, kar je dejansko pomenilo, da je Irska dobra, Anglija pa slaba, kar ne drži. Kot najstnik sem začel razmišljati o tem; ni šlo toliko za to, da bi zavračal katolicizem, zavračal sem religijo v celoti. Pač nisem veren. So mi jo pa dolga leta vsiljevali. Z ženo sva otroke vpisala v večkonfesionalno šolo, toda da bi prišli do tja, smo se morali peljati mimo štirih ali petih državnih šol, v katere bi lahko hodili, toda vse državne šole je nadzorovala katoliška cerkev. Kar nekaj časa sta bili država in katoliška cerkev v marsičem dejansko eno. Na tej poti je bilo več bitk. Ena od njih je bila pravica do ločitve. Pravica do ločitve je bila izglasovana leta 1995 in to z zelo zelo zelo majhno večino. Cerkev je napovedovala, da bodo vsi zakoni razpadli, pa niso. Življenje je šlo naprej kot običajno. Zakoni so sicer razpadali, ampak saj so vedno. Novejša in res vznemirljiva bitka je bila uzakonitev porok istospolnih parov. Na referendumu je bila potrjena z velikansko večino. Res čudovito je bilo, da se je v to vključilo veliko mladih, med njimi tudi moji otroci, res so bili zagreti. Gledali smo slike mladih, ki so emigrirali iz Irske, pa so se vrnili domov samo zato, da so lahko glasovali, poslušali zgodbe o starih starših, ki so otrokom plačali letalske vozovnice. Običajno so starejši ljudje konservativni, pri brexitu, na primer, so ljudje po petdesetem zavdali mlajšim od trideset. V tem primeru pa so starejši prisluhnili svojim otrokom in vnukom, kar je bilo čudovito. Na neki način je bil ta najnovejši referendum zadnja bitka. Mislil sem si, da bo izglasovan. Sam sem sodeloval že pri prvi kampanji na začetku osemdesetih letih in bilo je grozno, tako grdo. Takrat sem bil zelo mlad učitelj, zvonil sem po hišah in upal, da ne bo odprl kdo, ki ga poznam, starš kakega učenca. Mnogi odzivi so bili strašno hudobni. Tokrat je bil ton drugačen, sem si pa mislil, da bo predlog spremembe sicer sprejet, a z zelo majhno večino. Ko se je to dogajalo, sem bil ravno v Angliji na festivalu v Bathu. Žena me je poklicala in mi povedala za prve rezultate. Bilo je čudovito, prekrasno. Odraščal sem v katoliškem okolju, ona je odraščala v protestantskem okolju, oba sva se od tega pozneje odvrnila. Bilo pa je krasno slišati. Pred časom je na Irskem potekala razprava o tem, kdo bo dobil nadzor nad neko novo bolnico. Sezidalo so jo na zemljišču, ki je bilo last nekega verskega reda, lastnice so bile nune. Končno, prvič v mojem življenju, je država rekla Ne. Mi bomo vodili bolnico. Mi jo bomo nadzorovali. Zdi se noro, povsod drugod po zahodni Evropi država to počne. V marsičem je bila to verjetno najbolj pretresljiva stvar, ki sem jo kdaj slišal o ločitvi cerkve in države; to, da je država rekla Ne; mi jo bomo nadzorovali. Bitka je na neki način dobljena. Družbenih bitk je veliko, toda ta boj proti cerkvi je konec koncev verjetno koristen tudi za cerkev. Ljudje, ki verujejo, lahko verujejo. Cerkev čaka še dolga pot razreševanja problemov; laži, ki so bile izrečene, zlorab in odzivov nanje. Toda spremljati padec katoliške cerkve na Irskem je bilo nekaj izjemnega. To ni nekaj, ob čemer bi se veselili, saj vključuje toliko bridkosti in bolečine in ran. Toliko ljudi je bilo poškodovanih. Vseeno pa tega nikoli ne bi pričakoval, nikoli ne bi pomislil, da se zgodilo kaj takega – ne v času mojega ali katerega koli drugega življenja.

Leta 2017 je izšel vaš roman z naslovom The Smile / Nasmeh. Tudi v tem romanu se povezujeta odraslost in otroštvo. Osrednja tema romana pa je boleča, zlorabe v Katoliški cerkvi. Od kod naslov?

Roman ni avtobiografski, vključuje pa zrno avtobiografskega. Ko sem imel trinajst let, sem hodil v prvi razred nižje gimnazije, to je bila sicer državna šola, ki pa so jo vodili krščanski bratje. Bili so zelo nasilni in antiintelektualni moški. Kot bi šlo za dvojno življenje. Bilo je zelo zabavno, biti v družbi vrstnikov znotraj tega režima, sedeti zadaj v razredu, se režati, vedeti, da nas bodo pretepli, če nas bodo zalotili, da se smejimo; nič se ne more primerjati s smehom, če se zavedaš, da je nevaren. Bil je petek popoldne in enega od krščanskih bratov smo moledovali, naj nam ne da domače naloge za konec tedna. Obrnil se je, v razredu je bilo več kot trideset dečkov, in rekel: "Roddy Doyle, tvojemu nasmehu se nikoli ne morem upreti." Če bi jih imel petnajst ali šestnajst ali sedemnajst, me ne bi kaj dosti prizadelo; malo bi me zafrkavali, fantje v razredu bi se mi posmehovali, vse bi bilo v redu. Ampak imel sem trinajst let, nisem še mutiral, pri teh letih si zelo zmeden in ranljiv. Nikoli se me ni dotaknil, nikoli mi ni rekel, naj ostanem po pouku, nič se ni zgodilo. Vseeno je bilo grozno, da je moški – predstavljam si, da jih je imel kakih štirideset – naredil kaj takega. Zavladala je popolna tišina. In vedel sem, da sem v težavah. Sošolci so me klicali peder, homo in podobno. Nekaj časa, dokler niso pozabili. Bilo pa je grozno priti iz razreda. Spraševal sem se, kaj je narobe z mojim nasmehom, kaj sem storil, da sem pritegnil tovrstno pozornost tega moškega? Za dolgo me je globoko vznemirilo. Želim si, da se ne bi zgodilo.

Ko sem začel pisati Nasmeh, to ni bilo prvo, kar sem imel v mislih, vendar je že kmalu postalo, če se tako izrazim, izstrelišče za preostalo knjigo. Kajti v tisti šoli je bil krščanski brat, ki je dejansko zlorabljal dečke; verjetno jih je bilo celo več. Nedavno sem slišal, da so enega od njih zaprli. Nobeden od njih se me nikoli ni dotaknil, torej to ni moja zgodba. In tisti, ki so to doživeli, so svoje zgodbe povedali že veliko prej, preden sem se odločil, da to napišem. Poskušal sem napisati roman; drugi pripovedujejo resnične zgodbe, sam pa sem skušal napisati roman, iz tega nekaj ustvariti, ne pa se lotiti osebnih življenj resničnih ljudi – razen svojega.

Kar je v romanu posebej žalostno, je dejstvo, da dečki svoje izkušnje zlorabe v šoli ne morejo deliti s svojimi starši.

Imeli so občutek, da tega ne morejo. Tudi meni bi se zdelo tako. Povedal sem že, da je moja mama nedavno umrla. Ko je bolehala, smo s sestrama in bratom skušali skrbeti zanjo. Nekaj mesecev je bila v bolnici, nato smo jo odpeljali domov, tako si je želela. Nekaj časa smo skrbeli zanjo in v tem obdobju smo se družili več kot desetletja prej. Spominjam se, kako sem se pogovarjal z eno od sester, ki je ravno prebrala roman Nasmeh; povedala mi je, da jo je nekoč, ko je bila še zelo majhna, ena od nun udarila. Ko je prišla domov, je to povedala mami. Čez čas je mami povedala, da je nuna – imena se ne spominjam – ni nikoli več udarila. In mama je rekla: Zato, ker sem ji povedala, da te ne sme. Mama je torej šla v samostan in nuni prepovedala, da bi še kdaj udarila njenega otroka. Takrat sem se vprašal, ali nismo morda podcenjevali pripravljenosti naših staršev, da storijo kaj takega. In spomnil sem se trenutka, ko sem nekoč doma pisal nalogo, bil sem še majhen. Mama je videla, da sem vznemirjen. Vprašala me je, kaj je narobe, in videla, da pišem z desno roko, čeprav sem levoročen. Videla je, da držim nalivnik z desno, in vprašala, zakaj to počnem. V šoli je bila učiteljica pripravnica, zelo mlada nuna, ki je za kak teden prišla v naš razred. Ukazala mi je, naj neham pisati z levo roko, ker je narobe, in uporabljam desnico. Nismo smeli pisati s svinčnikom, pisal sem z nalivnim peresom in črnilo se je polivalo po vsem listu. Preprosto nisem mogel. Bilo je nemogoče, še danes ne bi mogel pisati z desno. Oče je bil obojeročen, saj so tudi njemu prepovedali pisati z levo, na srečo je to zmogel in je postal tiskar, stavec, navsezadnje mu je to celo koristilo, saj je bil res dober v svojem poklicu, hitrejši je bil od večine. Jaz pa nisem bil obojeročen. Naslednji dan je mama šla v šolo. Ni bila agresivna, bila je drobna ženska, majhna, zelo blaga, bila je pa tudi samozavestna, kadar je bilo treba in kadar je šlo za njene otroke; znala je biti ostra. Bila je pobožna katoličanka in je ubogala cerkev v marsičem, kar se ji je pozneje po moje zdelo čudno. Soočila se je z nuno in ji povedala: Moj sin je levoročen in v tem ni ničesar napačnega ali slabega. Ni ga obsedel hudič. Pustite ga pri miru. In me je. Po tistem je bilo vse v redu. Toda ko sem se pogovarjal s svojimi vrstniki, ki so prebrali knjigo, smo se strinjali, da za kaj takega ne bi povedal staršem.

Pred leti je ste napisali novelo z naslovom Dead Man Talking / Mrtvi mož govori. Knjiga je nastala v okviru projekta Quick Reads; gre za programa namenjen spodbujanju opismenjevanje odraslih.

Za program opismenjevanja odraslih sem napisal tri kratke novele, ena od njih je Dead Man Talking. Pogovarjal sem se s koordinatorjem irskega programa in povedal mi je, da k branju zelo težko pritegnejo moške. Vprašal me je, ali bi napisal nekaj, kar bi brali mladi moški, in sem pristal, napisal sem The Mad Weekend, zgodbo o treh moških, ki se peljejo iz Dublina v Liverpool na nogometno tekmo in se jim čisto utrga. Ta knjiga je bila namenjena mladim moškim. Knjiga Dead Man Talking pa je nastala potem, ko so mi povedali, da bi si želeli izdati knjigo, ki bi posebej nagovarjala mlade moške v zaporu. Sam nikoli nisem bil zaprt, toda ko sem razmišljal o tem, sem si predstavljal, da je nekako tako, kot da si se ujel v zanko. Ustvaril sem – in ko rečem ustvaril, mislim, da temelji, na vsem, kar v življenju prebral in videl – zanko, v katero je ujet moški; proti koncu knjige ugotovi, da je pravzaprav mrtev. In da je to posmrtno življenje. Da se isto spet in spet in spet in spet ponavlja. Pekel. Napisal sem novelo, jo poslal, bili so zelo zadovoljni in izšla je v knjigi. Potem pa sem nekoč en sam dan preživel v Londonu in zjutraj obiskal brixtonski zapor. Imel sem intervju za jetniško radijsko postajo; mislim, da je knjigo prebralo kakih dvanajst moških. Radijsko postajo so vodili zaporniki in z zaporniki sem se tudi pogovarjal. Nato so mi razkazali zapor. Državljan v meni je bil prevzet, pisatelj v meni pa še sploh. Knjiga jim je bila resnično všeč, saj jih je njihovo življenje v zaporu spominjalo na tisto, kar sem opisal. In bil sem navdušen. To so bili neizobraženi moški, tudi zelo bistri; med izobrazbo in inteligenco dejansko ni povezave. Bili so inteligentni in zabavni in tistih nekaj ur sem kot pisatelj res občutil zadoščenje. Kot pisatelj ljudi, ki berejo tvoje knjige, večinoma ne srečaš. Redko se zgodi, da srečaš skupino ljudi, ki jim je neka knjiga namenjena, in imaš celo občutek, da ti je uspelo. Tega sem bil res vesel. Preostanek dneva sem preživel v spodnjem domu parlamenta, kjer sem predstavljal svojo knjigo. Iz zapora sem odšel tja, kjer se je rodila liberalna demokracija. In čeprav sem prišel iz Irske in naši odnosi s poslansko zbornico niso bili vedno ravno prijateljski – po 800 letih kolonializma in tako naprej – ko vstopiš v spodnji dom, res začutiš zgodovino in pomen tradicije, ki narekuje, da na eni strani sedi opozicija in na drugi vlada. Vse tisto, kar na televiziji deluje bedasto, ima dejansko svoj namen. Čeprav je liberalna demokracija dolgočasna, vendarle ni tako slaba. Dan je bil res poln in mi je dal veliko zadoščenje. In vse to samo zato, ker sem napisal tisto knjižico.

In čisto za konec – zakaj so knjige pomembne, Roddy Doyle?

Saj ne vem, ali so res. Zame so pomembne, ne pričakujem pa, da bodo tudi za druge. Danes v torbi nosim zvezek, pero, sončna očala – teh ne bom potreboval … in knjigo. Vedno imam pri sebi knjigo, včasih dve, saj me skrbi, da bom prvo prehitro prebral. Pozno sem se naučil brati, ampak knjige so zame odtlej silno pomembne: kot gorivo so, kot bencin. Ne pričakujem pa, da bi to pomenile tudi drugim. Pogosto slišimo, da mladi ljudje ne berejo. Moji otroci so vsi med dvajsetim in tridesetim letom; res ne preberejo toliko knjig, kot sem jih jaz, ampak tudi sicer malokdo bere toliko kot jaz. Toda ko razpravljamo o tem, kar se dogaja po svetu, so več korakov pred mano. Več vedo. Torej dobivajo informacije – in to ne samo drobce informacij, sprejemajo informacije, jih berejo – morda ne berejo časopisa, preberejo pa delčke mnogih časopisov, če se tako izrazim. In to se mi zdi kar pametno.