Milan Jesih je nekaj časa vodil tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Milan Jesih je nekaj časa vodil tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Za poezijo Milana Jesiha, ki sega od modernizma k postmodernizmu, je značilno, da se v njej prepletajo jezikovna igra, poudarjena zvočnost, ironija, satira ali parodija in dramska dela. Sicer je pesništvo njegova prva dejavnost, pisal pa je tudi za gledališče, radio in televizijo, pri čemer je bilo uprizorjenih okoli 20 njegovih iger in predvajanih podobno število radijskih iger.

Jesih se je rodil 14. aprila 1950 v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo in tedaj objavil prvi knjigi pesmi in kot soavtor, avtor in prevajalec vstopil tudi v svet gledališča. Leta 1973 je pridobil status samostojnega umetnika in se leta 2015 v njem tudi upokojil.

MMC-jev intervju z Milanom Jesihom iz leta 2015:
"V množici mnenj se presliši glas posameznih modrih ljudi"

Pesnik, ki se ponaša tudi s ponarodelimi verzi
V obrazložitvi priznanja zlatnik poezije je Darja Pavlič zapisala, da je Jesih estetsko uživanje v besedah zmeraj znal prenesti na bralce. Njegovi verzi: "Hudo je ležat / ves bolan bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postelji zavaljen / brat in sestra" so praktično ponarodeli.

Jesihovi prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! iz leta 1972 so sledile zbirke Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1978), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993), Jambi (2000), Tako rekoč (2007), Mesto sto (2008), Lahkoda (2013) in Maršal (2017).

Ko se je poezijo bralo tudi na mestnih avtobusih
Največ pozornosti je pritegnila zbirka Soneti, ki so jo brali celo potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, medtem ko so literarni zgodovinarji v njej prepoznali edini pravi primer slovenskega pesniškega postmodernizma. Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala.

V tem butastem verzu, kot ga je označil sam, bi lahko prepoznali vrsto značilnosti Jesihove poetike: poezijo se da pisati o vsem, nobena vsebina, naj bo še tako intimna ali spotakljiva, ni tabu; z jezikom se je treba igrati, besede postavljati v take zveze, da uho prisluhne ritmu, rimi in besednim igram.

Iz utemeljitve priznanja

Jesih je doslej med drugim prejel že dve Jenkovi nagradi za zbirki Soneti in Jambi, Grumovo nagrado, Sovretovo nagrado, zlato značko Borštnikovega srečanja, Veronikino nagrado, čašo nesmrtnosti in veliko Prešernovo nagrado leta 2002.

Prispevek k požlahtnjenju jezika in kulture
Zlatnik poezije je priznanje pesniku za njegov življenjski opus in ustvarjalno požlahtnjenje slovenskega jezika in kulture. Nagrado je leta 2005 začela podeljevati pobudnica in organizatorica Veronikine nagrade Fit media, v lanskem letu pa je organizacijo podeljevanje zlatnika poezije, Veronikine nagrade in male Veronike prevzela Hiša kulture Celje.

Uglasbljene stvaritve nagrajencev
25. podelitev Veronikine nagrade, kjer bo podeljen tudi zlatnik poezije, zmagovalcu pesniškega natečaja za dijake pa mala Veronika, bo 31. avgusta na tradicionalni prireditvi na celjskem Starem gradu. Iz Hiše kulture Celje so sporočili še, da so naročili tudi pet glasbenih kompozicij, ki se navdihujejo v poeziji preteklih prejemnikov Veronikine nagrade. Letošnjo prireditev bo odprl samospev Kraj skladatelja Leona Firšta na besedilo istoimenske pesmi Milana Jesiha.

Lani so zlatnik poezije podelili Iztoku Geisterju, ki se je v slovensko poezijo zapisal kot ustanovni član avantgardistične umetniške skupine Oho.