Ni časa za umetnost egiptovske režiserke Laile Soliman, niz treh performansov, se osredotočajo na kontekst egiptovske revolucije in vpliv te na človeška življenja. Med drugim postavlja tudi vprašanje o času in prostoru za umetnost znotraj konfliktnih družbenih situacij in kaže na
Ni časa za umetnost egiptovske režiserke Laile Soliman, niz treh performansov, se osredotočajo na kontekst egiptovske revolucije in vpliv te na človeška življenja. Med drugim postavlja tudi vprašanje o času in prostoru za umetnost znotraj konfliktnih družbenih situacij in kaže na "vsakdanjo resničnost, ki je zaplenila umetniški prostor", kot je skupno nit več dogodkov letošnjega Mesta žensk opisala programski vodja festivala Mara Vujić. Foto: Gunnar Lüsch
Niz predstav Ni časa za umetnost je Laila Soliman ustvarila s še šestimi ustvarjalci. Z revolucijo v Egiptu se je ukvarjala že v odmevnem performansu Lessons in Revolting. V nedeljo bo sodelovala tudi na pogovoru o načinih umetniških intervencij v času, ko ni časa za umetnost. Foto: Gunnar Lüsch

Danes ob 20. uri bosta v Stari mestni elektrarni na sporedu prvi predstavi iz serije Ni časa za umetnost. Znotraj obeh dogodkov bo skupina predstavljala zgodbe nedavnih vrenj v Egiptu skozi prizmo osebnih izkušenj različnih ustvarjalcev.
Nasilje, nemoč in odbor egiptovske revolucije
Prvi performans se loteva iskanja načinov počastitve spomina na mučenike egiptovske revolucije, drugi pa je preplet osebnih izkušenj treh oseb, primerjava policijskega in vojaškega nasilja ter krivic pred egiptovsko revolucijo in po njej. Slepi glasbenik, zapornik, ki mu glas posodi sestra, in igralec kot eden pripovedujejo svoje pretrgane zgodbe, naključno stkane okoli nasilne aretacije dveh zapornikov oktobra 2007 in marca 2011. V ozadju utripa televizijski program državne televizije, spor med pred- in porevolucionarnim pa prikazuje bližino med nemočjo in odporom.
Kako ravnati z vsiljenimi sistemi?
Tretja predstava istega niza se nadaljuje v nedeljo ob 20. uri, prinaša pa dialog med dvema mladima moškima, ujetima v sistemu, ki nevarno ogroža njuno prihodnost. Eden izmed njiju v goreči deželi služi obvezni vojaški rok in se podreja vojaški hierarhiji, drugi v egiptovskem zaporu, obsojen po krivici čaka na ponovno sojenje. Njuni pričevanji sta si nenavadno podobni in njuno prepletanje spodbuja razmislek o tem, kako ravnati z vsiljenimi sistemi, ki ne dovoljujejo nobenih vprašanj ali sprememb.
Laila Soliman je mlada egiptovska režiserka, ki živi in dela v Kairu. Zanima jo preplet gledališča in umetnosti kot orodja za rast in razvoj posameznika in pomoč pri osebnem izražanju. O revoluciji v Egiptu je spregovorila že pred serijo Ni časa za umetnost; leta 2011 je v sodelovanju s še desetimi egiptovskimi umetniki ustvarila kritiško odmeven performans Lessons in Revolting.
O umetnosti in političnem
V predstavah s skupnim naslovom Ni časa za umetnost tako postavlja vprašanje, kje je čas za umetnost, ko je čas namenjen povsem drugemu. O tem bo skupaj s soustvarjalci predstav spregovorila tudi v pogovoru z Lano Zdravković, ki bo sledil nedeljski predstavi. Posvetili se bodo političnemu v umetnosti: kako je (lahko) umetnost politična in kaj to pomeni v sodobni (kapitalistični) družbi, kje je meja med političnim aktivizmom in kritično umetnostjo, na kakšne načine lahko umetnost intervenira v današnji prostor in čas ter kakšni so učinki teh intervencij.