"'… Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …” je pred časom dejal eden in edini Rac. Danes je Radko, naš prijatelj, kolega in vsestranski gledališki, filmski in radijski ustvarjalec, zares odšel. Zbogom, Radko," so ob igralčevem slovesu zapisali v Združenju dramskih umetnikov Slovenije.

Rodil se je leta 1942 v Črnomlju. Profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, med drugim v gledališču Glej, E. P. I. Centru ter nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem območju v filmu in gledališču. Kmalu je postal član ansambla SNG-ja Drama Ljubljana.

Kot beremo v biografskem romanu Rac (Beletrina, 2020), je bila njegova igralska pot plod spleta več naključij. Njegov prijatelj Mirko Bogataj si je želel na akademijo, spremljal ga je na sprejemni izpit, kjer je Mirko zablokiral. "Bil sem iztočnica. Takrat še vedel nisem, kaj pomeni iztočnica. Prosil me je, da mu pomagam, niti na konec pameti mi ni padlo, da bi šel na akademijo. Privlekel me je tja, v podhod. Prišla sva na akademijo in on je res zablokiral, buljil je nekam, sploh ni vedel, kdo je, zakaj je ... Bil je majhen odrček. Mirko ni nič dal od sebe, od treme je zablokiral. So mi rekli, naj ga odpeljem dol. Meni so pa rekli, naj se vrnem. No, potem se je pa začelo. Po domače rečeno, sem tam afne guncal. Razen ene stvari, ne vem, od kod je privrela. Pozneje sem se z veliko temami ukvarjal," pove skorajda nadzemeljsko izkušnjo, ki je, kot pravi, še zdaj ne zna pojasniti." To je posebno izražanje s telesom, to gre zelo počasi ... Na sprejemnem izpitu sem sebe prepričal, da sem seme in da iz tega semena raste bor. Od kod, zakaj, čemu, ne vem, ker sploh nisem razmišljal, da bi bil igralec," v knjigi opisuje prelomni trenutek, ko se je začrtala njegova poklicna pot. Profesorji so mu namenili gromki aplavz.

In tako se je začela dolga in plodovita pot ene ključnih oseb slovenske odrske in filmske umetnosti.

Eden najzanimivejših igralcev svojega časa
V dolgi in plodoviti karieri se je Polič uveljavil kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvo nagrado je prejel leta 1970, ko je na Borštnikovem srečanju prepričal z vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še z vlogo Slobodana Begovića - Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Nagrada za nagrado
Med letoma 1976 in 1977 je prejel najprej nagrado za filmsko upodobitev Martina Kačurja v Idealistu, Pretnarjevi ekranizaciji Cankarjevega socialnokritičnega romana, nato pa so sledile nagrade na Sterijevem pozorju ter drugih gledaliških in filmskih festivalih na območju nekdanje Jugoslavije. Leta 1991 mu je mesto Ljubljana podelilo Župančičevo nagrado.

Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še za vloge Zorana v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja (1979), Jermana v Cankarjevih Hlapcih (1981), Dedalusa v istoimenski Jančarjevi drami (1988), Leopolda Hvale v Jovanovićevem Don Juanu na psu (1991) in Izboljševalca sveta v istoimenski Bernhardovi tragični farsi (2003), ki jih je vse odigral v produkciji ljubljanske Drame, ter Valmonta v Müllerjevem Kvartetu v koprodukciji E. P. I. centra in MGL-ja (2006).

Razgaljen in neskončno ranljiv človek
Leta 2002 so njegov bogati prispevek h gledališču nagradili z Borštnikovim prstanom. V obrazložitvi so tedaj zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje."

Peskovnik, v katerem išče košček resnice
Leta 2007 so njegov igralski opus nagradili s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob tej priložnosti se je ozrl po prehojeni igralski poti in dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanje spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk". Nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse drugo je "težko garanje".

Enako pomembna je sled, ki jo pušča v filmu. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah, svoj pečat pa pustil tudi v več kot 100 radijskih igrah. Bil je vse mogoče – proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

O njegovem življenju lahko beremo v omenjenem biografskem romanu Rac, ki ga podpisuje Petra Pogorevc. V tem po dobrih 70 letih življenja popelje z vrsto anekdot in razmišljanj o igralskem poklicu ter svetu, ki ga je obdajal. "Kot igralec si neke vrste kameleon. Tvoj dan in ti z njim dobita barvo glede na vlogo, ki jo zvečer igraš. Naslednji dan bo ta barva lahko druga. Tvoj dan je takšen, kakršna je zvečer vloga. Če en teden vsak večer igraš isto predstavo, si ves čas iste barve, sicer jih pa menjaš, kakor si vloge sledijo. V ponedeljek in torek si plav, v sredo rdeč, v petek in soboto si zelen! Ko se upokojiš, v bistvu vse ostane enako, samo barve menjaš malo manj pogosto in shizofreno."

Polič je za Radio Slovenija in ZKP RTV Slovenija biografijo lani sam prebral in posnel tudi za zvočno knjigo, ki je bila velika uspešnica tudi ob predvajanju na Programu ARS.

Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, v kateri je znova združil moči z njemu tako ljubim Borisom Cavazzo, Dušanom Jovanovićem in Mileno Zupančič. Igro, ki je odsev njihove resnične zgodbe, je leta 2013 spisal in režiral Jovanović. Polič je tedaj dejal, da je bila to zanj doslej najtežja vloga, kar jih je odigral, saj je moral odvreči tistega Radka, ki ga vsi poznajo iz realnosti. Z Mileno Zupančič, nekdanjo ženo, sta se strinjala, da se na odru ne počutita kot resnični osebi, temveč kot fiktivna lika.

Igralca pa smo spoznavali tudi v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre – Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.

Znano je bilo njegovo navodilo sinovoma, naj njegov pepel streseta v morje na njemu tako ljubih Unijah.

"Raca, torej, moraš imeti rad"
Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati, so ob slovesu igralca zapisali v ljubljanski Drami. "Svoje prve vloge v ljubljanski Drami je odigral že v sezoni 1965/66 in v naslednjih desetletjih oblikoval vrsto nepozabnih, izvirnih in izjemnih igralskih kreacij. Zapisale so se v gledališko zgodovino ter v spomin in srca gledalcev, ki so ga spremljali skoraj šest desetletij." Spomnili so na besede hrvaškega režiserja Georgija Para, ki je o Poliču, enem svojih najljubših igralcev zapisal: "V njegovi igri je nekaj ganljivega: pred vami je nemočen človek, igrača v rokah usode, ki trpi in bo propadel, pa ne naredi ničesar, da bi se zaščitil ali ubranil, pač pa mučeniško spije svojo čašo do dna. Pri tem skoraj ni pomembno kakšen lik igra – pozitivca ali negativca – obema vsadi svojo ranljivost in šibkost, nekakšno obsojenost na propad." In še: "Rac je sveti igralec, ki izgoreva za svojo gledališko vero. Fanatik. Ne kalkulira. Izgoreva kot sveča. Ni ga težko upihniti: dovolj je že, da ga ne sprejmeš in nimaš rad, pa bo ugasnil. In kam pobegnil. Raca, torej, moraš imeti rad."

"Delati z Racem je bil privilegij"
Z globoko žalostjo se žalujočim pridružujejo tudi v Drami SNG Maribor. "Delati z Racem je bil privilegij," so zapisali. "Nastopil je v legendarnih uprizoritvah Hamlet, La Divina Commedia, Ruska misija in Babylon v času Tomaža Pandurja ter v Ajshilovi Oresteii v režiji Paola Magellija, Dukovskega Drakuli Aleksandra Popovskega, Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi Dušana Jovanovića ter Fraynovem Kopenhagnu in Cankarjevem Za narodov blagor Sebastijana Horvata, ko je našim uprizoritvam vse do konca prvega desetletja tega tisočletja vtisnil svoj nezamenljivi avtorski pečat."

V Slovenski kinoteki so ga označili za igralskega virtuoza in perfekcionista z možnostjo neverjetnih izraznih preobrazb. Spomnili so na besede Mirka Groblerja, ki jih je igralcu dejal, ko je Polič po naključju stopil pred kamere v Nočnem izletu (1960): "Veš kaj, poba, tebe pa ima kamera rada!" Od takrat dalje je gladil in gnetel ogromno različnih duš v več kot stotih gledaliških in nič manj filmskih predstavah: Od Nočnega izleta, Po isti poti se ne vračaj do Zgodbe, ki je ni, Sedmine, Oxygena, Mrtve ladje, Strahu, Vdovstva Karoline Žašler, Christophorosa, To so gadi, Praznovanja pomladi, Iskanj, Dediščine, Odpadnika in seveda najbolj vidne vloge Martina Kačurja v Idealistu, so zapisali v kinoteki.

Na ministrstvu za kulturo so Raca označili za enega izmed stebrov slovenske dramske umetnosti. "Radko Polič – Rac je pustil značilen pečat v slovenskem gledališču s svojimi številnimi vrhunskimi upodobitvami, od Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu do Jermana v Cankarjevih Hlapcih, od Sofoklejevega Ojdipa do Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf. Slovensko gledališče in kultura sta izgubila velikega umetnika in osebnost, ki ju ne bomo nikoli pozabili," so med drugim še zapisali.