V črni komediji igrajo tudi Maruša Majer, Viktorija Bencik Emeršič in Jure Henigman. Foto: Peter Giodani/MGL
V črni komediji igrajo tudi Maruša Majer, Viktorija Bencik Emeršič in Jure Henigman. Foto: Peter Giodani/MGL
Jožef Ropoša
Po besedah Jožefa Ropoše ga je presenetila moč besedila, "majhne bakle v temnem svetu brezupa." Foto: Peter Giodani/MGL

Črna komedija predstavlja 14 oseb, ki so vse iz različnih razlogov močno pijane: ene se vračajo s poročnega slavja, druge praznujejo fantovščino, tretje se spominjajo obletnice smrti prijateljeve matere ... Vsi liki z izjemo mladoletne prostituke so visoko izobraženi, od bankirjev do menedžerjev, alkohol pa jim omogoča, da se izvijejo iz svojih oklepov in spregovorijo o stvareh, ki jih trezni niti sami sebi ne bi priznali. Kot so zapisali na spletni strani gledališča, se v nekakšnem kolektivnem monologu razkrije vsa beda, ničevost in pritlehnost njihovega bivanja.

Različna stanja pijanosti omogočajo večplastno, duhovito in precizno seciranje sodobne družbe. "Pijani nas opominjajo in vabijo, naj se prepustimo življenju, naj se ne bojimo ljubiti, oproščati, se razkazati, se prepustiti … Pijani so filozofska komedija o odkrivanju in samospoznanju," so zapisali v gledališču.

Viripajev velja za enega trenutno najprodornejših ruskih in evropskih sodobnih dramatikov, Pijane pa je leta 2014 napisal po naročilu gledališča Düsseldorfer Schauspielhaus.

Pod režijo se podpisuje Juš A. Zidar, ki je dejal, da so šli pri postavljanju predstave na oder v odkrivanje lastne uprizoritvene oblike, pri čemer so želeli "da bi intimne praznine, ki jih razpira pijanost, prerasle na raven metafore."

V predstavi igrajo Sebastian Cavazza, Ana Penca (k. g.), Maruša Majer (k. g.), Viktorija Bencik Emeršič, Jure Henigman, Milan Štefe, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Judita Zidar, Tines Špik (k. g.), Jaka Lah, Jernej Gašperin, Filip Samobor in Lena Hribar.

Za prevod je poskrbela Tatjana Stanič, ki je kot velik izziv pri svojem delu izpostavila psovke. Med prevajanjem se je spraševala, zakaj Viripajev psovke vnaša v ontološko globoke filozofske prizore, in ugotovila, da so pravzaprav izraz stiske in nemoči junakov.

"Tekst je prepreden s stavki, ki zvenijo kot stavki iz Biblije, ki pa v resnici to niso. Gre za stavke, ki so v naši zavesti, in preko njih skušajo liki najti nekaj, kar bi danes pomenilo smisel," je dejala dramaturginja Eva Mahkovic.