Štiridnevno gostovanje Mini teatra tudi v kultnem newyorškem eksperimentalnem gledališču ni ostalo neopaženo, je za TV Slovenija poročal Edvard Žitnik. Gostovanje v La MaMi je bilo za ekipo sicer predvsem umetniški izziv, brez pretiranih komercialnih ambicij. "Igralcem veliko pomeni, da sta tu debitirala Al Pacino in Robert DeNiro. To je majhen svet, toda z imenom in nabojem zagotavlja veliko odmevnost - čeprav ima malo sedežev," je ob tej priložnosti povedal režiser Buljan.

"Sinočnja predstava je zame pravo razodetje. Take gledališke skupine in predstave še nisem videl, ne v New Yorku niti v La MaMi," je bil v izjavi za nacionalko navdušen Randy Gener, gledališki kritik in urednik revije American Theatre. La MaMa je namreč eno redkih newyorških eksperimentalnih gledališč, ki je preživelo v bitki za pozornost neizprosne javnosti.

Gener je svoj slavospev obširneje razdelal tudi za spletno stran In the Theater of One World. "Največji vtis naredita nadzorovani kaos in neverjetna samozavest, ki jo izžarevajo igralci. Še posebej se v spomin vtisne Jure Henigman, ki se je spopadel z dvema vidnejšimi in bolj "sočnima" vlogama. Sredi vse te testosteronske energije izstopa tudi Polona Vetrih kot ponižni Banquo, ne le zato, ker igra moško vlogo, ampak ker je njen Banquo najopreznejši vojščak. Milena Zupančič nam v visokih petah in umetnem krznu poda Lady Macbeth z neuničljivim bleskom v očeh - temna lisica, katere zrela leta sugerirajo inteligenco in hladno preračunljivost," piše v svoji presežnikov polni recenziji.

Največ hvale pa prihrani za "hipnotičnega" Marka Mandića: "Mandićev Macbeth, opijanjen od slutnje oblasti, postane prav tako krvoželjen despot, kot je bil Henigmanov kralj Duncan pred njim. (...) Macbeth se dviguje na mitično in obenem hiperrealistično raven. Mandić kot neverjetno telesen igralec osuplja; (...) On je srce in duša Buljanove nihilistične zabave. Ko bodisi skaklja med občinstvom ali jih napada, bodisi se vrti v krogih ali pa popolnoma gol pusti, da ostali pljuvajo nanj in ga onečaščajo, naj se zmagoslavno naslaja nad uspehi ali se zlomi med svojim ustoličenjem - Mandić si privošči taka neverjetna tveganja, ki bi v rokah manjšega talenta izpadla bodisi smešno ali pa katastrofalno. Njegov resnično zabavni, nikakor ne trapasti ekshibicionizem se briljantno obrestuje."

(Pre)malo časa za kovanje železa
A kaj, ko je v dneh, ko so pohvalne recenzije newyorške kritiške srenje zbudile pozornost javnosti, ekipa Mini teatra zaradi drugih obveznosti že odletela proti domu ...

Müllerjeva adaptacija Macbetha je nastala leta 1971, na začetku njegove kariere. Pripovedna linija je sicer ista kot pri Shakespearu, razlike so pri motivaciji odrskih oseb. Zločin ni psihološko motiviran, dogaja se neodvisno od človekove volje. Dogajanje je postavljeno v čas po koncu študentskih nemirov in praške pomladi, ko svet tone v depresijo.

Buljanova postavitev drame je v testosteronskem boju, agresiji, samovšečnosti in prepotentnosti nabrušena do skrajnih moči. Epizodne vloge ves čas stopnjujejo tempo, predstava je surova, na trenutke čutno fascinantna, obenem pa moreča moška energija igralcev na odru skrbi za nenehno dinamiko, so zapisali v Mini teatru. Ali, kot je še zapisal Gener, predstava nas prisili, da se "na primarni ravni zavemo golega dejstva, da pornografija moči obenem čudovit prizor in moteča; zapeljuje, odvrača in provocira."

Tudi če ne razumeš jezika, ne moreš odvrniti pogleda
Edina pripomba recenzentov je bila jezikovna pregrada. "Angleški prevod besedila je projiciran na platno na zadnjem delu odra, a ga osvetljava in igralci sami pogosto zakrivajo," piše Ron Cohen za Backstage. "Nadalje, posamezni člani igralske zasedbe se večkrat prelevijo iz enega lika v drugega. Če slovenščina ni vaš jezik, ne boste ves čas vedeli, kaj se dogaja - a obstaja velika verjetnost, da kljub temu ne boste mogli odvrniti pogleda."