Tako pravi znameniti slovenski fotograf Tone Stojko, čigar zajetna fotografska monografija Naša jeza je brezmejna. Demonstracije 1968–2020 je izšla pred kratkim. Vse od leta 1968 je dokumentiranje demonstracij stalnica njegovega dela, pričujočo izdajo pa je označil za eno svojih najbolj angažiranih knjig.

Knjiga prinaša vizualen sprehod skozi demonstracije na slovenskih, nekdanjih jugoslovanskih in srednjeevropskih tleh – vse od Stojkovih prvih, črno-belih analognih posnetkov študentskih demonstracij v letu 1968 do najnovejših, barvnih in digitalnih posnetkov demonstracij v letu 2020, ki ga je zaznamovala epidemija.

Nabor fotografij spremljajo besedila Mladena Dolarja, Rudija Rizmana, Vlada Miheljaka, Ervina Hladnika Milharčiča, Alija Žerdina in Aljoše Mastena ter besedilo Nataše Strlič, v katerem predstavi Stojka in monografijo. Krajša pojasnjevalna besedila o posameznih demonstracijah pa umestijo fotografije v zgodovinski kontekst.

Knjižno izdajo, ki obsega 360 strani in vsebuje 568 fotografij v kronološkem zaporedju, so s Stojkom pripravili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS) v sodelovanju z Mladinsko knjigo. To je že več let načrtovana knjižna predstavitev fotografovega obsežnega opusa, priprava pa se je začela torej že v sodelovanju s prejšnjo direktorico MNZS-ja Kajo Širok.

MNZS od leta 2007 hrani več kot 60.000 negativov Stojkovih fotografij, ki v veliki meri izvirajo iz obdobja med letoma 1971 in 1994. Med njimi je tudi leica negativ posnetka transparenta z napisom Naša jeza je brezmejna, pri katerem si je monografija izposodila naslov. Posnetek je nastal na protestu v Ljubljani leta 1987, ki je bil ob prvi obletnici jedrske nesreče v Černobilu uperjen proti gradnji jedrskih elektrarn. Izbor Stojkovih posnetkov demonstracij je bil lani na ogled tudi na razstavnih panojih pred stavbo MNZS-ja kot neke vrste napoved monografije, ki je izšla aprila letos.

Knjigo Naša jeza je brezmejna. Demonstracije 1968–2020 so na spletnem dogodku poleg Toneta Stojka predstavili avtorji besedil, dogodek pa je povezovala kustosinja Marija Skočir iz Galerije Jakopič, kjer so do junija v okviru skupinske razstave Na drugi strani. Slovenska reportažna fotografija na ogled tudi Stojkove fotografije. V razstavo je kot eksponat vključena tudi njegova legendarna lestev, ki jo vzame s sabo vsakič, ko se odpravi dokumentirat večje demonstracije na majhnem prostoru, kar mu omogoča, da je malo više od glav demonstrantov, vendar jih hkrati ne fotografira iz ptičje perspektive, temveč "iz oči v oči". In če lestve ni tam, ko obiščete razstavo, to pomeni, da je Stojko z njo na terenu in v svoj objektiv lovi trenutke, ki se bodo tudi na ta način zapisali v zgodovino.

"To zahtevamo še danes"
Stojko se je kot študent takratne Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (današnje Fakultete za družbene vede) pridružil skupini najboljših fotografov – Fotogrupi Šolt, kar je bila po njegovih besedah nekako tudi njegova šola. "Takrat sem se predvsem spraševal, kako s tem aparatom, ki ga imam, izvabiti poglede, o katerih bi dejali: 'To je pogled Toneta Stojka.' Ta pot je bila dolga," je povedal na predstavitvi monografije. Leta 1968, ko je delal pri študentskem časopisu Tribuna, je fotografiral svoje prve demonstracije.

O demonstracijah je prepričan, da so včasih te edina možnost, da se ljudi "vidi in sliši. So upor pozabljenih in preslišanih. So upor proti vsemu in v vseh sistemih, ki bi radi iz nas naredili brezmisleče robote, ki glasujejo za vse, kar si želijo oni. Da smo brez svojih želja in razmišljanj." Na predstavitvi monografije je dodal, da sam prihaja iz socialno nižjega okolja in je zato od nekdaj "videl demonstracije kot način, kako priti do boljših socialnih rešitev v družbi. To so zahtevali študentje, to so zahtevali delavci. Tako delavci v socializmu kot delavci v kapitalizmu. In to zahtevamo še danes."

Nataša Strlič iz MNZS-ja, ki je uredila monografijo skupaj s Stojkom, ga je označila za garača, ki je navajen sam delati. Povedala je, da je sam osnoval že postavitev kataloga svojih fotografij, ki jih hrani ta muzej. "Zame kot zgodovinarko je bil poseben izziv, da sem se sama sprehodila od leta 1968 do zelo močnih 80. let. Nadvse zanimiv je tudi nov opus digitalnih fotografij," torej fotografij, na katerih so dokumentirane demonstracije 21. stoletja.

"Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel"
Filozof Mladen Dolar, avtor uvodnega besedila monografije, že s samim naslovom svojega prispevka zakoliči težo Stojkovega dela. Počakajmo z revolucijo, dokler ne pride Stojko je naslov besedila, ki ga konča z besedami: "Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja." Dolar je poudaril, da je mogoče zgodovino demonstracij na naših tleh malo shematično razporediti na čas, preden jih je začel dokumentirati Stojko, in na čas potlej. "Ko je stopil na mesto pričevalca oziroma beleževalca demonstracij, je bilo ravno prelomno obdobje. Ljudje smo hodili na cesto že prej, vendar smo v času socializma prej hodili na cesto, zato da so nas o čem obvestili ali da so nas oblasti režirano in koreografirano poslale tja, da smo recimo še kot otroci tam mahali in podobno. Prav v času, ko je Stojko začel beležiti demonstracije, so se te kvazi socialistične demonstracije prevesile v demonstracijo rojstvo civilne družbe," je povedal Dolar.

Opomnil je, da bi lahko domnevali, da se je z demonstracijami proti socialističnemu režimu podajalo v večjo nevarnost, kot se z demonstracijami v demokratični družbi. Vendar izkušnje na neki nenavadni način kažejo, da se na demonstracijah v nekdanji socialistični državi res "nikoli ni zgodil tako drastičen in agresiven poseg oblasti," kot smo mu bili priča lani in smo mu priča letos, kar je Dolar označil za nenavaden paradoks.

Kot bistven moment je poudaril dejstvo, da s Stojkovih fotografij demonstracij vejejo volja, upanje in veliki obeti. Dolarjev prvi odziv ob pogledu na fotografije v monografiji je bil: "Poglejte, koliko smo obetali in kaj se je iz tega izcimilo." Vendar po njegovih besedah pri teh fotografijah ne gre le za beleženje zgodovine, temveč za beleženje velike potencialnosti, ki se ni realizirala. "Resnica ni na strani tega, kar se je klavrno realiziralo, več resnice je na tistem, čemur moramo ostati zvesti. Več resnice je na strani tiste potencialnosti, ki se ni realizirala in nas zavezuje, da s tem potencialom neodvisne civilne družbe, s potencialom javnega demonstriranja, nadaljujemo. Mislim, da je to preteklost, ki nas zavezuje za naprej," je sklenil Dolar.

Apatija pač ni fotogenična ...
Socialni psiholog in kolumnist Vlado Miheljak je spomnil na znana citata znamenitega madžarsko-ameriškega vojnega fotografa Roberta Cape, da če tvoje slike niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu ter da moraš biti čustveno vpet v dogajanje, ki ga dokumentiraš. In Stojko je bil in je zmeraj tam ter "z jasnim odnosom do dogajanja, ki ga beleži, portretira. Njegove podobe nosijo zgodbo, pripoved, interpretacijo. V družbenih in socialnih, bolj ali manj množičnih dogajanjih, ki jih je portretiral, je vselej iskal obraze, zgodbe, ki bi jih nevešči opazovalec spregledal, ki bi se utopile v množici." Čeprav Stojko v svoj objektiv ujame prelomne, tudi nekako grde trenutke in dogajanje, "pokaže tisto, kar je velo z obrazov: optimizem, obeti, upanje, zanos in hkrati tudi jezo. To so fotogenični trenutki, medtem ko apatija ni fotogenična. Stojko je mejni kamen slovenske novejše zgodovine." Po Miheljakovem mnenju sta za preverjanje tega, kaj se je resnično dogajalo v dolgoletnem boju za demokratizacijo, kdo je bil in kdo ni bil sopotnik tega dogajanja, priročni tako rekoč dve orodji: knjiga Alija Žerdina Generali brez kape iz leta 1997 in fotografska monografija Toneta Stojka Slovenska pomlad iz leta 1992.

Novinar, ki zna fotografirati
Novinar in urednik Ali Žerdin je izpostavil, da je pri Stojku zaznal nekaj, kar je le redko zaznal pri drugih fotoreporterjih. "Tone je vedel praktično za vse, kar se bo zgodilo. Ni povsem res, da fotoreporterji pridejo do dobrih fotografij zaradi tega, ker so se po naključju znašli nekje. Približno dve tretjini uspešnega fotoreporterskega dela temeljita na dobri obveščenosti. Odličen fotoreporter, kar Tone Stojko nedvomno je, ni zgolj oseba, ki razume optiko in geometrijo. (...) Mora biti obveščen. Ko sem začel delati na Mladini, nismo Stojku nikoli razlagali, kje se kaj dogaja. Pač pa se je praviloma vselej sam znašel nekje oziroma smo se pogosto skupaj znašli tam," je dejal Žerdin. In dodal, da je Stojko pravzaprav novinar, ki zna fotografirati.

Žerdin se je v svojem besedilu Vstaja proti nečednosti posvetil demonstracijam, ki so leta 2012 vzniknile v Mariboru in se od tam razširile po državi ter se nadaljevale tudi v leto, ki je sledilo. Ob predstavitvi monografije je naslovil vprašanje, zakaj se je v letu 2013 zgodila politična sprememba in zakaj se ta ne zgodi v zdajšnjem času, čeprav so razmere še hujše. Po njegovem mnenju obstajata dva razloga. "Eden je ta, da je Janez Janša kot predsednik vlade tokrat veliko bolj odločen, da ostane na oblasti, saj ima zelo veliko zelo daljnosežnih idej, kaj je še za postoriti in si tega ne bo pustil vzeti. Drugi razlog pa je, da je leta 2013 v vladi sodeloval Gregor Virant s svojo stranko. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Virantu in njegovih političnih prepričanjih, gre za osebo z osebnostno integriteto. Ko je slišal za poročila o razkritjih Komisije za preprečevanje korupcije, je sklenil, da zapusti vladajočo koalicijo, ki je imela minimalno večino. Zdravko Počivalšek in njegova ekipa pač nimata te integritete, ima pa veliko idej, kaj vse bi bilo še za postoriti in se zaradi tega oklepa svojega poslanstva. Pri poslancih DeSUS-a, ki so drugi jeziček na tehtnici, pa je sploh nesmiselno govoriti o kakšni integriteti oziroma sploh uporabljati ta pojem," je takratno in trenutno situacijo razložil Žerdin.

Komunikacija med kapitanom in različnimi oddelki barke
Novinar našega portala Aljoša Masten je v svojem besedilu Pomen protestov za prihodnost slovenske družbe k temu vprašanju pristopil nekoliko abstraktneje. "Družba je kot čezoceanska barka. Skupnost ljudi, ki mora najti skupen cilj plovbe. Potniki so obsojeni drug na drugega, drug z drugim blagoslovljeni in vse vmes. Soodvisni. Dogovoriti se morajo o smeri in upravljanju barke. Od sposobnosti medsebojne tolerance in odnosov je odvisno, ali bodo minimalno soglasje tudi našli," je zapisal uvodoma. Po njegovem mnenju imamo v Sloveniji dokaj visoko kulturo protestov, pri čemer se poglobi v položaj, ki je nastal ob lanskem proslavljanju dneva samostojnosti in enotnosti, ko so protestniki organizirali vzporedno antiproslavo, kjer pa so se pojavili tudi antiprotestniki. "Imamo vsaj tri strani, ki so izražale svoje mnenje. Ali je to dobro ali slabo, je odvisno predvsem od našega osebnega pogleda na vrednote. Če pogledamo zgodovino, je načeloma razdeljenost družbe oziroma možnost, da deli družbe izrazijo svoja pričakovanja glede prihodnosti, nekaj dobrega," je dejal na predstavitvi monografije.

Kot primer enotne družbe je navedel družbe srednjega veka, ko je večina na podlagi podobnih informacij in pripadnosti isti religiji šla nekako v isto smer. Nato se je zgodila renesansa in so se vrednote tako rekoč zamenjale v smeri večje svobode. Raznolikost vrednot in pogledov je načeloma nekaj, vendar pa "mora družba s to raznolikostjo nato tudi nekako upravljati. Dobro je, da jo imamo, vendar lahko gre tudi v drugo skrajnost, v kateri vsak sili v svojo smer in tako ne pridemo nikamor, saj ta skupna barka zgolj kroži sredi oceana." Poudaril je pomembnost skupnega nabora vrednot, okoli katerega se družba poenoti, da lahko sobiva in gre naprej – po njegovem mnenju je najboljša torej sredinska pot. Že Anton Mahnič je dejal, da je slovenska družba razdeljena.

Vendar pa je zadnja leta na splošno na svetu zaznati vse večjo polarizacijo, tudi iz ekonomskih razlogov in zaradi medsebojnega ideološkega dajanja med nasprotnimi si poli. "To prihaja tudi v Slovenijo. Kot narod moramo najti skupen cilj, skupen nabor vrednot. Predvsem pa mora biti vsem v družbi dovoljeno, da protestirajo in da se njegovo stališče sliši ter predvsem da se kanalizira njegovo čustvo do oblasti. Oblast je tista, ki mora prisluhniti in začutiti ta čustva," je še dejal Masten in sklenil, da se čustva na tej strani najlepše kanalizirajo prav skozi fotografski objektiv.