Larsson tudi po tem filmu ostaja neznani znanec. Foto: Kinodvor
Larsson tudi po tem filmu ostaja neznani znanec. Foto: Kinodvor

Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom "nordijski noir".

Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajno desničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančnega zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom.

Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajno desničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Foto: Kinodvor
Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajno desničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Foto: Kinodvor

Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je učil marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu.

Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.

Iz oddaje Gremo v kino.