Najbrž ste predlani ujeli Priklicano zlo (The Conjuring), klasično grozljivko stare šole v režiji botra "torture porn" sage Žaga, Jamesa Wana. Vsekakor ga je videlo dovolj ljudi, da je film s 300 milijoni dolarjev zaslužka postal nepričakovana uspešnica. Že takrat je bilo - po povsem arbitrarno plasiranem prizoru starinske lutke, ki s tisto zgodbo ni imela pretirane zveze - jasno, da bosta studia Warner in New Line iz nove franšize v maniri Paranormalnega poskušala iztisniti vsak preddel, nadaljevanje in spin-off, ki se ga bo dalo. Zanimivo pa je, da je Annabelle znane igralce iz prejšnjega dela (Vera Farmiga in Patrick Wilson) nasledila s povsem neznanimi obrazi in bolj ali manj neznanim režiserjem (John R. Leonetti je bolj znan kot Wanov stalni direktor fotografije). Pa res lahko ena sama lutka na plečih nosi celoten film? Niti ne.

Na lovu za zgodbo o tem, kako je "zlobna" lutka pristala v vitrini (resničnih) lovcev na paranormalno Eda in Lorraine Warren, se tako vračamo v pozna šestdeseta, ko so po idiličnih ameriških predmestjih, kjer niti vhodnih vrat ne zaklepajo, ljudi še najbolj strašile novice o satanističnem kultu Mansonove Družine in grozljivem umoru Sharon Tate; podobno kot Priklicano zlo, tudi Annabelle očitno uživa v kostumografsko in scenografsko fetišistično natančnem reproduciranju zgodovinskega okvira.

Naša protagonista sta mlada zakonca, saharinasto osladna in manekensko čedna John (Ward Horton) in Mia (Annabelle Wallis). Vemo, da v grozljivkah igralski domet ni prioriteta, a česa tako omlednega in nezanimivega, kot sta zakonca Gordon, že dolgo niste videli na velikih platnih; ni čisto jasno, zakaj ju Leonetti tlači v skoraj vsak prizor, ko je pa Alfre Woodward (o njej več pozneje) edina v celotnem filmu, ki premore kaj karizme.

Iz razumnemu človeku povsem nedoumljivih vzgibov Mia zbira odvratne viktorijanske porcelanaste lutke, in ko ji mož tik pred rojstvom njunega prvega otroka kupi še zadnjo (in najsrhljivejšo) trofejo za njeno zbirko, je presrečna. (Je to, da hoče Mia groteskno igračo obdržati, tako neverjetno samo zato, ker vemo, da se nam mora lutka zdeti srhljiva? Težko je reči.) A še isto noč udari tragedija: k sosedoma se sredi noči pretihotapi njuna hčerka Annabelle, ki je predtem pobegnila od doma in se pridružila satanističnemu kultu. Svoja starša brutalno ubije, nato pa se splazi še v otroško sobo zakoncev Gordon in si, potem ko ji ne uspe zaklati nosečnice, z Miino lutko v naročju sodi sama. Cenena eksploatacija zloglasnega umora Tate-LaBianca? Gotovo.

Pretreseni par se po krvavem obračunu, zdaj že z novorojeno hčerko Leah v naročju, preseli - a, kot vemo iz vsakega filma o obsedenih predmetih, to po navadi ni dovolj, da si z grbe otreseš zlobnega demona. Lutka, ki sta jo po skrivnostnem požaru v prejšnji hiši vrgla v smeti, se spet pojavi med njuno prtljago in Mia jo postavi nazaj na častno mesto na polici. (Zakaj? Zakaj??)

Čeprav se sama lutka pred našimi očmi nikoli ne premakne - nobenega obračanja tistih bolščečih steklenih oči ne boste dočakali - se pred Mio zvrsti cel klasični repertoar prezence zlega duha: parket škripa, gugalniki se zibajo, električne naprave se prižigajo same od sebe in vrata loputajo. (Vsaj v prvi polovici filma so posebni učinki minimalistični: prizor, v katerem demonska deklica dirja proti odprtim vratom, najbrž edini izvirni prijem v celotnem filmu, je presenetljivo učinkovit.)

"Mislim, da nas preganja duh," Mia prestrašeno dahne prijazni lastnici bližnje knjigarne (Afre Woodward), ki jo brez vsake skepse usmeri k primerni literaturi. Očitno smo našli zaveznico za izganjanje duha, ki se bo izkazala za še učinkovitejšo od obveznega katoliškega duhovnika (Tony Amendola). Škoda je samo, da je scenarist Gary Dauberman lik Woodwardove, edini, ki ima nekaj globine in vsaj približno zanimivo ozadje, v končnem razpletu uporabil na tako butast način, da bi si zaslužil kako kolumno na temo eksploatacije temnopoltih likov za filmsko peripetijo (razen če so imeli avtorji morda v mislih satiro na vase zaverovano, privilegirano eksistenco belskih likov).

Namesto na inteligentno stopnjevanje napetosti se Leonetti prerad zanaša na cenene "bu!" momente, ki jih praktično v vsakem primeru vidimo prihajati že na kilometer, in na rekvizite, ki, roko na srce, niso preveč strašljivi (težko se je bati šivalnega stroja).

Pod črto: čeprav vam ni treba poznati Priklicanega zla, da bi lahko sledili zgodbi v Annabelle, raje še enkrat poglejte tisti film, kot da se ukvarjate z njegovim nepotrebnim preddelom. Če je Wanu z Insidious in Priklicanim zlom uspel dostojen poklon klasikam horrorja iz sedemdesetih, se zdi, kot da Leonetti zgolj opiči svojega nekdanjega "šefa".

Annabelle še zdaleč ni najslabša grozljivka, kar smo jih kdaj videli, a je tako skrajno formulaična, da jo pozabiš že, preden se iz Kranja pripelješ nazaj v Ljubljano. Višja pričakovanja imamo za Priklicano zlo 2, ki menda prihaja v prihodnjem letu.

Ocena: 3; piše Ana Jurc