Roman Zlate Vokač Medic, naslovljen Marpurgi, je poklon Mariboru in tamkajšnji judovski skupnosti. Kot so zapisali pri založbi Beletrina, pod okriljem katere je izšel četrti ponatis, gre tudi za hvalnico duhovni svobodi in neodvisnosti, intelektualno branje o usodi srednjeveškega izobraženca ter dragocen dokument zgodovinskega dogajanja ob koncu 15. stoletja. Avtorici je uspela mojstrska oživitev srednjega veka, ki je bil obremenjen s težo inkvizicije in velikih pogromov nad judovskim prebivalstvom, hkrati pa sta začetek renesanse in humanizma prinašala razcvet na mnogih področjih. Foto: Založba Beletrina
Roman Zlate Vokač Medic, naslovljen Marpurgi, je poklon Mariboru in tamkajšnji judovski skupnosti. Kot so zapisali pri založbi Beletrina, pod okriljem katere je izšel četrti ponatis, gre tudi za hvalnico duhovni svobodi in neodvisnosti, intelektualno branje o usodi srednjeveškega izobraženca ter dragocen dokument zgodovinskega dogajanja ob koncu 15. stoletja. Avtorici je uspela mojstrska oživitev srednjega veka, ki je bil obremenjen s težo inkvizicije in velikih pogromov nad judovskim prebivalstvom, hkrati pa sta začetek renesanse in humanizma prinašala razcvet na mnogih področjih. Foto: Založba Beletrina

V romanu Marpurgi je dogajanje sicer spleteno okoli celotnega spektra prebivalstva srednjeveškega Maribora, vendar je avtorica Zlata Vokač Medic (1926–1995) svoje delo naslovila s tistimi prebivalci, ki so bili s koncem 15. stoletja iz tega mesta izgnani. Kljub temu so si potomci mariborskih Judov nato svoj priimek Morpurgo – kar dobesedno pomeni "iz Maribora" – izpeljali iz imena mesta, ki jih je nekoč prisililo v odhod. Obstaja več različic tega priimka (Marpurch, Morpurch, Morpurg, Mompurgo, de Morpurgo in Morpurgo de Nilma), a je Morpurgo daleč najbolj razširjena. Gre za italijansko različico priimka Marpurger, izpeljana pa je iz beneškega poimenovanja za Maribor, torej Morpurch.

V letu 1985 prvikrat objavljen roman Marpurgi je letos doživel ponatis pod okriljem založbe Beletrina. Po motivih knjižnega dela bo na odru SNG Maribor zaživela še istoimenska stvaritev v zvrsti sodobne slovenske opere, ki je napovedana kot umetniški poklon spregledani zgodovini mesta ob Dravi. Krstna uprizoritev dela, ki ga podpisujeta večkratno nagrajena skladateljica Nina Šenk ter libretist in režiser Igor Pison, je bila sicer napovedana že za april, vendar je bila odpovedana zaradi ustavitve javnega življenja po državi in bo uprizorjena pozneje letos. Mariborska knjižnica in Sinagoga Maribor pa sta v sodelovanju z založbo Beletrina in SNG Maribor prav tako v aprilu načrtovali odprtje razstave Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo, vendar bo tudi ta dogodek prestavljen na poznejši termin.

Omenimo še, da je lani pri mariborski založbi Litera izšel roman Zdenka Kodriča Pet ljubezni, ki sledi zgodbam štirih Marpuginj po Evropi in Sredo­zemlju. Leta 2012, ko je Maribor nosil naziv Evropska prestolnica kulture, pa je v koprodukciji RTV Slovenija in v režiji Borisa Jurjaševiča nastal igrano-dokumentarni film Marpurgi, scenarist katerega je prav tako Kodrič. (Dokumentarec si lahko ogledate na dnu tega prispevka.)

Eden izmed najzgodnejših dokazov navzočnosti judovskega prebivalstva na tleh današnje Slovenije je oljenka z upodobitvijo sedmeroramega svečnika menore, najstarejšega simbola judovstva. Oljenko, ki izvira iz časa med 4. in 6. stoletjem, so našli v Škocjanu pri Divači. Med najzgodnejšimi dokazi je še nekaj nagrobnikov na Koroškem in nekaj najdb na Štajerskem. In prav v Mariboru se je razvila najštevilčnejša judovska skupnost, ki je bila tudi gospodarsko vplivna. Glede na zgodovinske vire so se Judje v mesto, ki je bilo pomembno trgovsko vozlišče med Benetkami in Dunajem, naselili malo pred nastopom 14. stoletja. Po izgonu iz Maribora so si za svoj novi dom v glavnem izbrali kraje od Trsta do Padove in od Splita do Dubrovnika.

O mariborskih Judih smo se pogovarjali z direktorjem Sinagoge Maribor Borisom Hajdinjakom, strokovnjakom za srednji vek, ki se posveča tudi raziskovanju zgodovine Judov na območju današnje Slovenije. Beseda je tekla med drugim o posebnostih judovske skupnosti srednjeveškega Maribora, sobivanja s preostalim prebivalstvom, spreminjanju njihovega položaja in dejavnosti, ki so se jim posvečali. Pa tudi, zakaj so bili izjemoma upravičeni do trgovine z vinom, zakaj je šel judovski šohet oziroma klavec kdaj v nos krščanskim mesarjem in ne nazadnje tudi, zakaj lahko le predpostavljamo, kaj se je zgodilo z lastnikom t. i. mariborskega zaklada, ki ga je zakopal in očitno nikoli več odkopal ...

Vabljeni k branju 1. dela intervjuja!


"Ne glede na pomen, ki ga je imelo denarništvo za Jude v zahodni in srednji Evropi v "zlati dobi" od 12. do 15. stoletja, so vedno obstajali tudi Judje, ki se niso preživljali s to dejavnostjo. Verjetno so prav ti Judje predstavljali večino, vendar jih zato, ker niso poslovali s kristjani, zelo redko najdemo v nejudovskih virih," pravi Boris Hajdinjak. Foto: Domen Kodrič

Znano je, da mariborska judovska četrt ni bila izolirana do te mere, kot je to sicer bilo značilno za judovske gete. V čem je najti razloge ali pa pogoje za takšno vpetost tako rekoč prišlekov v mestno življenje?
Z zgodovinskega vidika je mogoče uporabljati besedo geto šele od leta 1516, ko je bil ustanovljen prvi geto za Jude v Benetkah v tamkajšnjem mestnem predelu Ghetto. Običajni srednjeveški izraz za judovski del mesta v nemškem govornem območju, torej tudi v Mariboru, je Judengasse, se pravi Judovska ulica ali uličica. Ta izraz je po mojem védenju v Mariboru prvič izpričan šele leta 1465, čeprav je gotovo obstajal že prej. Običajno se sicer za prvo omembo mariborske Judovske ulice navaja leto 1353, vendar vira, ki bi to potrdil, vsaj za zdaj še ni. Če pa z besedo geto označujemo njen današnji osnovni pomen: versko, etnično, rasno oziroma socialno definiran mestni predel, ki je zaradi odločitve njegovega ali večinskega prebivalstva ločen z vidnim ali nevidnim zidom od preostalega mesta; potem seveda to besedo lahko uporabimo tudi za srednji vek. Vendar je treba poudariti, da življenje v ločeni oziroma zaprti četrti z vidika srednjeveških Judov ni bilo samo po sebi negativno - še več, bilo je celo zaželeno, saj jim je omogočalo, da živijo po svojih običajih. Z ločenostjo svojega dela mesta so Judje lahko na primer spoštovali šabat, ki je bil za kristjane seveda delovni dan. Zid, ki je ponekod dejansko ločil judovski del mesta od preostalega mesta, ni pomenil samo zaprtosti judovskega dela mesta, ampak tudi možnost obrambe v času ne tako redkih izbruhov nasilja.

Kaže, da v Mariboru judovski del mesta ni bil omejen z zidom. Glede na lego Judovske ulice v srednjeveškem Mariboru /.../ lahko sklepamo, da so bili Judje v mestu zaželeni.

Boris Hajdinjak

Kaže, da v Mariboru judovski del mesta ni bil omejen z zidom. Glede na lego Judovske ulice v srednjeveškem Mariboru, ta je zajemala ne samo današnje Židovske ulice, ampak tudi jugovzhodni del današnjega Glavnega trga – današnje hišne številke 22, 23, 24 in 25 –, lahko sklepamo, da so bili Judje v mestu zaželeni. Njihova četrt je bila namreč neposredno ob ulici, ki je peljala od takratnega mosta čez Dravo, na takrat sicer manjši Glavni trg, ki se je v srednjem veku imenoval samo Trg, kjer je bila mestna tržnica. Torej lahko rečemo, da je bila to z gospodarskega vidika zelo ugodna lega. Obenem je lega v jugovzhodnem kotu obzidja pomenila zgoraj omenjeno z judovskega vidika zaželeno ločenost od preostalega mesta. Menim, da se naklonjenost mesta kaže tudi v obstoju leta 1358 prvič omenjenih Judovskih vrat v mestnem obzidju, ki so bila verjetno tam, kjer se danes konča Židovska ulica – danes tam stoji stavba s hišno številko 14. Ta vrata so Judom omogočala najkrajši dostop do mikve ali obrednega kopališča, ki je bilo na območju današnjega otroškega igrišča ob Vodnem stolpu. Če ne bi bilo teh vrat, bi morali Judje uporabljati Dravska vrata, ki so bila tam, kjer se konča Dravska ulica.

Na posnetku je nekdanji judovski del Maribora, današnja Židovska ulica. (Fotografirano z Lenta, starega dela Maribora ob Dravi.) Na levi strani je sinagoga, ki je bila zgrajena verjetno okoli leta 1300, prvič omenjena pa leta 1354. Na desni strani je Židovski stolp, zgrajen leta 1465. Med sinagogo in Židovskim stolpom je bilo prvo judovsko pokopališče. Mikve ali obredno kopališče je bilo pod sinagogo, tam kjer je danes otroško igrišče. Judovska vrata so bila za vogalom Židovskega stolpa. Foto: Domen Kodrič
Na posnetku je nekdanji judovski del Maribora, današnja Židovska ulica. (Fotografirano z Lenta, starega dela Maribora ob Dravi.) Na levi strani je sinagoga, ki je bila zgrajena verjetno okoli leta 1300, prvič omenjena pa leta 1354. Na desni strani je Židovski stolp, zgrajen leta 1465. Med sinagogo in Židovskim stolpom je bilo prvo judovsko pokopališče. Mikve ali obredno kopališče je bilo pod sinagogo, tam kjer je danes otroško igrišče. Judovska vrata so bila za vogalom Židovskega stolpa. Foto: Domen Kodrič

Kako je na vsakodnevni ravni delovalo to sobivanje z večinskim prebivalstvom Maribora?
Čeprav se pogostokrat navaja, da so v mariborski Judovski ulici stanovali kristjani oziroma da so nekateri Judje stanovali zunaj nje, tega ni mogoče potrditi z natančnim branjem virov. Namreč, pri edinem meni znanem kristjanu, ki se omenja med letoma 1488 in 1494 v povezavi z mariborsko Judovsko ulico, v virih piše, da stanuje pri in ne v tej ulici. Domnevni judovski stanovalci zunaj mariborske Judovske ulice v davčnih popisih od leta 1452 naprej pa so dejansko Judje, ki so posestniki hiš tistih kristjanov, ki niso plačali dolgov. Ne glede na to pa smemo sklepati, da je bilo veliko priložnosti, ko se je vsakodnevno srečevalo krščansko in judovsko prebivalstvo. Morda je najbolj značilen primer že omenjena tržnica na Glavnem trgu, na kateri so kupovali tako kristjani kot Judje. Judje imajo sicer nekatere stroge predpise o hrani, govor je torej o košer hrani, vendar ti v večini primerov ne izključujejo nakupa hrane pri Nejudih.

Velja spomniti, da na srednjeveških mestnih tržnicah niso prodajali samo hrane, ampak še marsikaj drugega, od za vsakdanjo uporabo namenjenih izdelkov lončarjev do dragih uvoženih tkanin. Ker so Judje te predmete kupovali prav tako kot kristjani, si ni težko predstavljati tržnice, na kateri se oboji vsak dan srečujejo kot kupci.

Boris Hajdinjak

Velja spomniti, da na srednjeveških mestnih tržnicah niso prodajali samo hrane, ampak še marsikaj drugega, od za vsakdanjo uporabo namenjenih izdelkov lončarjev do dragih uvoženih tkanin. Ker so Judje te predmete kupovali prav tako kot kristjani, si ni težko predstavljati tržnice, na kateri se oboji vsak dan srečujejo kot kupci. Srednjeveški mariborski Judje so sicer bili izključeni iz trgovine kot prodajalci, a ne smemo pozabiti, da je to veljalo tudi za vse druge prebivalce mesta, ki niso bili meščani, torej tudi za sicer privilegirano duhovščino in plemstvo. Edina izjema je bila trgovina z vinom, ki so ga Judje pridobili od neplačnikov dolgov. Zanimivo je, da je ta izjema veljala za vse Jude v mestu, medtem ko so cerkvene ustanove ali plemiči lahko prodajali svoje vino le izjemoma in s posebnim privilegijem. Na ravni vsakodnevnosti velja še omeniti, da so se mariborski Judje po delu oblačila ločili od preostalih prebivalcev mesta. V srednji Evropi, torej tudi v Mariboru, je bilo od začetka 13. stoletja predpisano nošenje t. i. judovskega klobuka. Čeprav je bil ta ukrep nesporno zamišljen kot način diskriminacije, so ga Judje sprejeli kot del svoje identitete. Namreč upodobitve Judov z judovskimi klobuki ne najdemo samo v takratni krščanski umetnosti, temveč tudi v judovski. Okoli sredine 15. stoletja je judovski klobuk zamenjal na obleko prišiti rumeni obroč. Sicer pa se po drugih oblačilih Judje niso ločili od preostalih prebivalcev mest.

Na detajlu s freske Trpeči Kristus z arma Christi sta poleg trpečega Kristusa upodobljena Juda z značilnima judovskima klobukoma. Fresko, ki je nastala nekje med letoma 1350 in 1360, je mogoče videti v grajski kapeli gradu Humberk (Hollenburg) na avstrijskem Koroškem. Od IV. lateranskega koncila leta 1215 do 15. stoletja je bilo običajno, da so Judje morali nositi judovski klobuk kot znak jasne diskriminacije. Juda na tej freski imata tudi za srednji vek jasno antisemitsko sporočilo: tako kot so Judje nekoč povzročili Kristusovo trpljenje, tako ga povzročajo tudi zdaj. Foto: Polona Vidmar
Na detajlu s freske Trpeči Kristus z arma Christi sta poleg trpečega Kristusa upodobljena Juda z značilnima judovskima klobukoma. Fresko, ki je nastala nekje med letoma 1350 in 1360, je mogoče videti v grajski kapeli gradu Humberk (Hollenburg) na avstrijskem Koroškem. Od IV. lateranskega koncila leta 1215 do 15. stoletja je bilo običajno, da so Judje morali nositi judovski klobuk kot znak jasne diskriminacije. Juda na tej freski imata tudi za srednji vek jasno antisemitsko sporočilo: tako kot so Judje nekoč povzročili Kristusovo trpljenje, tako ga povzročajo tudi zdaj. Foto: Polona Vidmar

Poznamo z evropskih tal ali širše še kakšne podobne primere tovrstne vključenosti judovske skupnosti v mestno ali trško življenje?
Menim, da mariborski Judje niso bili bolj vključeni v mestno življenje, kot je to bilo tudi sicer značilno za Štajersko. Te razmere so sicer bile boljše kot v bližnji Zgornji in Spodnji Avstriji, kjer so v t. i. dunajski gezeri, torej "pokolu", v letih 1420 in 1421 pobili velik del tamkajšnjih Judov, preostale pa izgnali. Na Štajerskem ni bilo nikoli nasilja takšnega obsega. A to ne pomeni, da ga ni bilo. Lani odkriti nagrobnik ptujskega Juda Benjamina iz leta 1371 navaja, da ga je ubil kristjan. Prav na Ptuju se je leta 1404 zgodil tudi edini do zdaj znani napad na celotno srednjeveško judovsko skupnost kakšnega današnjega slovenskega mesta: ptujski Judje so bili v času napada na Jude salzburške nadškofije nekaj časa zaprti ter nato oropani premoženja in pregnani iz mesta. Judje v Salzburgu niso izgubili samo premoženje, ampak tudi življenja. Tudi za Maribor ne moremo povsem izključiti kakšnega napada na Jude: leta 1931 so našli ob rušenju predhodnice današnje stavbe Glavni trg 24, ki je bila v srednjem veku del Judovske ulice, t. i. mariborski zaklad. Gre za okoli sto, predvsem firenških zlatnikov iz prve tretjine 14. stoletja. To je bilo v tistem času veliko premoženje, saj je ustrezalo 25 kilogramom finega srebra. Zaradi kakšne nevarnosti je neki mariborski Jud tako veliko premoženje zakopal? In predvsem: ker tega premoženja ni odkopal, lahko sklepamo, da je bil iz Maribora pregnan ali pa morda celo ubit.

Sicer pa je v srednjeveških mestih veljalo, da "kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi". To pomeni, da so morali tudi Judje, ki v Mariboru pravno niso bili meščani, z vsemi drugimi prebivalci mesta sodelovati pri skupnih mestnih zadevah. Življenje v mestu je bilo namreč ugodnejše in varnejše kot življenje na podeželju. Zato nas ne sme preseneti, da so prav Judje leta 1465 na delu obzidja ob svojem delu mesta plačali gradnjo še danes stoječega Židovskega stolpa. Sklepamo lahko, da so vsaj od prvega turškega vpada leta 1472 Judje prevzeli stražo na njem in bližnjem obzidju. Zelo verjetno je tudi, da so leta 1481, ko je Maribor oblegala vojska ogrskega kralja Matije Korvina – iz ljudskih pripovedk znanega kot kralja Matjaža –, Judje z njega in bližnjega obzidja branili mesto.

Zlati florin, najden leta 1931 ob porušenju hiše na Glavnem trgu 24, ki je bila v srednjem veku del Judovske ulice v Mariboru. Gre za enega izmed stotih najdenih zlatnikov t. i. mariborskega zaklada iz prve tretjine 14. stoletja.
Zlati florin, najden leta 1931 ob porušenju hiše na Glavnem trgu 24, ki je bila v srednjem veku del Judovske ulice v Mariboru. Gre za enega izmed stotih najdenih zlatnikov t. i. mariborskega zaklada iz prve tretjine 14. stoletja. "Celotna najdena vsota je bila po takratnih razmerjih ustrezna 25 kilogramom finega srebra, kar je bilo precejšnje premoženje. Lahko samo ugibamo, zakaj je nekdo od mariborskih Judov "mariborski zaklad" zakopal in zakaj ga ni odkopal," pravi Hajdinjak. Florin je danes del zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Enciklopedija Slovenije 2
Največ Morpurgov še zmeraj živi v Italiji, najdemo pa jih tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Franciji, Španiji, Grčiji, na Slovaškem, Češkem in v ZDA. Kolikor je znano, v Mariboru živi le še en potomec te judovske rodbine, čigar ded je bil Viktor Morpurgo (okoli 1850-1918). Na posnetku je njegova nagrobna slika. Foto: MMC RTV SLO
Največ Morpurgov še zmeraj živi v Italiji, najdemo pa jih tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Franciji, Španiji, Grčiji, na Slovaškem, Češkem in v ZDA. Kolikor je znano, v Mariboru živi le še en potomec te judovske rodbine, čigar ded je bil Viktor Morpurgo (okoli 1850-1918). Na posnetku je njegova nagrobna slika. Foto: MMC RTV SLO

Kako se je z vidika mestnega sobivanja spreminjal položaj Judov od njihovega prihoda v Maribor v 13. stoletju do ukaza njihovega izgona v letu 1497? So pri tem obstajala tudi občutnejša razhajanja med samimi pripadniki judovske skupnosti glede na dejavnost, ki so ji bili zapisani?
Judje so se naselili v Mariboru pred okoli letom 1300, ko je bila zgrajena prva faza sinagoge. Ta podatek nam obenem tudi pove, da je takrat moralo biti v mestu najmanj deset odraslih Judov, torej tudi ustrezno število družin. Namreč za gradnjo sinagoge je tako kot za javno molitev potreben minjan: minimalno desetih odraslih moških. Sklepamo lahko, da je bil takrat njihov položaj zelo ugoden, saj je na bližnjem Ptuju verjetno tudi že bila skupnost s sinagogo. Očitno se zaradi teh ugodnih razmer omenjajo Judje v še preostalih mestih na tem območju: od leta 1338 v Radgoni, od leta 1340 v Ormožu in od leta 1370 Slovenski Bistrici, čeprav je od teh krajev samo prvi imel tako številčno skupnost, da je vsaj pozneje imel sinagogo. To je pomenilo, da so se Judje naselili prav v vsakem takratnem mestu relativno majhnega prostora. Vzrok za to močno prisotnost je bilo vinogradništvo. Raziskave v delih srednje Evrope, kjer so viri bistveno bolje ohranjeni kot pri nas, so pokazale, da je bila v predelih z močnim vinogradništvo tudi močnejša skupnost Judov. Zato gotovo niso vsi Judje našega območja dajali samo posojila v takšnih vsotah, kot jih je lahko dajal lastnik mariborskega zaklada za velike posle cerkvenih dostojanstvenikov ali plemičev, kot so bili nakup mestne hiše, dvora ali gradu, trgovina z Italijo ali vojni pohod.

Grb rodbine Morpurgo, na katerem je upodobljen prerok Jona, ki ga požira kit. Gre za detajl ketube (tj. judovske poročne pogodbe) Arona ben Johanana Morpurga in Justine bat Aria Kochav. Listina je bila izdana v Piranu novembra 1669. Ketubo hrani Izraelska nacionalna knjižnica v Jeruzalemu.  Foto: Založba Beletrina
Grb rodbine Morpurgo, na katerem je upodobljen prerok Jona, ki ga požira kit. Gre za detajl ketube (tj. judovske poročne pogodbe) Arona ben Johanana Morpurga in Justine bat Aria Kochav. Listina je bila izdana v Piranu novembra 1669. Ketubo hrani Izraelska nacionalna knjižnica v Jeruzalemu. Foto: Založba Beletrina

Večina judovskih posojil je bila za mnogo skromnejše zneske in v povezavi z za omenjeni prostor takrat in še danes značilnim vinogradništvom. To je bilo v tem času tipična sezonska dejavnost z velikimi stroški spomladi in z dobičkom šele po sv. Martinu. Prav zato so bila za revnejše kristjane, ki so bili odvisni od vinogradništva, judovska posojila zelo zaželena. Običajne obresti v 14. stoletju so bile 65 odstotkov na leto. Z današnjega vidika se zdijo te obresti zelo visoke, vendar so imeli na primer firenški bankirji še višje obresti. Zato gotovo ne slučajno leta 1325 Judje zamenjajo Firenčane v Ljubljani. Po začetku 15. stoletja se je gospodarski položaj Judov poslabšal. Ne zasledimo več posojil za zares velike vsote, pa tudi običajne obresti se znižajo na okoli 45 odstotkov na leto. Posojilojemalci so predvsem revnejši sloji prebivalstva. V mariborskih davčnih popisih od leta 1452 naprej najdemo samo nekaj Judov, ki so posestniki hiš tistih, ki so z njimi jamčili zapadla večja posojila. Drugi Judje so omenjeni samo kot lastniki včasih tudi zelo malih količin vina, ki jim je pripadlo, ker so zapadla manjša posojila. Med različno bogatimi Judi so gotovo bile razlike: tisti, ki so imeli več premoženja, so se tudi v poslabšanih razmerah znašli boljše. Značilen primer je mariborski Jud Aron "Bogati", začetnik rodbine Morpurgo, o katerem bom govoril v nadaljevanju (v 2. delu intervjuja, objavljenem v prihodnjem tednu, op. n.).

Prevladujoče mnenje – tudi med zgodovinarji – je, da so bili vsi srednjeveški Judje bogati, ker so se ukvarjali s posojanjem denarja za visoke obresti. Ali to drži?
Izmed vseh stereotipov o Judih ni nobeden bolj trdoživ in zanje nevaren kot stereotip o njihovi najtesnejši povezanosti z denarjem. Dejstvo je, da se je v visokem in poznem srednjem veku velik del Judov v zahodni in srednji Evropi preživljal s posojanjem denarja, čeprav vsi zaradi tega niso bili bogati. Tako lahko iz listin med letoma 1334 in 1338 izpričanega prvega judovskega bankirja v Slovenj Gradcu Muša razberemo Jude, ki so bili najverjetneje člani njegovega gospodinjstva, a samo njegovi uslužbenci. Najbogatejši srednjeveški mariborski Jud Iserlajn, ki je umrl leta 1363 ali 1364, je imel tako obsežne posle, da je imel svojega uslužbenca na Ptuju, ki pa gotovo ni bil bogat. Za naslednika Iserlajnove banke, njegovega vnuka Muša, ki je umrl po letu 1394, vemo, da so v njegovem gospodinjstvu živeli "Judi in Judinje, ki so pri njegovem kruhu". Glede na ohranjene vire zunaj območja današnje Slovenije lahko sklepamo, da so to bili, denimo, kuharica, učitelj otrok in hlevarji, ki gotovo niso bili bogati in niso sodelovali pri denarnih poslih. Sicer pa je bila za Jude navedenih delov Evrope do okoli leta 1100 najpomembnejši vir dohodkov zelo dobičkonosna trgovina na velike razdalje. To je bilo delno pogojeno s prepovedjo opravljanja drugih poklicev, deloma z majhno količino denarja v obtoku, deloma pa s povezanostjo judovskih skupnosti tudi na velike razdalje. Vendar so bili Judje nato zaradi interesa porajajočega se meščanstva izrinjeni iz te dejavnosti. Ker je obenem v tem času kljub bistveno večji količini denarja v obtoku za katolikom veljala prepoved posojanja denarja za obresti, je za čedalje večji del Judov denarništvo postalo smiselna zaposlitev.

Šele konec 14. stoletja in v 15. stoletju lahko opazimo, da se z načrtnimi ukrepi ali celo izgoni začne zmanjševati judovski delež v denarništvu zahodne in srednje Evrope. Posledično se zmanjša ne samo število Judov teh območij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, ampak tudi število bogatih Judov in Judov nasploh. Največji del Judov teh območij se zato odseli proti Vzhodu, najbolj značilno na območje takratne poljsko-litovske države, nemalo pa se jih odseli v Italijo.

Boris Hajdinjak

Čeprav je bilo v drugi polovici 13. stoletja katolikom dovoljeno posojanje denarja za obresti, so Judje še dolgo časa ostali konkurenčni, bodisi zato, ker so razpolagali z veliko gotovine, bodisi zato, ker so imeli ugodnejše obresti. Šele konec 14. stoletja in v 15. stoletju lahko opazimo, da se z načrtnimi ukrepi ali celo izgoni začne zmanjševati judovski delež v denarništvu zahodne in srednje Evrope. Posledično se zmanjša ne samo število Judov teh območij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, ampak tudi število bogatih Judov in Judov nasploh. Največji del Judov teh območij se zato odseli proti Vzhodu, najbolj značilno na območje takratne poljsko-litovske države, nemalo pa se jih odseli v Italijo. Del tega znanega poglavja judovske zgodovine lahko najdemo tudi na ozemlju današnje Slovenije. Tako sta bila prva Juda, ki sta se okoli leta 1390 naselila v takrat beneško slovensko Istro in zamenjala toskanske bankirje, Mojzes iz Strasbourga in David iz Weimarja. Prvi se je v Piran priselil iz mesta, iz katerega so izgnali Jude leta 1388, drugi pa v Koper z območja, kjer je vladar rimsko-nemški kralj Vaclav leta 1385 in nato ponovno leta 1390 delno črtal dolgove kristjanov pri Judih. V 16. stoletju se je v obeh novih domovinah, poljsko-litovski državi in Italiji, delež Judov, ki so se preživljali z denarništvom, zmanjšal in povečal delež tistih, ko so se preživljali s trgovino in obrtjo.

Ne glede na pomen, ki ga je imelo denarništvo za Jude v zahodni in srednji Evropi v "zlati dobi" od 12. do 15. stoletja, so vedno obstajali tudi Judje, ki se niso preživljali s to dejavnostjo. Verjetno so prav ti Judje predstavljali večino, vendar jih zato, ker niso poslovali s kristjani, zelo redko najdemo v nejudovskih virih. Omenil sem, da so bili Judje v zahodni in srednji Evropi po letu 1100 izrinjeni iz zelo dobičkonosne trgovine na velike razdalje. Vendar to ni veljalo za trgovino med Judi. Že omenjeno vinogradništvo je geografsko omejeno. Obenem lahko Judje pijejo samo košer vino, torej vino, ki ga pridelajo Judje. Ker so vino potrebovali tudi Judje, ki so živeli na območjih brez vinske trte, so obstajali ne samo Judje vinogradniki, ampak tudi Judje, ki so se ukvarjali z vinsko trgovino, a seveda samo za Jude. Podobno je s sirom, pomembno sestavino srednjeveške prehrane. Judje lahko uživajo samo košer sir, to je sir, ki ga naredijo Judje. Za mariborske Jude najpomembnejši srednjeveški mariborski rabin Iserlajn, ki je živel približno med letoma 1390 in 1460, izrecno navaja izdelavo kozjega sira. Iz razumljivih razlogov si lahko predstavljamo, da je bil obseg medjudovske trgovine s sirom manjši kot z vinom.

Etrog, znan tudi kot judovska citrona, se uporablja za sedemdnevni praznik sukot. Takrat se počasti spomin na leta, ki so jih preživeli v puščavi na poti v Obljubljeno deželo, in Boga, ki jih je varoval. Foto: EPA
Etrog, znan tudi kot judovska citrona, se uporablja za sedemdnevni praznik sukot. Takrat se počasti spomin na leta, ki so jih preživeli v puščavi na poti v Obljubljeno deželo, in Boga, ki jih je varoval. Foto: EPA

Enkrat na leto za sukot ali šotorski praznik Judje obvezno potrebujejo etroge ali judovske citrone, ki pa uspevajo samo ob Sredozemskem morju. Tudi v tem primeru so skupnostim na drugih območjih etroge priskrbeli judovski trgovci. To trgovino omenja rabin Iserlajn, ko navaja, da so mariborski Judje za sukot lahko izbrali najboljše etroge in šele za njimi so jih dobile ostale severnejše, tudi mnogo bolj pomembne judovske skupnosti. Menim, da je to zelo nazoren dokaz, kako pomembno prometno vlogo je imel in še vedno ima prostor današnje Slovenije. Ne glede na medjudovsko trgovino z omenjenimi pridelki, so Judje večino hrane kupili na lokalni tržnici ali pa jo pridelali na vrtovih v mestu. Čim večja stopnja samooskrbe s pridelki z vrtovi ob mestnih hišah ni ne judovska in ne mariborska posebnost, ampak splošna značilnost srednjeveških mest. V Mariboru se pri omembi judovskih hiš v Židovski ulici izrecno omenjajo vrtovi. Najstarejši katastrski načrt Maribora iz leta 1824 nam kaže ob predhodnicah današnjih stavb na Židovski ulici 2 in Glavnem trgu 22, 23, 24 in 25, ki so bile v srednjem veku del judovske četrti, velike vrtove. Ker je bilo stanje v srednjem veku zelo verjetno isto, lahko sklepamo, da so ti vrtovi omogočali samooskrbo vsaj delu prehrambnih potreb srednjeveških mariborskih Judov.

Ker Judje niso smeli biti člani ustreznih cehov, niso smeli svojih izdelkov prodajati kristjanom. Vendar lahko glede na večkrat izrečene prepovedi poslovanja judovskih obrtnikov s kristjani sklepamo, da se niso vselej in povsod držali te prepovedi.

Boris Hajdinjak

Bi nemara navedli še katere posebne dejavnosti ali predmete v lasti srednjeveških Judov? Tudi takšne, ki so jih ali povezovali ali pa ločili od preostalega prebivalstva?
Rabin Iserlajn izrecno omenja Jude, ki so izdelovali pečatnike. V nasprotju s kristjani, pri katerih je bilo pečatenje listin v srednjem veku, tako kot še danes, obvezno, to pri Judih ni bilo obvezno. Vzrok za to razliko sta bili prevladujoča nepismenost kristjanov in prevladujoča pismenost Judov. Zato so zelo redki Judje imeli pečatnike. Običajno so bili to zelo bogati Judje, ki so posojali kristjanom zelo visoke vsote. Z ozemlja današnje Slovenije se je ohranil odtis pečatnika po letu 1377 umrlega Muša iz Celja, kar jasno kaže, kako pomemben bankir je bil. Pečatnike so imeli tudi nekateri zelo pomembni rabini in med njimi je bil tudi Iserlajn. Žal se je odtis njegova pečatnika ohranil samo kot risba. Iserlajn omenja tudi Jude, ki so izdelovali predmete iz srebra. Najpogostejši srednjeveški judovski srebrni predmet je bil čaša za kiduš oziroma hebrejsko quiddush, kar pomeni posvečenje ali blagoslov vina na šabatnih in prazničnih obedih. Sklepamo lahko, da so jo imele vse judovske družine, razen zelo revnih. Seveda so imele bogate družine ne samo srebrne čase za kiduš, ampak tudi druge predmete iz srebra. Zelo bogate družine so imele tudi predmete iz zlata. Iz zlata so bili običajno tudi prstani, ki ga je nevesti podaril ženin pri judovskem poročnem obredu. Poročni prstani so pri Judih postali običajni od 14. stoletja naprej. Pogostokrat so imeli napise v hebrejščini ali pa so bili okrašeni s stiliziranimi arhitekturni objekti, ki so predstavljali jeruzalemski Tempelj. Zato je verjetno, da so jih izdelovali judovski zlatarji. Vse te za srednjeveške Jude značilne obrti gotovo niso judovskim obrtnikom omogočale preživetja samo z judovskimi kupci. Ker Judje niso smeli biti člani ustreznih cehov, niso smeli svojih izdelkov prodajati kristjanom. Vendar lahko glede na večkrat izrečene prepovedi poslovanja judovskih obrtnikov s kristjani sklepamo, da se niso vselej in povsod držali te prepovedi.

Rabin z molitvenim šalom, kot ga je upodobil slikar Isidorja Kaufmanna, ki je svojo kariero posvetil upodabljanju judovskih tematik. Foto: Wikipedia
Rabin z molitvenim šalom, kot ga je upodobil slikar Isidorja Kaufmanna, ki je svojo kariero posvetil upodabljanju judovskih tematik. Foto: Wikipedia

Med običajne judovske poklice spada tudi rabin – po hebrejsko je rav učitelj –, saj kjer je bila sinagoga, je bil tudi rabin. Ta ni bil samo versko, temveč tudi pravno izobražena oseba in voditelj judovske občine. Za svoje delo je običajno od skupnosti dobival plačo. Med njegovimi nalogami je bilo tudi poučevanje otrok, kar tako izhaja iz prvotnega pomena besede rabin v hebrejščini. Vsaka srednjeveška judovska občina je običajno imela še uslužbenca, ki so ga imenovali šamaš – po hebrejsko shammash pomeni služabnika. Ta ni bil pristojen samo za vsakdanje klicanje moških k molitvi v sinagogi s tolčenjem z lesenim batom po njenih vratih – od tod naziv tudi Schulklopher –, temveč tudi za vodenje molitev in branje Tore, torej "Navodila" oziroma prvih pet knjig Svetega pisma, ob delavnikih ter za vsako potrebno pomoč v sinagogi ali okoli nje. Obenem je bil šamaš sodni služabnik ali celo namestnik sodnika na rabinskem sodišču, torej sodišču za zadeve med Judi. V slovenskem prostoru je šamaš izpričan tako v Mariboru kot na Ptuju. Glede na to, da je bila sinagoga vsaj od leta 1445 tudi v Ljubljani, lahko sklepamo, da je šamaš živel tudi tam. Sodeč po velikosti srednjeveške mariborske judovske skupnosti, ki je bila s svojimi okoli 20 družinami in okoli 150 člani največja na ozemlju današnje Slovenije, lahko sklepamo, da je v Mariboru bil tudi šohet – po hebrejsko je shohet klavec, ki je poskrbel za košer meso skupnosti. Ta je tisto meso, ki ni bilo košer, ali pa jemorebitne presežke prodajal preostalim meščanom, kar je bila izjema, ki je bila pogosto tarča nasprotovanja krščanskih mesarjev. Sodeč po velikosti mariborske skupnosti, je v njen "javni sektor" verjetno spadala tudi oseba moškega ali ženskega spola, ki je skrbela za mikve.

Srednjeveški Judje nedvomno niso vplivali samo na gospodarstvo, ampak tudi na področja medicine, izobraževanja in znanosti. Kaj lahko o teh področjih delovanja povemo o mariborskih Judih?
Število srednjeveških Judov, ki so bili zdravniki ali lekarnarji, je bilo bistveno večje na območju Sredozemlja kot pa v zahodni in srednji Evrope. Zato ni tako zelo presenetljivo, da vsaj do zdaj v virih še nismo našli Juda, ki bi v Mariboru opravljal enega izmed teh poklicev v Mariboru. A zato je bil Sabato imenovan Bonaventura, ki je umrl nekje med letoma 1338 in 1340), vodja skupine Judov iz Čedada, ki je leta 1325 odprla banko v Ljubljani, po poklicu zdravnik. Glede na majhno število Judov v Ljubljani si prav lahko predstavljamo, da je zdravil predvsem druge Ljubljančane.

Odnos Judov do izobraževanja in posledično znanosti je bil v srednjem veku že v bistvu drugačen kot pri kristjanih in tudi muslimanih zaradi verske zahteve, da mora vsak polnoleten Jud brati.

Boris Hajdinjak

Odnos Judov do izobraževanja in posledično znanosti je bil v srednjem veku že v bistvu drugačen kot pri kristjanih in tudi muslimanih zaradi verske zahteve, da mora vsak polnoleten Jud brati. Vsaj od 14. stoletja naprej je moral vsak judovski deček ob dopolnitvi 13. leta starosti opraviti obred bar micva - "sin Postave" - pri katerem je v sinagogi pred minjanom na glas prebral odlomek iz Tore. Zato je vsaka sinagoga bila tudi šola in ni slučajno, da je običajno naziv zanjo v srednjeveških krščanskih virih "judovska šola". Tako je izrecno navedena tudi mariborska sinagoga ob prvi omembi leta 1354. V vsaki sinagogi so poleg Tore imeli gotovo še druge osnovne knjige judaizma, a kaže, da so bila v mariborski sinagogi shranjene tudi bolj zahtevna dela. Izrecno sta omenjeni deli enega izmed najpomembnejših srednjeveških rabinov Izaka sina Mojzesa z Dunaja, ki je živel približno med letoma 1180 in 1260, z naslovom Or Zarua, torej "Vzhajajoča luč", in pismo rabina iz Jeruzalema rabinom v Avstriji iz okoli leta 1375. Zelo učeni rabini kot je bil rabin Iserlajn so vodili ješive: šole za rabine. Njegova mariborska ješiva je bila med manjšimi, a v njej gotovo niso bili samo učenci iz Maribora.

Sinagoga Maribor je pravzaprav edina javna ustanova v Sloveniji, ki se posveča judovski preteklosti pri nas. Je tudi ena najstarejših še stoječih sinagog na evropskih tleh.Foto: Sinagoga Maribor
Sinagoga Maribor je pravzaprav edina javna ustanova v Sloveniji, ki se posveča judovski preteklosti pri nas. Je tudi ena najstarejših še stoječih sinagog na evropskih tleh.Foto: Sinagoga Maribor

Kako velik delež srednjeveških Judov zahodne in srednje Evrope je obiskoval ješive, se kaže v tem, da se v judovskih virih z nazivom rabin omenja morda več kot polovica odraslih moških. Torej je bilo mož s končano ješivo mnogo več kot skupnosti, na čelu katerih bi lahko bili. Tako se v leta 1428 najverjetneje v Mariboru izdani listini v nemškem delu navaja 14 večinoma mariborskih Judov od katerih je samo eden naveden kot sin mariborskega rabina. V hebrejskem delu iste listine se vsi navajajo kot sinovi rabinov, pri čemer je pri tistem, ki je bil sin dejanskega rabina voditelja skupnosti to izrecno navedeno. Vemo, da so Iserlajnovi učenci prodajali črnilo, pergament in knjige katoliškim duhovnikom, kar pomeni, da so vsaj v tem času v Mariboru nastajale hebrejske knjige. Iz navedenega podatka izhaja, da so bili vsaj nekateri Judje v Mariboru v stiku z edino, bolj ali manj v celoti izobraženo skupino takratnih krščanskih Mariborčanov. Glede na to, da je Iserlajn prepovedal prodajo knjig z versko vsebino, dovolil pa prodajo knjig s pravno, medicinsko, filozofsko, matematično, geometrijsko in glasbeno vsebino, lahko sklepamo, da so ne glede na različno vero obstajala področja skupnega zanimanja.


2. del intervjuja sledi prihodnji četrtek.


Igrano-dokumentarni film Marpurgi (2012).