Urednik Aleš Šteger in direktor Mitja Čander sta namreč postala del same vsebine, in sicer na satiričen način. Literatka pa zahteva od Čandra tudi javno opravičilo. Kot pravi, je namreč dovolila 20 izvodov za promocijo, kakor je zapisano v pogodbi, in tako ne drži, kot je Čander javno dejal, da je bila proti recenzijskim izvodom.

Spor ob izidu biografije Svetlane Makarovič

"Že od vsega začetka sem bila popolnoma nezainteresirana za to knjigo," pravi Svetlana Makarovič. Pristala je na knjigo debat s Svetlano Slapšak, pridružila sta se Erik Valenčič in Matej Šurc. Slapšakova in Valenčič naposled nista soavtorja.

"Ne vem, mogoče je bil kakšen nesporazum pri njihovi elektronski pošti, jaz nimam računalnika in mene ne zanima, kaj je kdo rekel čez koga," je za Televizijo Slovenija dejala Svetlana Makarovič. "Svetlana me je zelo prepričevala, naj bi to knjigo vendarle napisali, medtem ko je pa urednik Šteger zagrozil s tožbo," je še povedala.

Odziva nesojenih soavtorjev
Svetlana Slapšak je po navedbah založbe prekinitev sodelovanja komentirala z naslednjimi besedami: "Po devetih mesecih dobrega in intenzivnega dela sem dobila serijo žaljivih sporočil Mateja Šurca, po čemer sem sklepala, da se moje delo ne bo nadaljevalo. Nekaj podobnega je doživel Erik Valenčič. Svetlana Makarovič mi nikoli ni pojasnila, kaj in zakaj prekinja sodelovanje – niti z eno besedo. Po mojih merilih je to neotesano. Ves ta čas sem bila priča skrbi Aleša Štegra za knjigo; bil je uslužen, odprt za vsako zahtevo Svetlane Makarovič in neskončno potrpežljiv."

"Luciferka" Svetlana Makarovič popiše svojo življenjsko zgodbo

Erik Valenčič pa je dodal: "Makarovičeva pravi, da naj bi se jaz nekje izgubil, in vztrajno ponavlja, da se nam knjige sploh ni dalo pisati. Ko izgovarja oziroma zapisuje te besede, sama dobro ve, da bedno laže. Na knjigi smo vsi (razen nje) trdo delali mesece in mesece; sam sem prepisal veliko ur naših pogovorov, ki so osnova te zoprne knjige, in organiziral ljudi ter potek dela za njen nastanek. Kaj se je torej zgodilo? Ne, nismo se skregali, sporekli ali spričkali. Moja ocena je, da sta na neki točki Makarovičeva in pa Šurc, ki je žal med procesom dela izgubil zdravorazumsko in nujno novinarsko distanco do objekta našega preučevanja ter se prelevil v karikaturo klečeplaznega, priliznjenega oprode gospe Makarovič, prišla do zaključka, da je bolje razdeliti denar na dva dela kot pa na štiri. Gospa, ki tako zelo rada pridiga o simbolu rdeče zvezde, ima, kot vidim, raje simbol evra. Pa naj jih imata – vse te evrčke, v onostranstvo jih tako ali tako ne bosta mogla odnesti, njuna sramota pa bo ostala. Kar zadeva samo knjigo, lahko kot eden od njenih (nesojenih) soavtorjev z gotovostjo trdim, da vsaj zadnje tri strani v njej vsebujejo čisto resnico."

Urednik naj bi zahteval odstranitev mačka iz knjige
"Šteger ni računal s tem, da sem jaz že 30 let dosti uveljavljen satirik, in da so v tej knjigi tudi satirični elementi, ki jih zastopa maček Kotik,"
je nadaljevala Makarovičeva in dodala, da je urednik zahteval, da mačka ni v knjigi. "Maček je reagiral po mačje, po svoje," je še dodala pisateljica. "Ne jaz ne Beletrina nismo nikoli cenzurirali niti stavka," je poudaril Aleš Šteger.

Svetlana Makarovič je omenila še, da je Šteger na koncu napisal svoj uredniški dodatek. "Jaz pravim iztrebek, ki naj bi bil satiričen in ki je poln obrekovanja. Mislim, da se tega ne dela in da je to kršitev avtorske pogodbe. V najini knjigi pa nima ta tekst kaj iskati, tem bolj, ker je slabo napisan, kajti satirik pa Aleš Šteger ne zna biti," je dejala pisateljica.

Knjigo, ki predstavlja manj znano stran sicer dobro poznane ustvarjalke od njenega otroštva do danes, so konec preteklega tedna predstavili v Mini teatru. Foto: BoBo

Šteger je pisateljičin satirični vložek komentiral z besedami, da oba avtorja ne soglašata z uporabo satire, s katero sama dva "tako bohotno opletata v lastnem delu" in katere tarča je tudi on sam. "Torej ne soglašata s tem, da se potem ta ista metoda uporabi zopet pri njiju. Določeni avtorice in avtorji potrebujejo škandale, da opozorijo na izid svojih del," je še dejal Šteger.

Pojasnilo založbe glede uredniškega komentarja

Skladno s pogodbo, usklajeno med Avtorsko agencijo kot predstavnico obeh avtorjev (Svetlana Makarovič in Matej Šurc) in Beletrino, je založba dosledno izpolnila vse pogodbene obveznosti do obeh avtorjev. Založba Beletrina ni v nobenem aspektu posegala, cenzurirala ali spreminjala kakršnega koli dela rokopisa Luciferke, kar lahko dokažemo z avtoriziranimi korekturami in korespondenco. Zavoljo nujnosti, da se pojasnijo okoliščine nastanka dela in vloga, ki sta jo v procesu nastajanja knjige imela sodelavca pri nastajanju knjige, Svetlana Slapšak in Erik Valenčič, smo se pri Beletrini odločili za legitimno obliko uredniškega komentarja ob koncu integralnega teksta obeh avtorjev. To pravico nam podeljujeta avtorsko pravo in založniška praksa, še posebej v ekstremnih primerih, ko založba ne soglaša z elementi vsebine knjige. Uredniška opomba (tako kot morebitne tehnične opombe, kolofon, teksti na zavihkih knjig, reklamni vložki itd. ...) ne sodijo v integralen avtorski rokopis, marveč pod diskrecijsko pravico založnika. Satirični ton uredniškega pripisa je v sozvočju z avtorskim postopkom obeh avtorjev Luciferke. Da je Šurca in Makarovičevo satira na njun račun tako zelo zmotila, je nadvse pomenljivo. Oba avtorja sta z nehumanim odnosom do založbe in soavtorjev očitno želela škandalizirati proces nastajanja knjige. Namesto pričakovane cenzure s strani založbe Beletrina pa sta dobila uredniško pojasnilo o neizpodbitnih dejstvih, ki sta jih imela namen zamolčati. Iz avtorjev, ki sta očitno želela izsiliti škandal, sta se z napovedjo poskusa umika in uničenja knjige tako sama prelevila v cenzorja.

"Beletrina me vedno snubi, seveda, ker voha denar, moje knjige se dobro prodajajo in zato je bilo Beletrini veliko do tega," je še dejala Svetlana Makarovič. Zato bo ostala zvesta Mladinski knjigi, kjer, tako Makarovičeva, "ne delajo s svojimi avtorji kot strankami".

Biografija Svetlane Makarovič Luciferka