Elizabeth Wurtzel je vse življenje ljudi navdihovala z iskrenimi pripovedmi o depresiji in odvisnosti od drog, ki jih je zapisala v številnih spominih. Zaslovela je v 90. letih prav s knjigo Narod prozaca, ki je spodbudil tudi vrsto drugih pisateljev, da so zapisali podobne zgodbe. Knjiga, ki jo je naslovila po znanem antidepresivu, je izšla, ko je bilo avtorici 27 let, pomenila pa je šele začetek njenih številnih izpovedi.

Narod prozaca je leta 2001 navdihnil tudi istoimenski film, ki ga je Erik Skjoldbjaerg posnel s Christino Ricci v glavni vlogi.

Elizabeth Wurtzel, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti na Harvardu in Yalu, je v knjigi opisala svojo izkušnjo depresije. Svojo izkušnjo je poskušala primerjati z drugimi uporabniki prozaca, ki je v ZDA postal izjemno razširjeno zdravilo. S svojimi spomini je spodbudila k osebnoizpovednemu pisanju in bila označena za pionirko na področju avtobiografij o mentalnem zdravju.

Mučen portret depresije ali vzroka zanjo
New York Times jo je označil za Sylvio Plath z egom Madonne. Kritik lastnika Michiko Kakutani je leta 1994 zapisal, da "knjiga Narod prozaca poseduje surovo odkritost esejev Joan Didion, nadležni čustveni ekshibicionizem Steklenega zvona Sylvie Plath ter črni humor pesmi Boba Dylana". Revija Kirkus pa je delo označila za "mučen portret depresije ali vzroka zanjo".

Elizabeth Wurtzel je zaradi raka umrla v torek v bolnišnici na Manhattnu.