Tega v svoji monografiji z naslovom Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta obravnava Andrej Pančur, čigar delo je tudi izhodišče za vsako nadaljnje raziskovanje holokavsta v tem delu Evrope.
Avtor obravnava judovsko skupnost na ozemlju sedanje Slovenije od začetkov njenega ponovnega naseljevanja. Potem ko so Jude izgnali najprej s Štajerske in Koroške leta 1496 in skoraj desetletje kasneje še iz Kranjske, se dolga stoletja v notranjeavstrijskih deželah oziroma osrednjih deželah danes slovenskega ozemlja niso smeli naseliti za stalno. Pančurjeva monografija torej obravnava čas, ko so se v času emancipacije judovskega prebivalstva v Habsburški monarhiji ponovno začeli naseljevati na tem območju.
Od 18. stoletja sledimo ponovnim naselitvam Judov v Prekmurju, po letu 1867 še na Kranjskem in Štajerskem. Na podlagi doslej neznanega poimenskega popisa nekdanjih in trenutnih članov judovskih verskih občin v jugoslovanskem delu Slovenije – Dravski banovini – iz leta 1937 zgodovinar natančno analizira demografsko, gospodarsko in socialno strukturo judovske skupnosti na predvečer holokavsta.
Razlike, ki so vplivale na usodo Judov med vojno
Med Judi v Prekmurju in Judi, naseljenimi po drugih koncih Slovenije, so bile precejšnje razlike. Če je bila večina Judov v Prekmurju pretežno jugoslovanskih državljanov in je kontinuirano živela več generacij, množično pa so se izseljevali iz ekonomskih razlogov, je bilo judovsko prebivalstvo v ostali Sloveniji izrazito heterogeno, z visokim deležem tujcev. Pančur meni, da so takšne razlike imele velik vpliv na usodo obeh judovskih skupnosti med vojno.
Epilog monografije obsega strnjen prikaz najnovejših rezultatov avtorjevih raziskav o poteku holokavsta v različnih delih okupirane Slovenije, pri čemer je avtor ugotovil, da občutnih razlik v številu žrtev holokavsta v Prekmurju in preostali Sloveniji ni mogoče razložiti samo z različnimi okupacijskimi režimi, temveč tudi z različnimi družbeno-demografskimi dejavniki.