Pred začetkom Liffa – vrata bo v družbi velikega Abela Ferrare odprl v sredo – na MMC-ju že tradicionalno poprosimo filmske kritike, da z bralci delijo svojo peterico, ki je nikakor ne bi zamudili. Gre torej bodisi za tiste filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti in so jih prepričali, bodisi spadajo med naslove, ki se jih šele veselijo.
Najprej so bila na vrsti priporočila rezidenčne Ane Jurc, s katero se današnji kritik, redni obiskovalec tujih festivalov in občasni MMC-jev sodelavec Matic Majcen strinja v kar dveh točkah od petih. Dodaja še pretanjeno socialno noto Kena Loacha, nemško dramo, ki bi jo bilo napaka spregledati zaradi "mladinske tematike", in novi celovečerec Norvežana Hansa Pettra Molanda, ki se vse bolj uveljavlja v tujini.
Več pa kar z besedami Matica Majcna v nadaljevanju.
Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You, 2019), r. Ken Loach
Ken Loach in Paul Laverty tvorita ustvarjalni duo, pri katerem točno veš, kaj boš dobil: čustveno zgodbo o socialnih stiskah pripadnikov delavskega razreda v Veliki Britaniji. Prav zaradi te pripadnosti politični levici je pri Loachu venomer zelo tanka meja med dobrim in neprepričljivim filmom, a tokrat ni dvoma. Medtem ko vas ni bilo sodi v sam vrh Loachevega več kot 50-letnega filmskega ustvarjanja, film, ki kljub ideološki zaznamovanosti predstavi srce parajočo demonstracijo uničujočih posledic prekarnega dela. Če pomislimo, da gre za režiserja, ki se je enkrat že poklicno upokojil, potem lahko njegova zadnja filma Jaz, Daniel Blake in Medtem ko vas ni bilo označimo za nič manj kot drugo pomlad tega 83-letnega ustvarjalca.
Razbijalka sistema (Systemsprenger, 2019), r. Nora Fingscheidt
Evropski film res ne trpi za pomanjkanjem mladinskih filmov, vendar pa le redkokateri dobi status dobrega filma, ki ga ne bodo gledali samo otroci, temveč bo zadovoljil tudi odraslo občinstvo. Razbijalka sistema je eden izmed takšnih filmov. Le redko kdo bo po ogledu oporekal trditvi, da 10-letna debitantka Helena Zengel genialno odigra svojo vlogo težavne deklice, ki jo institucije poskušajo spraviti na pravo pot. Njen performans bo šel v anale žanra, zgodba filma pa tudi na splošno prinaša prepričljivo parabolo o spoznanju, da institucionalna pomoč nikoli ne more popraviti škode, ki nastane v okvirih lastne družine.
Konje krast (Ut og stjæle hester, 2019), r. Hans Petter Moland
Igralec Stellan Skarsgård je po premieri filma Konje krast na filmskem festivalu v Berlinu v intervjuju za MMC pripovedoval, kako težko je bilo adaptirati roman norveškega pisatelja Pera Pettersona, saj izvirna knjiga večinoma temelji na zelo senzualnih opisih nordijske pokrajine. Vseeno je režiserju Hansu Pettru Mollandu težavna naloga izvrstno uspela. Tako kot knjiga je tudi film kompleksna, srce parajoča zgodba o družinski tragediji in posledicah, ki jo je ta imela povprek različnih generacij. Gledalci naj se vsekakor pripravijo na kompleksno skakanje pripovedi sem ter tja v času, zaradi katerega je filmu ponekod težko slediti, vseeno pa je trud na koncu več kot poplačan.
Svetilnik (The Lighthouse, 2019), r. Robert Eggers
Kot vse kaže, bo Willem Dafoe za svoj nastop v Svetilniku prejel še svojo 5. nominacijo za oskarja in tokrat bo resno napadal svoj prvi kipec, saj je njegov performans nekaj najbolj genialnega, kar je letos ponudila hollywoodska igralska smetana. Ravno tako impresivno je, da je režiser Robert Eggers po Čarovnici posnel še za korak bolj brezkompromisen izdelek, ki je hkrati grotesken, nagnusen, a tudi vizualno osupljiv. Svetilnik je unikaten film, ki se gleda kot serija črno-belih fotografij iz 19. stoletja, z njim pa produkcijsko podjetje A24 dokazuje, da je skupaj s filmi Solsticij, Sredi 90., Podedovano zlo in Pod srebrnim jezerom trenutno vodilni igralec na področju ameriškega neodvisnega filma.
Zajec Jojo (Jojo Rabbit, 2019), r. Taika Waititi
Okoli filma Zajec Jojo se je še pred izidom dvignilo veliko prahu zaradi domnevno preveč naklonjenega portreta Adolfa Hitlerja in posledičnega relativiziranja vojnih grozot. Ogled filma vendarle jasno pokaže, da so ti kritiki sodili prehitro, kajti nov celovečerec novozelandskega režiserja Taike Waititija nacizem obsodi ravno toliko kot mojstrovine, kot so Življenje je lepo ali Schindlerjev seznam. Zajec Jojo je povrhu tudi izredno navdahnjena črna komedija, saj Waititi znova naravnost blesti v svojih dialoških izmenjavah, ki s svojim črnim humorjem precej spominjajo na komiko skupine Monty Python. Odličen film za mlado in staro, s katerim je nemogoče zgrešiti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje