Jurij Souček (1929–2024). Foto: Žiga Culiberg
Jurij Souček (1929–2024). Foto: Žiga Culiberg

Bil je nepozaben obraz in glas televizije – številne generacije pa so odraščale ob risanih likih, ki jih je oživil, med bolj znanimi so pujska Pipi in Melkijad, Maksipes Fik, bil je Flip v Čebelici Maji ter Miškolin. Novico o igralčevem slovesu je sporočila družina.

Leta 2018 je prejel Ježkovo nagrado. Foto: Žiga Culiberg
Leta 2018 je prejel Ježkovo nagrado. Foto: Žiga Culiberg

Souček se je rodil leta 1929 v Ljubljani. Diplomiral na trgovski akademiji, nato pa leta 1953 še na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost v razredu Vide Juvanove. Po diplomi se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, vse do leta 1989. Po gledaliških začetkih je nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se zbirali predvsem okrog revije Perspektive, Odra 57 in v ad hoc gledališču Drage Ahačič, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz.

Spominska slovesnost, posvečena Juriju Součku, bo v sredo, 14. februarja, ob 17.00 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Souček je imel tudi tri svoja gledališča. Prvega je poimenoval po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli v dopoldanskem času (ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah) vaje. Njegov drugi teater je bil Stranski vhod – današnja Mala drama. V času "krize Male drame" pa je ustanovil še Levi oder. "Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil," je pred leti povedal za STA.

Poslovil se je legendarni Jurij Souček

Več kot 150 gledaliških vlog
Njegov gledališki opus obsega več kot 150 vlog. Od prvih igralskih korakov so mu ustrezali ostreje izrisani dramski tipi. Med drugim je bil Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju pa Profesor v Ionescovi Učni uri ter številni drugi liki.

Desetletja je deloval tudi na televiziji, kjer je bil igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser. Cela vrsta rodov otrok pozna njegov glas, s katerim je oživil neštete prepoznavne in priljubljene like iz risank in otroških radijskih iger. Radijska dediščina je po njegovi zaslugi bogatejša za okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia.

Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa.

Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. S prav tako legendarnim Ježkom sta si bila tudi sicer blizu in sta se glede marsičesa strinjala: "Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje," je dejal Souček nekoč.

To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš.

Jurij Souček

Souček je nato postal eden najprepoznavnejših obrazov in glasov slovenske televizije. Nastopil je tudi v več filmih, med drugim v klasiki Ne čakaj na maj (1957) Františka Čapa, ter v mladinski pravljični seriji Čisto pravi gusar (1987). Igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).

Glas številnih risank
Souček risank ni le sinhroniziral, ampak tudi prevajal in režiral. Na ta način je za najmlajše gledalce ustvaril več kot 100 risanih serij. Poleg že v uvodu naštetih sta bila tudi dedek Bedenko in sosed Vratovinc v Jaju in Paju, palček David, nadškorenj Škrip, največ pa je risanih serij, kjer v odjavni špici piše Jurij Souček pripovedovalec – vsi glasovi. O oživljanju risanih likov je nekoč dejal: "To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš."

Dobitnik številnih nagrad
Za svoje delo je prejel številne nagrade – leta 1961 Sterijevo nagrado v Novem Sadu, leta 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo in 2019 priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov. Leta 2022 je postal častni meščan Ljubljane. Svoj dragoceni televizijski in radijski prispevek je leta 2018 zaokrožil z Ježkovo nagrado za življenjsko delo.

V utemeljitvi so tedaj zapisali, da je Souček postal emblematična osebnost slovenske medijske kulturne krajine, in pri tem omenili njegovo sijajno gledališko kariero. "Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti."

Svoje življenje je popisal v avtobiografiji, ki bo pod naslovom Glej ga, Součka! pri založbi Beletrina izšla letos. Foto: Mankica Kranjec
Svoje življenje je popisal v avtobiografiji, ki bo pod naslovom Glej ga, Součka! pri založbi Beletrina izšla letos. Foto: Mankica Kranjec

Interpretacije, ob kateri bi se otrokom tudi brez risbe slika risala pred očmi
Glede nepozabnih likov, ki jih je oživil na televiziji in radiu, pa so o Ježkovem nagrajencu dodali: "Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi."

Jurij Souček je v zadnjem letu svoje dolgo in ustvarjanja polno življenje popisal v avtobiografiji, izida katere pa žal ni dočakal. Delo je naslovil Glej ga, Součka!, knjiga pa bo izšla letos pri založbi Beletrina.

Odzivi na slovo ikone: "Otrok v meni je žalosten"
Radijski voditelj Andrej Karoli se je na družbenem omrežju X od velikega umetnika poslovil z besedami: "Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024." Predsednica države Nataša Pirc Musar pa je na svojem profilu zapisala: "Jurij Souček je s svojim edinstvenim talentom in človeško toplino neponovljivo zaznamoval slovensko gledališče, televizijo in film. Hvaležni smo mu, ker je bilo naše otroštvo zaradi njega bolj pravljično, česar ne bomo nikoli pozabili. Svojcem izrekam globoko sožalje."

Predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič je zapisala: "Velika hvala za polepšano otroštvo, polno iskrivih vlog v gledališču, filmu, radiu, predvsem pa vsebine, namenjene otrokom. Sled, ki ste jo zapustili, je globoka, iskrena in predvsem polna neštetih vrlin. Kolikokrat smo kot otroci zaspali ob vašem glasu, ki je rekel: 'Lahko noč, otroci', zdaj lahko rečemo: 'Hvala, dragi Jurij, in lahko noč.'"

Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929-2024.

Andrej Karoli

"Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok."
Evropski poslanec Milan Brglez pa se je Součku poklonil z besedami: "Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru."

Matjaž Nemec pa je dodal: "Poklanjam se spominu na gospoda Jurija Součka, vsestranskega umetnika, čigar glas je s posebno žlahtnostjo generacije otrok in mladostnikov vodil na brezmejna pota risanih junakov. Ti še danes živijo v nas, kot bo večno živel spomin na gospoda Součka. Hvala vam, počivajte v miru."

Igralec, režiser, lutkar in direktor Mini teatra Robert Waltl je zapisal: "Jurij Souček, hvala ti za vse. Počivaj v miru, dragi prijatelj in sopotnik."

Jurij Souček
Iz arhiva: Vse najboljše, Jurij Souček!
Souček prejel Ježkovo nagrado