Gian Lorenzo Bernini, Zamaknjenje sv. Tereze. Foto: EPA

Gre za naziv, ki ga papež ali ekumenski koncil zaradi vpliva na teologijo in krščanski nauk ter zaradi posebne karizme (duhovnega daru) v službi vesoljne skupnosti verujočih podeli le redkim svetnikom in teologom. Sv. Terezija je s svojimi spisi in svojo izkušnjo v duhovnih stvareh, kot so molitev, meditacija in kontemplacija, ne samo verujočemu, ampak vsakemu človeku zgled, kako naj se uči iskati Boga in ga vedno bolj spoznavati v svojem vsakdanjem življenju.

O tem, kaj je za Terezijo molitev, kaj razume z izrazoma meditacija in kontemplacija, kako ju razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda ter ali obstajajo podobnosti in razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem, smo se s poznavalcem Terezijinega življenja in dela, profesorjem za pastoralno teologijo in duhovnost na Saint Mary’s University v Londonu, dr. Petrom Tylerjem, pogovarjali v oddaji Sedmi dan.

Gospod Tyler, ali lahko poveste nekaj o vaši osebni izkušnji s Terezijo Avilsko? Kdaj ste jo odkrili in kako vas je srečanje z njo zaznamovalo?
Najprej so nam dali sv. Terezijo Avilsko v branje med študijem na univerzi. Zdelo se mi je čisto brez pomena. Ta nora ženska, kaj naj z njo, sem si rekel. In se zanjo nisem zmenil. Nekaj let pozneje sem šel k jezuitom z namenom, da bi postal duhovnik. Opravil sem ignacijanske vaje, ki pa zaradi različnih razlogov niso delovale. Znašel sem se v težkem položaju v svojem življenju. Bil sem star približno 25 let in nisem vedel, katero pot naj uberem. Imel sem srečo, kajti takrat sem imel zelo dobrega mentorja. Rekel mi je: "Poglej tole!" In ko sem odprl Terezijino knjigo, sem si mislil: "To je osupljivo! Govori natanko to, kar izkušam v tem trenutku. Ta ženska, ki je živela pred 500 leti, mi govori neposredno." Odtlej se nisem več oziral nazaj. V tem času sem tudi skušal opraviti doktorat iz filozofije, a pri tem nisem napredoval. In ko sem bral Terezijo, sem si rekel, s tem se nihče ne ukvarja, prav to potrebujem. To je bilo pred petindvajsetimi leti. Odtlej skušam ujeti Terezijo, skušam hoditi po njenih stopinjah. Toda pred mano je še dolga pot.

Prof. Peter Tyler o duhovnosti Terezije Avilske

Terezija je mojstrica molitve. Cerkev jo je kot prvo žensko razglasila za učiteljico Cerkve prav zaradi te karizme. Kaj nam lahko poveste o molitvi pri Tereziji? Kaj ji molitev pomeni in kako jo razume?
Jasno je, da je to za Terezijo osrednjega pomena. To je srčika vsega. Pravkar sem omenil svetega Ignacija Lojolskega. Če hoče kdo postati jezuit ali opraviti ignacijanske duhovne vaje, je molitvena metoda zelo jasna in strukturirana. Tega pri Tereziji ne boste našli. Ljudje pogosto delajo napako. Pri Ignaciju obstaja jasna metoda molitve. Kje je molitvena metoda pri Tereziji? No, pri njej je ni. In to je dejansko njen genij. Pred kratkim sem napisal esej o njenem drugem delu, ki se imenuje Pot popolnosti. Mimogrede, sama ni tako naslovila te knjige. Zanimivo je, da gre za knjigo o molitvi. O, to je čudovito! Odprl jo bom in izvedel, kako naj molim. Prvi del knjige, v katerem začne govoriti o molitvi, je posvečen temu, kako živim svoje življenje, kaj počnem s svojim življenjem. Gre za kontekst mojega življenja. Molitev zanjo ni neka posebna vaja, ki jo opraviš v nedeljo zjutraj. Gre za nekaj, kar prežema vse tvoje življenje. Prej sva se pogovarjala o Thomasu Mertonu, ameriškem cistercijanskem menihu iz 20. stoletja, ki je pogosto navajal izrek Janeza Kasijana iz 4. stoletja, ki pravi takole: "Kar bi bil rad v času molitve, poskusi biti zunaj nje." In to je v soglasju s Terezijo. Kakor živiš zunaj molitve – torej ko ne moliš, bo to vplivalo tudi na tvojo molitev. Terezija vidi to dvoje v tesni zvezi. To je prva stvar. Druga pa je – ona to izrazi z lepim stavkom v Poti popolnosti: "Samo glej Njega!" Ne zanimajo je metode in tehnike. Samo glej Njega. Gre torej za navzočnost. Zdaj sicer poenostavljam. Mislim, da bova še govorila o tem. A na osnovni ravni je to zanjo odgovor na vprašanje: samo glej Kristusa.

Nazorno ste opisali, kako Terezija razume molitev. Vendar pa v njenih spisih najdemo tudi temeljna pojma, kot sta meditacija in kontemplacija. Kaj pomenita in kako sta med seboj povezana?
Zastavljate mi zelo težka vprašanja, ker gre dejansko za tehnične stvari. A sem zelo vesel, da lahko to pojasnim. Najprej sta tu izraza meditacija in kontemplacija. Kot veste, ne govorim slovensko, zato ne vem, kakšna izraza uporabljate v slovenščini. V angleščini imamo manjši problem. V srednjem veku, za srednjeveške avtorje je bila meditacija diskurzivna, premišljevalna molitev, ki vključuje podobe, govorico in besede. Medtem ko je bila kontemplacija molitev brez besed. Terezija govori o mentalni oziroma notranji molitvi. Gre za molitev z besedami in podobami itn. Potem pa govori o molitvi miru. V zvezi s tem je v Španiji v 16. stoletju obstajal problem. Če je kdo od tvojih prednikov ali sorodnikov umrl, si plačal duhovnikom ali nunam, da naj molijo za njegovo dušo. In če so ljudje plačali za molitev, so jo želeli slišati. Niso hoteli tihe molitve. Tako je nastal problem. Terezija pa je zagovarjala tiho molitev. Za svoje redovnice je želela, naj se ne osredinijo toliko na besedno, temveč na tiho molitev. In to je prehod od meditacije h kontemplaciji. Problem nastane v današnji angleščini. Ko ljudje zdaj v angleščini govorijo o meditaciji, govorijo pravzaprav o tihi molitvi. To nas malce zmede. Toda za Terezijo je ključen ta vidik: kje se konča govor, um in kje preneha tišina? Dal vam bom primer: pogosto vodim duhovne vaje in odmike za različne skupine. In na začetku dneva rečem ljudem: usedimo se in bodimo pet ali deset minut v tišini. To je malo poredno od mene, ker jih na to ne pripravim vnaprej. To lahko poskusite tudi doma. Ugasnite radio za pet minut in samo poslušajte. Kar se zgodi, ko naredite to ali ko greste v cerkev, je, da naš razum napolnijo besede, misli, govor. Začne te skrbeti: ali sem doma zaprl plin, kdaj se zaprejo trgovine, kaj delam ta trenutek itn. Temu pravijo Indijci oziroma budisti opičja pamet. Se pravi, da je razum podoben opici. Večkrat sem meditiral v Indiji, ko so bile okrog mene opice. Te se premikajo in tekajo vsepovsod naokrog. To je razum. Buda nekje drugje pravi, da je razum kakor divji slon. V naši glavi se dogaja ogromno stvari, razum je zelo zaposlen. K čemur nas skuša Terezija v našem času molitve spodbuditi, je, da si prizadevamo utišati razum, umiriti opico in divjega slona v nas. Pravi namreč, da razuma ne moremo utišati s sredstvi razuma. To, kar moramo storiti, je, da moramo iti v srce. To je osrednjega pomena za Terezijino razumevanje molitve. Gre za molitev srca. In pravi, da ni tako pomembno to, da veliko mislimo, ampak da ljubimo. Ljubezen je središče molitve.

O zapisih Terezije Avilske smo se pogovarjali s Petrom Tylerjem. Foto: Radio ARS

Omenili ste svoj odnos do Indije. Kako pa Indijci razumejo meditacijo glede na zahodno pojmovanje?
Bistvo stvari v indijski filozofiji je znova v tem, da utišamo razum. Toda v indijski filozofiji poznamo dva temeljna pojma, atman in brahman. Atman je posamezna duša, brahman pa je to, kar bi lahko imenovali bog, nekakšna univerzalna duša. V meditaciji se dogaja naslednje: Indijci pravijo, da ko gremo v atman, gremo v posamično dušo, stopimo v stik z bramahnom, z njegovim poslednjim temeljem. Nekaj podobnega boste našli pri zahodnem, nemško-renskem mislecu Mojstru Eckhartu. On govori o temelju biti. V neki točki pravi, da je temelj moje biti v temelju Božje biti. To je pravzaprav zelo vedsko, indijsko. In dandanes bomo našli veliko ljudi, ki iščejo povezave med zahodnim in vzhodnim načinom. Če pogledamo na primer Terezijo, obstajajo podobnosti, kot sem pravkar pokazal, a tudi razlike. Naj omenim dve glavni razliki. Prva je v odnosu do Boga. Za Terezijo je ta odnos z Bogom Očetom nedvomno osrednjega pomena. Gre za oseben odnos, ne za raztopitev duše. V zahodnem vzorcu človek ohrani svojo identiteto. Gre za identiteto v odnosu. Za Terezijo je duša, in v tem sledi sv. Avguštinu, ogledalo, ker je ustvarjena po Božji podobi. Bog je trinitaren, zato je tudi posamična duša v tem trinitarnem odnosu. To ponazarja slavna ikona ruskega sakralnega umetnika Rubljova, ki vam je gotovo znana. On naslika tisti prizor v prvi Mojzesovi knjigi, ko Abraham opoldan gosti tri angele. In sicer tako, da sedijo za mizo. Zanj je to očiten prikaz Svete Trojice. Sedijo za mizo in pred njimi je hrana in vino. Gre za prikaz evharistije. Toda četrti stol za mizo je prazen. Ta je pripravljen za nas. Rubljov pravi, da smo povabljeni na Božjo gostijo, v Božji odnos s Sveto Trojico. Ničesar podobnega ne boste našli v indijski filozofiji.

François Gérard, sv. Tereza, 1827. Foto: Wikipedia

Preidimo zdaj k odnosu sv. Terezije do njenega sodobnika in vplivnega duhovnega učitelja sv. Janeza od Križa. Kakšen je bil ta odnos? In kako je Janez od Križa prispeval k njenemu razumevanju molitve?
Najprej gre za to, v kakšni zvezi pravzaprav sta, in potem, kako sta kot taka prikazana. Kako sta povezana? Terezija je ustanovila svoj prvi samostan Svetega Jožefa v Avili. In s tem je bilo povezanih več problemov. Toda ko se je ustalila v tem samostanu, je šla ustanovit svoj drugi samostan v Medini del Campo, nedaleč od Avile. Kot pravi zgodba, ki utegne biti deloma resnična, je, medtem ko je bila v Medini del Campo, srečala mamo Janeza od Križa. Janezova mati je bila močna ženska. Imela je težko življenje. Tako naj bi prek Janezove matere spoznala samega Janeza. Ko sta se srečala, je bila Terezija stara približno petdeset let, Janez pa približno petindvajset. Torej bi lahko bil njen sin. To pravim zato, ker je Janez v ikonografiji običajno upodobljen kot star mož, medtem ko je Terezija upodobljena kot mlada ženska. Ni treba biti feminist, da bi videli, kaj se tu dogaja. Janeza vidimo kot njenega velikega učitelja. O tem ne gre dvomiti. Na začetku je bila ona učiteljica, ki ga je vzela pod svoje okrilje. Na žalost se niso ohranila pisma, ki sta si jih pisala, kar je velika škoda, saj sta si bila resnično blizu. Janeza, ki je bil na tem, da zapusti karmeličanski red, saj ga je privlačilo strogo meniško življenje, je Terezija prepričala, da ostane karmeličan in začne prenovo reda. Kakšen je bil torej njun odnos? Ko se je začela prenova reda in so Terezijo povabili nazaj v Avilo v njen stari samostan "Učlovečenja" z omiljenim Vodilom, da bi postala priorica, se je najprej dogovorila, da bo Janez duhovni voditelj redovnic. To je bilo za Janeza zelo rodovitno obdobje, ko je živel nedaleč od samostana na avilskem obzidju. Tja je prihajal vsak dan in redovnice duhovno spremljal. Janez je bil zares izvrsten duhovni voditelj. Njegov velik dar je bilo pastoralno delo. Kot mladenič je bil vajenec v bolnišnici, kjer so ljudje umirali zaradi sifilisa. Bil je zelo skrben in pozoren. Če berete Živi plamen ljubezni, eno od Janezovih zadnjih del, obsežno in lepo poroča o vlogi duhovnega voditelja. V tej vlogi je bil sposoben delati s Terezijo in ji pomagati priti do zelo globokega odnosa z Bogom.

V svojem doktoratu ste se ukvarjali s sodobnim filozofom Wittgensteinom in Terezijo Avilsko. Do kakšnih zaključkov ste prišli? Kakšen je Terezijin vpliv na sodobne tokove v teologiji in filozofiji?
Spet zelo dobro vprašanje. Mislim, da je za razumevanje tega vprašanja in za odgovor nanj treba pogledati vlogo žensk v Cerkvi in teologiji. Priklicati si moramo v spomin, da v času življenja sv. Terezije pred 500 leti ženskam ni bilo dovoljeno študirati teologije, Svetega pisma, brati v latinščini itn. Ko je Terezija odraščala, je bila zelo bistro dekle. Njena mati se je poročila pri štirinajstih letih. Danes bi bilo to nezakonito. Kakor koli že, njena mati je po dvajsetih letih umrla, rodila pa je 9 oziroma 10 otrok. Mislim, da je Terezija, ko je kot mlado bistro dekle gledala svoje možnosti, dejansko pri sebi sklenila, da je zanjo najbolje, da gre v samostan. Kajti ženska v samostanu je bila lahko precej neodvisna, imela je priložnost za molitev, dejansko je bila precej svobodna v primerjavi s poročeno žensko. Kljub temu tudi ženske v samostanu niso smele študirati teologije, latinščine in Svetega pisma. To vpliva na dojemanje Terezije. Kajti še ne dolgo tega, pred približno dvajsetimi, tridesetimi leti so strokovnjaki s področja sistematične teologije gledali na Terezijo z nezaupanjem, češ da ta ženska ne ve, kaj govori; ne navaja pravilno Svetega pisma, kar naprej spreminja svoje mnenje itn. Toda na srečo smo v zadnjih dvajsetih letih – zdaj smo v razcvetu terezijanskih študij – izvedeli marsikaj o tem. Posebno teologi in teologinje s področja feministične in ženske teologije so opravili veliko delo. Odkrili so, da je bila Terezija zelo pametna. Zavedala se je, da ji kot ženski ni dovoljeno poznati Svetega pisma in teologije, zato je morala biti zelo previdna, na kakšen način navaja Sveto pismo in teološko vednost v svojih spisih. Ko to vemo, nam postanejo stvari jasne. Dejstvo, da ni pridobila sistematične teološke izobrazbe recimo na Univerzi v Salamanki kot na primer Janez od Križa, pomeni, da lahko pristopa do teh teoloških vprašanj veliko bolj odprto in neposredno. In mislim, da to privlači našo generacijo, naš čas. Danes ljudje ne študirajo toliko teologije, a še vedno so duhovno lačni. In povem vam nekaj: ko odpreš Terezijino knjigo, lahko slišiš njen glas, kakor če bi sedela tu s teboj. In to me je vedno privlačilo. To seveda privlači tudi tokove v sodobni filozofiji in teologiji. Omenili ste moj doktorat: avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina je zelo zanimal jezik. Kako tvorimo pomen? Kako se začne jezik? Kmalu sem opazil, da obstaja podobnost, kako pristopa k stvari, kakor to najdemo pri Tereziji. Oba se ukvarjata z izrazom, kako povemo stvari. Ne gre toliko za to, kaj rečemo, ampak bolj za to, s kakšnim glasom to povemo. Kot veste, sem tudi psiholog. Ko nekoga poslušam eno uro, dejansko ne gre toliko za to, kaj pove, ampak kako to pove. In tu pride do izraza Terezija. Kajti kot sem rekel že prej, seže v globino misli, gre do srca, gre do tistega, kar je neizrekljivo. In če berete analitičnega filozofa, kot je Wittgenstein, boste rekli, tu je jedro pomena, tu se skriva pomen. Med njima torej obstaja neka podobnost.

Peter Tyler je profesor na Saint Mary’s University v Londonu. Foto: Radio ARS

In še vprašanje za konec. Terezija Avilska tudi danes privlači in zanima veliko ljudi. Kaj vas pri njej trenutno navdihuje?
Leto 2015 je bilo pomembno leto, saj smo obeležili 500-letnico njenega rojstva. Po vsem svetu so potekali pomembni simpoziji o njej in njenem delu. Prispevki s teh simpozijev so po treh, štirih letih zdaj objavljeni, vključno s simpozijem, ki smo ga imeli v Londonu. Osupljivo je videti, da obstaja cela generacija raziskovalcev, ki se dejansko zaveda Terezijine vloge in oblikuje današnjo teologijo. Mislim, da Terezija spodbuja odprtost duha na način, da nas lahko povabi, da gremo prek svojih majhnih in ozkih okvirov. V španščini ima lep stavek, ki pravi, da ne smemo biti preveč "uokvirjeni", omejeni. Veliko govori tudi o svobodi duha. O tem govorim kot moški, a mislim, da še posebej govori ženskam današnjega časa. Mislim, da ni feministka, ampak prva na svojem področju. Prej sva se pogovarjala o Edith Stein, nemški filozofinji in karmeličanki, ki je umrla v Auschwitzu. Ko je nekega dne še v času študija ostala v hiši svojih prijateljev, so ji na knjižni polici pustili Terezijin življenjepis. Edith Stein je knjigo začela brati in je ni mogla odložiti. Celo noč jo je brala in naslednji dan je rekla svojim gostiteljem: "To je resnica!" In če pogledate Edith Stein, lahko vidite, kako Terezijin glas še naprej vpliva na generacijo za generacijo. In mislim, da bo v 21. stoletju še več takih, kot je bila Edith Stein. Živimo v težkih časih, v dobi velikih sprememb. In mislim, da potrebujemo Terezijin glas bolj kot kadar koli.