Alma Prica - tako kot ji je
Alma Prica - tako kot ji je "nerodno" brati lastne izjave v časopisih, je tudi v zadregi, ko se je treba fotografirati. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Kot ustvarjalec predstave lahko tisočkrat rečeš, kako zelo vseeno ti je za negativne recenzije, pa se boš, ko stopiš na oder, še vedno počutil, kot da imaš celotno kritiko napisano na čelu in da so jo prebrali vsi, ki sedijo v dvorani.

O Almi Radko Polič govori kot o "najčistejši ljubezni svojega življenja". Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

"Ustvarjati" velike avtorje, kot so Krleža, Evripid, Čehov, O'Neill, Shakespeare ... To je bogastvo. Mislim, da sem strašno bogata!

Halimina pot
"Ko je bil film posnet, pa se je pojavil čuden paradoks: film hvalijo in nagrajujejo po festivalih, v resnici pa celotna zgodba temelji na resnični tragediji, in to ne samo eni." Foto: Kinodvor

Oh, če bi lahko vsaj bila kje v gledališču, pa čeprav samo pomivam tla - tako sem razmišljala, odkar se spominjam.

"Neverjetno je, v kakšne razsežnosti gre telesno Livio Badurina s svojim Michelangelom." Foto: Aljoša Rebolj

Halimino pot si moram enkrat v miru ogledati. Na prigovarjanje prijateljev sem si jo neki večer že, ampak to je bilo zame prehitro. Po navadi mora miniti več let, sicer med gledanjem samo razmišljam, kako je bilo tisti dan na snemanju, kaj smo posneli kdaj in podobno.

Če ste jo zamudili v Michelangelu, lahko v petek ujamete še gostovanje hrvaške postavitve Češnjevega vrta. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Že ko sem se šele vpisovala na akademijo, sem si obljubila, da bom odnehala, če me bo vse skupaj nehalo veseliti. Jasno, da so kdaj težave - saj obstaja rek, da je težko narediti še slabo predstavo, kaj šele dobro -, a dokler v meni živi homo ludens, ta otrok, ki še vedno ljubi igro, bom nadaljevala.

Pred Pandurjem so Prico "režirali" tudi Vito Taufer, Mateja Koležnik in Eduard Miler. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Razpeta sem med mističnim, skrivnostnim elementom svojega poklica in nečim, česar ne želim mistificirati. Vsak poklic ima navsezadnje svoje skrivnosti in svoje zrno norosti: medicina, sodstvo ...

Medeja
V približno istem obdobju, kot je posnela Halimino pot, je nastopila tudi v Pandurjevi Medeji. To pomeni, da je morala v istem obdobju živeti na dveh nasprotnih straneh spektra materinskosti: na eni je obupana ženska, ki jo definira materinska ljubezen, na drugi pa mitski lik, ki ga nebrzdan bes potisne v detomor. Skupno jima je bilo trpljenje. Foto: Aljoša Rebolj
Alma Prica se je septembra 1962 rodila v Zagrebu; njen oče je bil hrvaški književnik Čedo Prica Plitvički. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Če Alme Prica hrvaškemu gledališkemu občinstvu ni treba posebej predstavljati, pa jo Slovenci na prvi pogled poznamo vsaj po ganljivi drami Halimina pot, lanskemu hrvaškemu kandidatu za tujejezičnega oskarja; v njej igra naslovno vlogo matere, ki si po vojni vihri na Balkanu prizadeva najti sinove posmrtne ostanke. Prica je med drugim v zadnjih letih postala tudi ena izmed muz Tomaža Pandurja, režiserja, ki se rad obda z ekipo stalnih sodelavcev. V njegovem najnovejšem spektaklu Michelangelo, ki je en sam dan gostoval na odru Gallusove dvorane, ima sicer stransko vlogo (naslovni junak je Livio Badurina), h kateri pa pristopa z globokim premislekom o gledališču in svojem mestu v njem. Iskreno skromna, naravna in prijetna sogovornica si je čas za kratek klepet vzela nekje globoko v drobovju Cankarjevega doma, tik pred generalko za Michelangela.

Našla sem neki intervju z vami iz leta 1986, v katerem priznate, da se bojite brati svoje izjave v časopisih, češ da vam je ob tem "skrajno nerodno". Zdi se, kot da se to tudi po 30 letih še ni spremenilo - navsezadnje intervjuje dajete le redko.

Spremenilo se je to, da sem postala še težja! (Smeh) No, ampak zdaj se pogovarjam z vami ... To je pač del posla, kar mi vedno govori tudi Tomaž, kadar imam težave, ki mi jih - priznam - do danes še ni uspelo v celoti obvladati. V resnici čutim nekakšno nelagodje: rada delam, ne maram pa govoriti o tem, kaj delam in kako delam. No, zelo rada se s prijatelji pogovarjam o gledališču brez teh malih "špijonov" (pomigne proti diktafonu) ... Strah me je lastne neumnosti! Ko je še izhajal Feral Tribune, sem se vedno bala, do bom končala med t. i. Greatest Shits izjavami.

Tomaž Pandur o sebi pravi, da posamezno zgodbo pri sebi premleva leta in leta; ko nato vidi neko igralko, preprosto ve, da je primerna za določeno vlogo. Kako se je zgodilo to "usodno srečanje", ki je privedlo do vajinega sodelovanja pri predstavi Vojna in mir?

To je bilo Tomaževo in Livijino prvo sodelovanje s Hrvatskim narodnim kazalištem v Zagrebu, res velik in meni ljub projekt z Mileno Zupančič in Perom Kvrgićem v gostujočih vlogah. V mladih letih sem oboževala Leva Tolstoja in prebrala vse, kar sem našla v zbranih delih. Za ta del ruske književnosti - Gogolja, Tolstoja, Čehova in Dostojevskega - me je navdušil moj oče. Že sama ideja, da bi Vojno in mir z vsemi njenimi liki prenesli na oder, me je vznemirila.

Predstavo smo ustvarjali poleti in jeseni in imeli smo ogromno časa za improvizacijo; navdušena sem bila nad tem, kako jih Tomaž usmerja. Ne samo da pomaga ustvarjati vzdušje s svojo zavzetostjo, domišljijo, sposobnostjo prepričevanja in strastjo do dela, ampak tudi igralcu daje neskončno materiala in ga vodi. Naredili smo ogromno prizorov tako vojne kot mira, ki pa seveda niso vsi ostali v predstavi; tudi predstave imajo svoje meje. To je bilo torej najino prvo srečanje. Pozneje sva - v čistem miru in z veliko ljubezni - sodelovala tudi pri Medeji in zdaj še Michelangelu.

Delo z njim verjetno ni podobno delu z drugimi gledališkimi režiserji. Predstave temeljijo na izraziti govorici telesa.

Neverjetno je, v kakšne razsežnosti gre telesno Livio Badurina s svojim Michelangelom. Samo gledaš lahko, se čudiš in sploh ne poskušaš pojasnjevati. Jasno, da se igralec ukvarja s celim telesom, ampak sama nikoli nisem bila človek, ki bi se ukvarjala s kakršnimi koli vajami ali športom. No, samo plešem rada na dobro glasbo. Ne morem pa reči, da je tovrstno izražanje moj adut - in za Vojno in mir sem morala izboljševati prav nespretno gibanje: lik Marije Bolkonske je zaprt v lasten svet. Bilo je veliko padanja, spotikanja in podobnega.

Za Medejo me je Tomaž na čudovit način potisnil še dlje v telesnem smislu - a telesni izrazi so bili vedno skladni, podaljšek čustvenih stanj. Če moraš nekoga tepsti iz ljubezni, tega ni treba posebej vaditi (smeh.) Odkril mi je številne plati tega lika, ki jih v prvem branju nisem znala videti, in tudi plati same sebe. Ob takih stvareh igralec vedno znova osupne - že res, da se na odru razgaljamo, a skritega je še toliko ...

Predstava Michelangelo ni toliko hvalnica Buonarottijevega genija kot bolj raziskovanje ustvarjalca, njegovih čustev, strasti in demonov; Krleža je z dramo tematiziral notranji boj umetnika v ustvarjalnem procesu. To je verjetno nekaj, s čimer se vsak igralec lahko identificira, oziroma polje, ki je samo bistvo vašega poklica?

Moram priznati, da sem, kadar o tem razmišljam ali se pogovarjam, razpeta med mističnim, skrivnostnim elementom svojega poklica, in nečim, česar ne želim mistificirati. Vsak poklic ima navsezadnje svoje skrivnosti in svoje zrno norosti: medicina, sodstvo ... Po drugi strani pa globoko v sebi čutim neverjetno prostranstvo bistva gledališča, skoraj neizčrpen vir je ne samo za igralce, ampak tudi za občinstvo. Spomnim se sebe v mladih letih in tega, koliko mi je gledališče pomenilo in kako mi je bílo srce vsakič, ko sem stopila skozi vrata. Pandurjev Michelangelo je simbol umetnikove in človeške muke, negotovosti, razklanosti, genialnosti, napadov od zunaj in nesprejemanja v lastnih krogih. Vse skupaj je zelo boleče, še posebej če pomislim, kako bi Michelangelo 500 let pozneje gledal na svet.

Mislim, da sta Tomaž in Livio z Michelangelom boleče zarezala vase. Drugi igralci v predstavi smo prikazni iz prepovedanih svetov erosa, tanatosa, Cerkve, kaznovanja, kritike in trpljenja, ki Michelangela provocirajo. Kako se Livio na to odzove, je ... (Brez besed.)

Lahko poveste več o svoji vlogi v predstavi? Kdo je vaš lik, kaj jo motivira?

To pravzaprav težko ubesedim. Na odru smo tri ženske, ki v sebi nosimo simboliko prečiščevanja. Ne bi vam znala konkretno povedati, kdo in kaj smo, navsezadnje nimamo niti imen. Nekateri stavki, ki jih izreče moj lik, so citati papeža, ki pride nadzorovat Michelangelovo delo v Sikstinski kapeli. Med vajami, improvizacijami smo vsi igrali celo vrsto različnih likov, a smo se morali odreči marsičemu; Tomaž se je na koncu "obtesal" v različnih pogledih, od ogoljenega odra pa do golega moškega telesa in golega Michelangela v smislu njegove notranjosti.
O predstavi Michelangelo je Livio Badurina izjavil: "V štirimesečnem procesu ustvarjanja, raziskovanja najtemnejših hodnikov podzavesti odkriješ tudi vse svoje najintimnejše strahove. Jasno je, da iz te predstave težko izstopiš brez poškodb." Je taka tudi vaša izkušnja?

Hm. Razumem, o čem govori. Malo sem starejša od Livia. Jasno je, da vedno izgine neki delček tebe, da si ranjen ... ampak vse je samo igra. Ne vem, ali ni to samo moj obrambni mehanizem. Seveda skuša vsak igralec iti čim dlje, ampak zame je bilo delo od nekdaj velika radost. Strinjam se z Liviom, da majhne poškodbe gotovo so, jaz se jih otresem ali pa jih na neki način zacelim. Najpomembnejša mi je radost igralskega poklica. To je moje gonilo in včasih tudi zagotovilo, da določene situacije sploh zdržim. Ne govorim o zunanjih okoliščinah, o stanju v gledališču, ker ni stanje nikjer več rožnato in gre marsikomu še veliko slabše kot igralcem. Mi imamo svoj prostor domišljije, ki nam omogoča neverjetno svobodo. Tudi ko se na odru dogajajo najhujše stvari, to je resnično ... in obenem ni resnično, tako za nas kot za občinstvo, ki na koncu vseeno lahko vidi, da se je igralec živ in zdrav prišel poklonit občinstvu.

Že ko sem se šele vpisovala na akademijo, sem si obljubila, da bom odnehala, če me bo vse skupaj nehalo veseliti. Jasno, da so kdaj težave - saj obstaja rek, da je težko narediti še slabo predstavo, kaj šele dobro -, a dokler v meni živi homo ludens, ta otrok, ki še vedno ljubi igro, bom nadaljevala. Imam krize, a najhujšega še ni bilo.

Pandur je eden izmed tistih gledaliških režiserjev, ki ljudi ne pušča hladnih - vsakdo ga bodisi obožuje bodisi ne prenese in to odražajo tudi kritike. Njegove predstave dobivajo izrazito pozitivne in negativne recenzije. Preberete oboje? Vas tiste negativne še prizadenejo?

Ne sliši se verjetno, ampak kritik v resnici ne berem. Ne zato, ker bi mi bilo vseeno, ampak zato, ker mi ni vseeno. Tako sem se odločila že v mladih letih, po premieri neke Shakespearove drame. Včasih preberem oceno predstave, pri kateri nisem sodelovala, samo zato, da jo vidim s kulturološkega in fenomenološkega vidika.

Kot ustvarjalec predstave lahko tisočkrat rečeš, kako zelo vseeno ti je za negativne recenzije, pa se boš, ko stopiš na oder, še vedno počutil, kot da imaš celotno kritiko napisano na čelu in da so jo prebrali vsi, ki sedijo v dvorani. (Tiste pohvalne seveda niso pomembne.) Takrat se poskušam v mislih postaviti tri leta v prihodnost, ko bo vse to že za menoj.

Mislim pa tudi, da v svetu medijev in kritik obstajajo preračunljivost, obračunavanje in celo neka oblika korupcije. Vse se vrti okrog tega, kdo koga pozna, kdo je s kom, kdo je ta hip "in", koga obožujemo in povzdigujemo ... Le redko se gleda samo to, kar je na odru, brez upoštevanja okoliščin v našem malem gledališkem svetu. Glas pa se v teh naših malih deželicah še vedno najhitreje širi od ust do ust ... Kar nekaj ljudi je, ki znajo dobro pisati o gledališču, in je zato toliko huje, če pišejo iz drugih razlogov kot iz samo gledaliških.
Če je torej niste sami, vam bom delček ene izmed kritik prebrala jaz. V predstavi Glembajevi v HNK-ju vas je namreč režiral še en Slovenec, Vito Taufer. Recenzent Jutarnjega lista je ob tem zapisal, da ste bili "najboljša baronica Castelli, kar jih je kdaj videl". Kaj je bila najbolj markantna vloga vaše kariere? Ali pa vas vloga življenja še čaka?

Verjemite, da v Zagrebu ni lahko uprizarjati Glembajevih ... Ne glede na to, kdo se tega loti, vsi vedo vse o tem, kako bi bilo bolje in kaj bi moralo biti drugače - podobno kot v svetu vsi vedo vse o tem, kako bi moral biti uprizorjen Hamlet. Vsak ima svojo vizijo in baronica Castelli je še posebej pogosto na udaru.

Ne bi rada govorila o tem, v katerih vlogah sem bila uspešna (o tem ima vsak svoje mnenje), ampak če bi morala izbrati tri močne ženske like, bi bile to baronica Castelli, Medeja in Ranevska iz Češnjevega vrta Antona Čehova, ki ga je prav tako režiral Taufer in s katerim v petek gostujemo v Cankarjevem domu. Zanimajo me ženske v svoji ženskosti, boju za lasten obstoj in čustva, za doživljanje sebe - kaj naj rečem ... Srečna sem že, če sem jim sploh prišla do kolen. Malo mi je nerodno, da sploh govorim o njih, ker so tako zanimive. "Ustvarjati" velike avtorje, kot so Krleža, Evripid, Čehov, O'Neill, Shakespeare ... To je bogastvo. Mislim, da sem strašno bogata! (Smeh.)

Gledališče ti da toliko življenj, kolikor jih ne bi mogel živeti, če bi imel desetkrat daljšo življenjsko dobo, in za to sem hvaležna. "Oh, če bi lahko vsaj bila kje v gledališču, pa čeprav samo pomivam tla" - tako sem razmišljala, odkar se spominjam. Še najbolj všeč bi mi bilo, če bi lahko vsak dan sedela med občinstvom, pa mi ne bi bilo treba pisati kritik. (Smeh.)

Halimina pot Arsena Ostojića (2012) je bila vaša prva filmska vloga po sedmih letih. Zakaj tak premor? Ker ni bilo ponudb ali ker ni bilo dobrih ponudb? Slovenske igralke včasih pripomnijo, da sprejmejo vsako filmsko vlogo - bodisi zato, da se izognejo osebnim zameram, bodisi zato, ker se filmov posname malo in nočejo zamuditi nobene priložnosti.

No, ne bom govorila, da sem imela pred seboj ravno pet scenarijev in izbirala, katerega bom sprejela ... Zadnji film predtem so bili Svedjoci Vinka Brešana devet let prej. V vmesnem času je bila ena zelo zanimiva ponudba za neko drugo bosansko koprodukcijo, ki je nisem mogla sprejeti zaradi obveznosti v gledališču, sicer pa ne. Za televizijske vloge pa mislim, da nisem sposobna. Če smo nekateri igralci že vezani na gledališče, je prav, da se drugim s televizijskimi serijami, ki trajajo dolgo, omogoči konsistentno delo, da se lahko počutijo kot igralci.

Srečo imam, da imam gledališče, tu in tam pa se primeri še kak film, ki mi prinese resnično zadovoljstvo. V gledališču si namreč zaposlen in vlog ne izbiraš - lepo je biti izbran, ampak včasih za kaj vseeno raje ne bi bil, pa imaš občutek delovne obveze. Za vse, kar je zunaj tega, pa se imaš pravico sam odločiti.

Halimino pot si moram enkrat v miru ogledati. Na prigovarjanje prijateljev sem si jo neki večer že, ampak to je bilo zame prehitro. Po navadi mora miniti več let, sicer med gledanjem samo razmišljam, kako je bilo tisti dan na snemanju, kaj smo posneli kdaj in podobno. Pri Halimini poti se me je dotaknila zgodba, kar res ni težko. Scenarij je bil prežet s čustvi - čeprav to ni nobeno zagotovilo, da bo film to tudi prenesel občinstvu. Proces avdicij in poskusnih snemanj je bil dolg (kot pravi Arsen: "Vsak si je zaslužil svojo vlogo, nihče je ni dobil prek poznanstev"). Leto dni se ni vedelo, kako bodo razdeljene vloge, in ko sem jo dobila, sem bila vesela, čeprav nisem vedela, ali bom sploh prepričljiva kot Halima.

Ko je bil film posnet, pa se je pojavil čuden paradoks: film hvalijo in nagrajujejo po festivalih, v resnici pa celotna zgodba temelji na resnični tragediji, in to ne samo eni. Cel kup takih zgodb je bilo. Umetnost ne more spremeniti življenj teh ljudi niti jim vrniti smisla, lahko pa morda na metaforični ravni pokaže sočutje in se pokloni človeškim žrtvam vojne. Film je posnet zelo nežno, preprosto in iskreno. Nisem hotel delati art filma, rad pove režiser. "Oh, spet ta vojna tema," so se pritoževali nekateri, ampak v človeškem smislu ta tema žal nikoli ne bo izčrpana. Vedno bodo nekje vojna in človeške izgube ter z njimi povezano žrtvovanje. Kar se je včasih dogajalo v Bosni, se danes žal dogaja drugje.

Radko Polič je med promocijo Nočnih ladij v nekem intervjuju za hrvaško revijo povedal, da ste bili ljubezen njegovega življenja - še več, da je ta ljubezen, ker je bila platonska in zato neuresničena, ostala "čista kot solza" in zato še vedno traja. Kaj porečete na to? Sta še vedno v stikih?

(Smeh.) Oh ne, tega pa res ne morem komentirati, to so osebne stvari! Sicer je pa že Radko vse povedal.

In komentirati ji tudi ni bilo treba: le nekaj minut pozneje, ko sva s kolegom v dvorani čakala na fotografiranje, se je pojavil ravno "volk iz gozda": Radko Polič s šopkom belih vrtnic, ki se je z neskončno simpatično, nič kaj zvezdniško zvezdnico takoj zapletel v klepet. Platonska ljubezen torej še živi.

Kot ustvarjalec predstave lahko tisočkrat rečeš, kako zelo vseeno ti je za negativne recenzije, pa se boš, ko stopiš na oder, še vedno počutil, kot da imaš celotno kritiko napisano na čelu in da so jo prebrali vsi, ki sedijo v dvorani.

"Ustvarjati" velike avtorje, kot so Krleža, Evripid, Čehov, O'Neill, Shakespeare ... To je bogastvo. Mislim, da sem strašno bogata!

Oh, če bi lahko vsaj bila kje v gledališču, pa čeprav samo pomivam tla - tako sem razmišljala, odkar se spominjam.

Halimino pot si moram enkrat v miru ogledati. Na prigovarjanje prijateljev sem si jo neki večer že, ampak to je bilo zame prehitro. Po navadi mora miniti več let, sicer med gledanjem samo razmišljam, kako je bilo tisti dan na snemanju, kaj smo posneli kdaj in podobno.

Že ko sem se šele vpisovala na akademijo, sem si obljubila, da bom odnehala, če me bo vse skupaj nehalo veseliti. Jasno, da so kdaj težave - saj obstaja rek, da je težko narediti še slabo predstavo, kaj šele dobro -, a dokler v meni živi homo ludens, ta otrok, ki še vedno ljubi igro, bom nadaljevala.

Razpeta sem med mističnim, skrivnostnim elementom svojega poklica in nečim, česar ne želim mistificirati. Vsak poklic ima navsezadnje svoje skrivnosti in svoje zrno norosti: medicina, sodstvo ...