Pandurjevo vizijo sta izpostavila tudi kritik Blaž Lukan in direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ne nazadnje pa tudi filmska in gledališka igralka Blanca Portillo, ki je svoje misli strnila za osrednji španski časnik. Na ministrstvu za kulturo so zapisali, da je Pandurjeva smrt neprecenljiva izguba za Slovenijo.

Z ministrstva so sporočili, da je "Pandur še nedolgo tega poln življenjske energije obiskal ministrico za kulturo, s katero sta se pogovarjala o prihodnosti slovenskega gledališča". Ta teden naj bi se ponovno srečala, zato so na ministrstvu, kot so zapisali, z veliko žalostjo sprejeli vest o njegovi prezgodnji smrti.

"Izguba velikega umetnika Tomaža Pandurja, ki bi s svojo ustvarjalno energijo in umetniškim potencialom lahko še ogromno prispeval k prepoznavnosti slovenske kulture v svetu ter dvigu njene kakovosti, pomeni neprecenljivo izgubo za slovenski narod in Slovenijo," so zapisali v svoji izjavi.

"Tomaž je močna energija, polna luči, ognja, norosti ... njegovo delo je bilo zvest izraz njega samega: lepota, tema in svetloba, notranji razkol, tveganje do roba, vztrajnost, mehkoba, ljubezen, sovraštvo, inteligenca in čustva. Nad okusi in mnenji, onkraj mode in trendov, Tomaž je bil vedno zvest samemu sebi in svoji zavezanosti Gledališču. Pogumen, drzen, vrgel se je v življenje in sledil svojim sanjam, dokler jih ni dosegel. Nič ga ni omajalo, čeprav se je včasih počutil nerazumljenega. Življenje ga je bolelo, a je vztrajal na nogah, s pogledom, vedno zazrtim v obzorje," je ob Pandurjevi smrti za spletno izdajo španskega časopisa El Pais zapisala igralka Blanca Portillo.

"Kdor ga je poznal, mu je to spremenilo življenje. Zazreti se v njegove oči je pomenilo zreti v teman vodnjak, poln presenečenj. Tako težko govorim o njem v pretekliku ... Tako težko si predstavljam, da se ne bova več smejala skupaj, jokala, ustvarjala ... izgubili smo umetnika, a jaz sem izgubila tudi Prijatelja. Z veliko začetnico."

Prezgodaj pretrgano prijateljstvo
Direktor ljubljanske Drame in igralec Igor Samobor meni, "da se redko zgodi, da v zrelih letih srečaš osebo, s katero postaneš prijatelj". Prav s Pandurjem sta pred tremi leti postala dobra prijatelja, ki sta se redno srečevala. Njuni pogovori so bili po Samoborjevih besedah bogati, globoki in polni skupnih vizij ter sanjarij, ki jih je zaznamoval podoben odnos do sveta. "Delo z njim je bilo - najmanj, kar lahko rečem - čudovito," je poudaril.

Samobor je v Faustu upodobil večnega iskalca, nemirnega duha, kar je bila personifikacija Pandurja in njegove vizije o lepšem, in boljšem jutru. "Bili smo skupaj na gostovanjih, želi velike uspehe in načrtovali nove projekte," je dodal Samobor.

Na mariborskem gledališču je pustil globok pečat
Gledališki kritik Blaž Lukan bi si želel, pravi, da bi Pandur ustvarjal vsaj še nekaj desetletij. Lukan, ki je bil velikokrat kritičen do Pandurjevih predstav, ceni predvsem njegovo t. i. mariborsko obdobje oz. njegovo vodenje Drame SNG Maribor. "To bo zapisano kot izjemno obdobje, zaznamovano z avtorskim pečatom njegovega umetniškega vodenja in z njegovimi predstavami, ki so zapisane v zgodovino slovenskega gledališča," je poudaril.

Pandur je bil po Lukanovih besedah znan po tem, da je celotno gledališče podredil svojemu konceptu. Ta se ni kazal le v njegovih režijah, ampak tudi v delu z ansamblom in pri celotni organizaciji dela.

Tudi po preboju v tujini na domače odre ni pozabil
Bil je tudi eden redkih, če ne edini, ki je deloval in doživljal uspehe v tujini. Delal je v Nemčiji, Španiji, Grčiji in državah nekdanje Jugoslavije. Del svoje kariere je gradil tudi v Sloveniji. "Zadnji 'come back' je ostal nedokončan," je sklenil Lukan.

Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek se spominja, da sta se Pandurjem poznala še iz obdobja, ko je bil direktor Drame v mariborskem gledališču. "Ko je prenehal delati v Mariboru, smo na Festivalu Ljubljana začeli serijo njegovih predstav: imeli smo osem ali devet premier do zadnjega Fausta," je poudaril.

Nemo propheta in patria, so vedeli že Rimljani
Po Brlekovem mnenju bo Slovenija šele zdaj spoznala, da je bil zelo velik režiser in izjemen vizionar. Njegovo smrt je označil za zelo veliko izgubo ne le za slovensko gledališče, ampak za celoten kulturni prostor. "Njegove predstave so rasle iz predstave v predstavo, zato jih ni mogoče obnoviti," je menil.

Poleg tega je bil zelo delaven, temeljit, občutljiv in ranljiv. "Ni bil le umetnik, bil je veliko več od tega. Delal je svojo zgodbo do konca, ne glede na vse, kar se je dogajalo. In to uspešno. Je pa res, da ni bilo veliko ljudi, ki bi ga podpirali," je še dejal Brlek.

"Umrl je na sceni, kot bi verjetno morali vsi umetniki"
"Neverjetna izguba je prizadela evropsko gledališče in na poseben način slovensko gledališče," so v svojem slovesu od Pandurja zapisali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. "Tomaž Pandur je bil eden od najpomembnejših akterjev našega gledališkega življenja. Umrl je na sceni, kot bi morali verjetno umreti vsi umetniki. S to mislijo ne bomo tolažili bolečine njegove družine in številnih evropskih prijateljev gledališča, vendar čutimo ob taki priložnosti dolžnost, da izrazimo svojo neskončno žalost."