Med letoma 1895 in 1936, ko se je upokojil, je Finžgar služboval v različnih krajih po Sloveniji, večinoma na Gorenjskem, nazadnje pa je bil trnovski župnik. Foto:
Med letoma 1895 in 1936, ko se je upokojil, je Finžgar služboval v različnih krajih po Sloveniji, večinoma na Gorenjskem, nazadnje pa je bil trnovski župnik. Foto:
Finžgarjeva rojstna hiša
Finžgarjeva rojstna hiša (po domače Pri Dolencu) v Doslovčah je danes muzej o pisateljevem delu in življenju ter muzej gradbene in bivalne kulture kajžarske družine konec 19. stoletja na Gorenjskem.

V središču Želimelj so odkrili kip književnika in župnika Frana Saleškega Finžgarja, ki je v vasi župnikoval med letoma 1902 in 1908. Finžgar je namreč prav v Želimljah pred stotimi leti napisal svoj znameniti zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, po nekaterih pričevanjih pa ga je pri pisanju navdihovala tudi okoliška narava. Finžgarjev doprsni kip, ki je delo Mirsada Begiča, bo odkril škofljiški župan Jože Jurkovič, kulturni program pa bodo oblikovali dijaki gimnazije Želimlje.

Zmeren katolik v maniri Kreka
Fran Saleški Finžgar (1871-1962) je bil zagovornik neodvisnosti, samostojnosti in svobode slovenskega naroda. Na idejo za roman Pod svobodnim soncem ga je napeljal Janez Evangelist Krek, ki se je zavzemal, da naj slovenski pisatelj v knjigi obudi čase slovenske svobode in samostojnosti.

Iztok, simbol klenega slovenstva
Roman naj bi imel narodno pobudno in obrambno idejo. Roman o dogodkih iz časov slovanskega osvajanja Balkanskega polotoka sledi zgodbi Slovana Iztoka, ki po veliki zmagi združene vojske Slovanov in Antov nad Bizantinci pri Donavi odide v Bizanc, da bi se tam naučil umetnosti bojevanja ter nato svoje znanje prenesel na slovanski rod, ki bi si tako okrepljen in discipliniran izboril svobodo in mir.

Finžgar se je pri pisanju zgledoval predvsem po Henryku Sienkiewiczu in njegovih romanih Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez in Quo vadis?

Za slovansko slogo
Kot v Pregledu slovenskega slovstva opozarja Janko Kos, je bila ideja romana Pod svobodnim soncem tisti čas zelo aktualna, saj je opozarjala na enotnost južnih Slovanov, na nujnost njihove osvoboditve in združitve. Po Kosovem mnenju je umetniška vrednost romana razmeroma majhna, najboljši so slovesni opisi skupnega slovanskega življenja, zlasti bogoslužja. Jezik romana je starinski, vznesen in stiliziran.