Feliks Plohl – samoopisani diler, zvodnik, tat, deportiranec, član tolpe in še kaj – z romanom Vsi moji grehi razkriva življenjsko zgodbo, ki je med skopimi opisi črne kronike niti slutiti ne bi mogli. Njegov "prvoosebni inventar nečednosti", ki bi bil lahko tudi zbirka kratkih zgodb, ne skuša biti skesana apologija, ampak bolj ali manj iskren, čeprav fragmentaren popis usode, ki je našega protagonista popeljala iz Bihaća pa na neki točki vse do Sunset Stripa v Hollywoodu.

Danes je Plohl kriminalno življenje obesil na klin, a pravi, da mu v pokoju ni dolgčas. "Večkrat se mi je zdelo, da je moje življenje kar preveč razburljivo." Foto: MMC RTV SLO

Plohlov romaneskni prvenec je imel zelo drugačno genezo od povprečnega romana. Nastal je pod okriljem projekta Vključujemo in aktiviramo!, ki ga z namenom vključevanja ranljivih skupin v družbo s pomočjo kulture – zapornikov, oseb s težavami v duševnem zdravju, oseb z motnjami v duševnem razvoju in odvisnikov od mamil – izvaja Javna agencija za knjigo RS.

"V hipu prepoznaven talent" delavnice na Dobu
In tako prav literarna delavnica, ki so jo v okviru tega projekta organizirali v zaporu na Dobu, je križala življenjski poti Feliksa Plohla in pisatelja Lenarta Zajca. Zajc, ki je pravzaprav v devetdesetih prav tako na literarno sceno vstopil z delno avtobiografsko obarvanim romanom, 5 do 12h, se svoje mentorske izkušnje spominja takole: "Kot vsaka učna skupina je imela tudi moja skupina na Dobu svojo notranjo dinamiko, se pravi tiste, ki so vsevedni in vedno hočejo imeti besedo, tudi če o temi nimajo pojma, sodelujoče, in tudi tiste, ki hodijo v skupino bolj zato, da jim mine čas," je povedal za založbo Beletrina.

"Feliksa sem opazil, ker je bil vedno pozoren na tematiko, oglasil pa se je le, če je imel o aktualni zadevi ustvarjeno mnenje. Nikoli ni silil v ospredje ali drugim skakal v besedo. Bil je preudaren, umirjen možakar, s katerim se je bilo prijetno pogovarjati in hitro sva se spoprijateljila. Ko smo s skupino zabredli globlje v pisanje, je postal njegov literarni talent v trenutku prepoznaven. Tudi mračne, tragične pripovedi je znal povedati s humorjem, da si ob branju nisem mogel kaj, da se ne bi muzal. O pisanju sva veliko debatirala, zlasti o ustvarjanju dramaturgije zgodbe in njenega dramaturškega loka, kakšne večje pomoči, razen slogovnih nasvetov, pa ni potreboval. Feliksovo življenje je pač ena sama velika zgodba, sam pa premore dovolj talenta, da jo zna dobro povedati."

"S pisanjem mi je suženjstvo hitreje minilo; sploh se ni vleklo. V zaporu bi lahko dilal drogo – na Dobu je ogromno droge, lahko bi kockal – pa sem raje pisal. Mislim, da je to vsaj malo pripomoglo k moji rehabilitaciji." Foto: BoBo

In tako je Plohl našel spodbudo, da je – po več poskusih v žanrih akcijskega in znanstvenofantastičnega romana (med drugim je poskušal pisati o ruski mafiji v Ameriki) – sklenil na papir preliti zgodbo, ki jo pozna najbolje: svoje lastno življenje. Ko se je Zajc z rokopisom prve nastale zgodbe, Težka smrt, oglasil pri založbi Beletrina, je bil odgovorni urednik Mitja Čander po Plohlovih besedah nad njim navdušen. "Rekel mu je: Lenart, pojdi nazaj v zapor in povej temu modelu, da bi že včeraj izdal njegovo knjigo, če bi bila napisana."

Raztresene zgodbe, ki se spletejo v skupno nit
In tako je bilo sodelovanje dogovorjeno. Tretji ključni sodelavec je bil urednik Urban Vovk, ki je Plohlove zapise razdelil na zgodbe po poglavjih, ki sicer niso razvrščene kronološko, a se v koncentričnih krogih približujejo in oddaljujejo obdobju, ki je Plohla globoko zaznamovalo: vojni v Bosni in Hercegovini. Vovka je po njegovih besedah navdušila tudi "pripovedna ambicija", da bi v svoj zgodbi znal razumeti in opredeliti ustrezno psihološko podlago. Po avtorjevem mnenju knjiga zaradi zamikanja časa "teče kot film Pulp Fiction Quentina Tarantina".

Eliptični pristop ima sicer tudi neko drugo "prednost": pisatelju omogoči, da izpusti poglavja, o katerih morda ne more ali ne sme govoriti, pa najbrž tudi poglavja, ki ga ne bi nujno prikazala v stoodstotno naklonjeni luči. Plohl v svojem pisanju bralca nenehno sooča z realnostjo dilersko-prostitutske scene v Hollywoodu, življenja na ulicah, svojih lastnih tatinskih in tihotapskih podvigov ter disfunkcionalnih ljubezenskih zvez, ki jih je neredko zaznamovalo nasilje. "Zgodba, kot ustvarjena za filmski scenarij," kot je že v maju na predstavitvi romana poudaril dr. Jernej Mekuž z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.

A vse to Plohl počne z nekakšno hudomušnostjo (delnega) skesanca, kramljajoče, brez globlje refleksije posledic svojega ravnanja. Že na prvi strani romana nas pritegne s svojo neposrednostjo: "Vseeno si to, poroko namreč, štejem za enega od svojih največjih grehov. Zakaj? Ker sem zavestno naredil nekaj, za kar sem vedel, da se ne bo obneslo. Ko sem grešil, sem po navadi grešil proti bogu in ljudem; tokrat sem grešil proti samemu sebi." Ta humorna izzivalnost vseeno dobi malo drugačen predznak, če vemo, zakaj je Plohl že v devetdesetih pristal v zaporu: v strelskem spopadu, ki je bil posledica banalnega pijanskega spora, je smrtno ranil dva naključna človeka; eden od njiju je bil šestleten otrok. Zaradi vojnega kaosa si je izposloval odlog kazni in izginil z radarja roke oblasti: v roke je policiji padel šele leta 2013, potem ko je na Dunaju napadel in oropal prostitutko. Končal je v zeniškem zaporu, od koder so ga – zaradi slovenskega državljanstva – premestili na Dob, trenutno pa je na pogojni prostosti.

Vseeno pa so Vsi moji grehi dober opomin, da so obrazi in imena, ki jih poznamo iz črne kronike, več kot samo nabor svojih najslabših trenutkov, pa tudi, da ima skoraj vsak storilec v svoji preteklosti kako žalostno epizodo, v kateri je bil sam v vlogi žrtve.

"To se mu je zdelo smešno: 'A vi v Bosni imate tudi country glasbo?' - 'Valjda, da jo imamo! Koj ti bom pokazal ...' Ker je bil youtube takrat še relativno nova zadeva, sem se moral precej potruditi, da sem izbrskal Elvisa bosanskega countryja - Šabana Šaulića. Potem je šlo dosti lažje. Šemso Sulajković sem predstavil kot bosansko Whitney Houston, skupina Nervozni poštar je bila metallica, Dragana Mirković bosanska Shania Twain, medtem ko sem Halida Bešlića zaradi dolge kariere, polne zlatih in platinastih plošč, primerjal z Michaelom Jacksonom. To je bilo več, kot je prenesel, tako da je resetiral računalnik, ravno ko sem se pripravljal, da mu poiščem Kemala, Šerifa in Muharema Serbezovskega. Kadarkoli sem se potem približal računalniku, je ves paničen grozil, da bo izklopil elektriko, če bom skušal vrteti 'tisto svojo muziko'."

Feliks Plohl o svojem življenju v Kanadi, str. 156.

Akt pisanja kot rehabilitacija
O svojem pristopu k literarnim opisom (resničnega) nasilja je Plohl na literarnem večeru v jazz klubu Gajo razmišljal takole: "Znašel sem se pač v situacijah, zaradi katerih sem določene stvari naredil. To niso bile lepe stvari, a marsikdo bi v mojih okoliščinah naredil še kaj hujšega." Zakaj je Plohl svoje "grehe" sploh sklenil zapisati, če očitno od bralcev ne išče odpustkov zanje? "S pisanjem mi je suženjstvo hitreje minilo; sploh se ni vleklo. V zaporu bi lahko dilal drogo – na Dobu je ogromno droge, lahko bi kockal – pa sem raje pisal. Mislim, da je to vsaj malo pripomoglo k moji rehabilitaciji."

"Nekaterih stvari, ki pridejo iz moje glave, se sploh ne da lektorirati"
Eden od razlogov za pisanje je bilo obnavljanje znanja pozabljene slovenščine, jezika njegovega očeta, ki mu je po letih življenja v Kanadi in ZDA ušel iz glave. V sklepnih vrsticah romana lahko preberemo: "Najprej sem po svojih najboljših močeh napisal pričo v slovenštinici, potem pa je nastopila prva lektorska linija, moj prijatelj Boris, ki mi je popravil slovnične napake in me ves čas kregal in zmerjal, kot da bi bil njegov najhujši sovražnik. Od Borisa do bralca je bila ta zgodba vsaj še enkrat lektorirana, pa se kljub temu še zmeraj z vrha Triglava vidi, da sem to knjigo napisal prav jaz, saj se nekaterih stvari, ki pridejo iz moje glave, sploh ne da lektorirati. Vseeno pa čutim napredek in sem zelo zadovoljen sam s sabo. (...) Glede naglasa: trudim se, da bi izboljšal ta del, čeprav s tem niti slučajno nisem (in nočem biti) obremenjen. Če komu ni všeč moj naglas, naj me pač ne posluša ..."

Če ton morda zveni defenzivno, to Plohlu res težko zamerimo. Prav v zadnjem poglavju romana namreč z ganljivo iskrenostjo popiše, kako ponosen je bil na svoj napredek v času po vojni, ko je prišel živet k očetu v Slovenijo in se resneje lotil učenja jezika (danes ga še vedno definira kot svoj tretji jezik, za srbohrvaščino in angleščino). Kruto streznitev je zanj pomenil intervju za dobro plačano službo v banki, za katero je vse teste opravil sijajno, padel pa po ustnem razgovoru, češ da naj se vrne, ko bo imel "manj izrazit južnjaški naglas". Prav spoznanje, da "bom v Bosni zmeraj slovenac, v Sloveniji pa bosanc" je bila po njegovih besedah tista kaplja čez rob, ki je botrovala odločitvi za življenje v Ameriki.

Avtoportret pisatelja, objavljen v knjigi Vsi moji grehi. Poleg tega, da se veliko ukvarja z risanjem in nekoč z ustvarjanjem stripov, ni neznanka niti na raperski sceni. Foto: MMC RTV SLO
Največja napaka v življenju? Pisatelj se spominja, da je imel ob začetku vojne v BiH priložnost, odpotovati v Slovenijo, a je sklenil, da bo raje "eno leto branil Bihać, nato pa šel k očetu in študiral". Nato se seveda pet let ni mogel premakniti nikamor. Foto: MMC RTV SLO

Neuspešen, a nič kaj tragičen preskok čez mehiško mejo
V živo je Plohl, ki je nekaj najbolj pisanih anekdot podoživel na omenjenem literarnem večeru, iskriv govornik, ki ima nesporen dar za duhovito slikanje prizorov z besedami. Tako (neuspešen) poskus prebega čez mehiško-ameriško mejo, ki se za marsikoga konča tragično, poda na način, ki bi bil vreden filma bratov Coen. Ko ga po več urah zasledovanja po puščavi obmejni policisti na ameriški strani vendarle ujamejo, se z njimi spusti celo v kolegialno debato. "Preden so me vklenili, so hoteli pogledati vsebino mojega ruzaka. Ko so videli, da imam samo dve plastenki vode in Coca Colo, so se začeli smejati. "Model, ti imaš srečo, da smo te dobili. Umrl bi od žeje! A se ti zavedaš, kako tukaj pripeka čez dan? Veš, koliko jih najdemo mrtvih?" Nisem bil njihovega mnenja, a tega se zdaj tako ali tako ni več dalo preveriti. Ko pa so videli vrv, jim sploh ni bilo nič jasno. "Zakaj pa imaš to?" Razložil sem jim, da sem hotel preplezati ograjo v Tijuani, in začeli so cepati od smeha. – "Je v tisti ograji tam štrom?" – "No ja, recimo, da je veliko bolje zate, da nisi poskusil plezati po njej ..." (str. 334). Epizoda se je končala s priporom v Phoenixu in deportacijo iz ZDA, a k sreči ne v Mehiko, saj je Plohl v trenutku pred ujetjem iz strahu pred tijuanskim zaporom uničil svoj mehiški vizum.

Svojih etap za zapahi se pisatelj v knjigi ne dotika, a ne zato, ker bi skušal kaj prikriti. "Stvar je v tem, da se v zaporih v resnici ne dogaja kaj dosti. Manj, kot bi sklepali po ameriških serijah. O priporu L.A. County Jail bi se dalo povedati marsikaj, v pravem zaporu pa v ZDA v sreči nisem bil. Če bi pisal, kaj se je dogajalo po zaporih v Bihaću, v Zenici in na Dobu, pa bi bila to zelo dolgočasna knjiga."

Dolgočasnost pa je lastnost, ki je Plohlovemu delu, najnovejšemu primeru igre s pogovornim jezikom v literaturi, ne morete prilepiti. Pripovedovalec izmed platnic knjige vstaja kot izmenično antipatičen, prostodušen in iznajdljiv lik, ki mu je življenje dalo veliko manj varnosti in zavetja, kot ju je navajena večina med nami. Vsi moji grehi je tako, če ne drugega, vsaj priložnost širjenja obzorij onkraj naših lastnih priviligiranih življenj.