Kot vemo, je bil glavni navdih za Somrak bogov, s katerim Teatro Español pod Slovenčevo režisersko taktirko tri večere (12., 13. in 14. julija) gostuje v ljubljanskih Križankah, istoimenski film velikega cineasta Luchina Viscontija, film, ki je, z besedami Rainerja Wernerja Fassbinderja, "za kinematografijo naredil toliko, kot je Shakespeare naredil za dramo", in ki se močno opira na esej Friedricha Nietzscheja Somrak malikov, z referenco na istoimensko delo Wagnerjeve opere (Götterdämmerung, 1876).

Pred gledalci se v dveh urah in pol odvije zgodba nemške jeklarske dinastije von Essenbeck (ki bi se seveda prav tako lahko pisala Krupp) v letih 1933-34, obdobju nacistične konsolidacije moči. In čeprav se da njihovo usodo "brati" kot družbeno in politično parabolo, se Visconti (in z njim Pandur) osredotočita predvsem na veličastni moralni - in pozneje dobesedni - razkroj družinske celice.

Na čelu tega organizma je stari baron Joachim, aristokrat in pragmatik, ki se s Hitlerjem ni povezal samo zato, ker je ta kot sin "navadne sobarice" zanj prenizkega statusa (v nasprotju z Viscontijem Pandur patra familias, preden sporoči novico o njegovi nasilni smrti, niti ne spusti na prizorišče).

Bitka za prevlado po starčevi smrti zdrsne na ramena Joachimovega sina Konstantina, Röhmovega simpatizerja in zagrizenega SA-jevca; mladega bratranca Aschenbacha (Fernando Cayo), esesovca, ki bi rad preprečil, da bi von Essenbecki z orožjem zalagali jurišni oddelek; ovdovele snahe, baronice Sophie von Essenbach (Belén Rueda), nekakšne lady Macbeth, ki dejanskega dediča imperija, svojega sina Martina (Pablo Rivero), raje kot k poslom spodbuja h kabarejskim točkam v opravi Marlene Dietrich; in njenega ljubimca, Friedricha Bruckmanna (Alberto Jiménez), "navadnega smrtnika" ter upravitelja jeklarne, ki bi se s poroko z baronico rad dokopal do družinskega imetja, ugleda in moči.

Osamljenost moči
In čeprav niso imuni na vdore zaostrujočega se položaja iz zunanjosti, na požige knjig, racije in seveda na pokol noči dolgih nožev, s katerim je Hitler obračunal z SA-jem - to vzdušje časa Pandur učinkovito pričara z vdori arhivskih filmskih posnetkov iz tistega časa - se resnično dogajanje odvija v temnih, zloveščih sobanah monumentalnega dvorca, kjer se von Esssenbeckovi, osamljeni kot bogovi na svojem Olimpu, dajejo za premoč nad tovarno (torej svetom). Ne gre toliko za to, da bi von Essenbeckovi simbolizirali Nemčijo - oni Nemčija so.

Vsi odtenki krvoločnosti
Kot neizprosna baronica von Essenbeck nastopa trenutno ena najpopularnejših španskih igralk, Belén Rueda (Morje v meni, Sirotišnica), njenega nevrotičnega sina Martina pa je upodobil mladi španski zvezdnik s televizijskih zaslonov Pablo Rivera. Nič manj presunljiva ni ostala igralska ekipa: Alberto Jiménez, Fernando Cayo, zvezda ameriških vesternov Manuel de Blas, Emilio Gavira in Francisco Boira. Na trenutke dih jemajoče okrutna je prav Rueda, ki se z dolgim nožem nad zeljnatimi glavami znese s krvoločnostjo, kakršne filmska Sophie (Ingrid Thulin) ni premogla, izstopa pa tudi Cayo, ki se je moral spopasti z vlogo z Ojdipovim kompleksom osedlanega, manipuliranega plejboja Martina, ki ga mati v šahu drži z nekakšnim pervezno erotičnim odnosom.

Vrnitev zgodbe
Pandur se v tokratni adaptaciji predloge drži veliko zvesteje, kot se je, denimo, v prejšnjih postavitvah Hamleta, Kaligule ali Nevarnih razmerij. Čeprav tudi Somrak bogov zaznamuje režiserjeva nezgrešljivo minimalistična, monokromatična estetika, ki se opira na tehnično dovršenost in vizualno osupljivo podobje, ima tokrat pomembno vlogo tudi Beseda. Narativna nit se ne razkraja v impresionistične prizore ali zgolj nakazane odlomke peripetije - kar pa kljub temu ne pomeni, da imamo pred seboj povsem linearno ali lahko razumljivo dogajanje.

Visoki, svetlolasi von Essenbecki, postrojeni bodisi v nacistične uniforme ali v čudovite večerne toalete (kostumografija, ki v duhu ostaja zvesta filmski predlogi, je tudi tokrat delo stalne Pandurjeve sodelavke Angeline Atlagić), so med seboj, vsaj od daleč, nemalokrat skoraj zamenljivi (z izjemo pritlikavega, namenoma grotesknega služabnika Janeka (Emilio Gavira), ki s svojo anomalijo še dodatno poudarja srhljivost generične, popolne arijske Nemčije). Gledalec je od prvega prizora dalje in medias res vržen v konfuzno mrežo osebnosti, sorodstvenih vezi med njimi, njihovih nakan in spletk ter spremenljivih zavezništev.

Nad skopim, v bistvu zelo filmskim prizoriščem, ki se s pomočjo čez oder speljanega tekočega traku ves čas diskretno preobraža, se dviguje ogromno ogledalo, ki z zrcalno sliko dogajanja zapolni v gledališču po navadi neizkoriščeni nadodrski prostor, obenem pa razkriva tisti drugi (pravi?) obraz akterjev in njihovih dejanj. Prav tako pomembno vlogo ima simbolika barv: če je Visconti stavil na rjave in rdeče odtenke talečega se jekla, je Pandur ostal pri "whitestripesovski" oziroma militaristični askezi rdeče, bele in črne barve. Tudi tokrat ima pri ustvarjanju atmosfere pomembno vlogo glasbena podlaga: ni sicer delo dua Silence, zato pa Ramon Grau (v nacistični uniformi) pred odrom odmerja tempo nad njim odvijajoči se tragediji.

Filmski scenarij Nicole Badalucca in Enrica Mediolija vsekakor prenese, ne, skoraj kliče k selitvi v gledališko sfero, Pandur pa je s svojim Somrakom bogov, čeprav morda filmskega izvirnika ne preseže, ustvaril hommage mojstrovini italijanskega neorealizma, ki ga je po lastnih besedah tako zelo vizualno zaznamoval, in obenem njeno poetično reinterpretacijo.

Če odmislimo melodramatične, na trenutke programske dialoge, ki se močno naslanjajo na Nietzshejevo filozofijo ("Osebna morala je mrtva. Elita smo, ki ji je vse dovoljeno"), je Somrak bogov večplastna, s simboliko natrpana freska in osupljivo je, kako lahko Viscontijeve besede, danes, ko smo na podlago druge svetovne vojne "naložili" še množico drugih nečloveških zločinov, zvenijo skoraj bolj relevantno za ta čas kot za tistega, za katerega so bile napisane.