"Tako zelo je ljubil življenje, čeprav ga to življenje ni prav nič božalo, in vedno se mu je predajal do konca. Samo eno stvar je ljubil bolj kot življenje, to je umetnost," je zapisal Šerbedžija. Kot je še dodal, je vse, kar so drugi, tudi on sam, dosegli s spretnostjo, Rac preprosto bil. "Naš Rac je poznal vse skrivnosti gledališke umetnosti in še kaj več. Imel je nekaj posebnega. Nekaj, česar se ne da naučiti in kar imajo le redki na svetu – božanski navdih."

Radko Polič je nastopil  v več kot 100 gledaliških predstavah, prav toliko filmih in radijskih igrah. Foto: Bobo
Radko Polič je nastopil v več kot 100 gledaliških predstavah, prav toliko filmih in radijskih igrah. Foto: Bobo

V spomin na Radka Poliča bo Televizija Slovenija 2 predvajala:

Dokumentarni film Igralec o igri, 50 let igralske kariere Radka Poliča Raca (19. 9. ob 21.50)

Koprodukcijski film Nočne ladje (20. 9. ob 20.50)

Sorodna novica Umrl je velikan slovenskega igralstva Radko Polič

"Rac je bil igralec, ki je puščal pečat na soigralcu"
Enemu najbolj cenjenih igralcev slovenskega in nekoč jugoslovanskega prizorišča so se poklonili kolegi in poznavalci iz gledališkega in filmskega sveta. Igralka Draga Potočnjak se spominja, da je imela že kot mlada priložnost igrati z njim. "In od takrat do danes, ko končujem svojo igralsko pot, v gledališču nisem srečala igralca, ki bi imel tako močno odzivnost do soigralca. Rac je bil igralec, ki je puščal pečat na soigralcu," pravi. Čeprav je od tedaj minilo že več kot 35 let, se še danes spominja njegovih rok, njegovega dotika, ko je igrala njegovo hčerko v igri Iva Svetine Lepotica in Zver.

Še nekajkrat je igrala z njim, nadaljuje: "In vedno, tudi ko sem ga gledala, sem neizmerno uživala, saj se mi zdi, da je šel v igri do konca. Ko si stal na odru z njim, si lahko šel z njim do konca. Si se podal na to potovanje, in to je bilo res nekaj izjemnega. Nikoli pozneje nisem srečala igralca, ki bi se tako brezkompromisno do konca podal v svojo vlogo in jo dihal tako, da si lahko tudi ti svojo vlogo v dialogu z njim čutil in dihal do konca". "Rac je soigralcu kot kolega nudil neizmeren užitek in neizmerno doživetje, izkušnjo. Bil je nekaj posebnega, igralec velikan," je še dodala Draga Potočnjak.

Z Mileno Zupančič v Mrtvi ladji (r. Rajko Ranfl, 1971). Foto: Kinodvor
Z Mileno Zupančič v Mrtvi ladji (r. Rajko Ranfl, 1971). Foto: Kinodvor

"Gazil, gladil in gnetel je ogromno različnih duš"
Na strani Slovenske kinoteke je o Racu svoje misli strnila Majda Širca, ki je zapisala, da je "s svojim visokim pragom kritičnosti vedno menil, da bi lahko še več". "Kaj več? Več odra, več filma, več priložnosti? Je mogoče v eno življenje spraviti več, kot je spravil on v več kot pol stoletja aktivnega eksperimentiranja s svojo dušo? Kajti, kot pravi sam, v igralstvu ne gre le za obvladovanje telesa – to pač enostavno moraš znati obvladati, razum pa je tako ali tako nujna konstanta. 'Ampak duša je tista, ki te cefra, ki te ubija, uničuje, po kateri se gazi, po kateri se plava,' dodaja."

"Gazil, gladil in gnetel je ogromno različnih duš, včasih po tri, štiri v letu samo na filmu, kaj šele v teatru. Na različnih koncih sveta. Še posebej v nekdanjem skupnem jugoslovanskem prostoru."

"Rac je zapletena duša, na videz poln protislovij," nadaljuje. "Slišali ga boste grmeti, da do obisti sovraži svoj poklic – če se mu popolnoma predaš, ti namreč vzame vse. A še preden dokonča, v sebi prizna, da ne gre za izgubo, temveč za zmago. Zmago v samopremagovanju in v doseganju perfekcionizma, ki ju je povzel po očetovem življenjskem realizmu. In ob tem ne zataji mehkobe matere, prvoborke in volkulje, ter toplega ognjišča družine," je še zapisala Majda Širca.

Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati, so ob slovesu igralca zapisali v ljubljanski Drami. Foto: BoBo
Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati, so ob slovesu igralca zapisali v ljubljanski Drami. Foto: BoBo

Oder je potonil v mrak
Zavesa je padla in oder je potonil v mrak, v katerega je rjoveč odkorakal doyen slovenskega igralstva Radko Polič - Rac, so zapisali v MGL-ju. "Svojo igralsko pot je leta 1967 začel v Mestnem gledališču ljubljanskem, najprej kot gost in pozneje kot član igralskega ansambla. Že kmalu je zablestel z vlogo Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu, za katero je leta 1972 dobil nagrado Prešernovega sklada. Po prodornih začetkih v MGL-ju je je svojo igralsko pot nadaljeval v ljubljanski Drami. Pozneje se je kot gost še dvakrat vrnil na oder MGL-ja, tako da je na njem skupno odigral 16 vlog. Po mnogih letih je sprejel povabilo režiserja Sebastjana Horvata in na Mali sceni MGL-ja bleščeče odigral vlogo Valmonta v Müllerjevem Kvartetu in zanjo leta 2006 prejel Borštnikovo nagrado. Rac je bil doma na vsakem in vseh odrih tega sveta, ker se je v vsaki njegovi odrski osebi iskrila prvobitna življenjska sila in samo zato je lahko ta neutrudni iskalec resnice našel njene delčke v prostorih izmuzljive iluzije. Dragi Rac, pogrešali te bomo," so se še poslovili od igralca.

Radko Polič - Rac, in memoriam