V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova danes v organizaciji Kulturnega umetniškega društva Transformator poteka prva konferenca gledališča zatiranih. Foto: BoBo
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova danes v organizaciji Kulturnega umetniškega društva Transformator poteka prva konferenca gledališča zatiranih. Foto: BoBo

Na njej bo deset govorcev spregovorilo o temah, povezanih z gledališčem zatiranih. To se ukvarja z gledališko-aktivističnimi, pedagoškimi in izobraževalnimi metodami za dosego socialne pravičnosti.

Tudi Pepelka lahko
V dopoldanskem delu konference je spregovorila Kaja Jurgele, ki je v prispevku z naslovom Gledališče zatiranih Augusta Boala v Sloveniji predstavila začetke in razvoj gledališča zatiranih v Sloveniji, Ema Weixler, ki je predstavila film na temo homofobije, nastal v okviru projekta Erasmus+ z naslovom The Theatre of the Oppressed: Forum for Social Change, in Katja Sešek, ki je govorila o gledališču zatiranih in skupnosti LGBTIQ+.

Prisluhniti je bilo mogoče še tematikam, ki govorijo o gledališču zatiranih v institucijah. Jana Burger je v prispevku Ma(g)dalena Network spregovorila o gledališču zatiranih za ženske, Petra Koritnik v govoru z naslovom Tudi Pepelka lahko o gledališču zatiranih v vrtcu, Nina Mlakar pa o gledališču zatiranih v srednjih šolah oziroma o gledališču zatiranih kot metodi ozaveščanja o vrstniškem nasilju.

Vse ali nič – Status quo na trgu dela
V drugem, popoldanskem sklopu se je bilo mogoče seznaniti s projektom LegiLab: Experiments and Experiences in Legislative Theatre, ki ga je s pomočjo filma predstavil Jaka Andrej Vojevec, Lea Dolinar bo v prispevku Vse ali nič – Status quo na trgu dela spregovorila o zakonodajnem gledališču v praksi v Sloveniji, Michael Wrentschur pa predstavil primere dobrih praks iz Avstrije. Zadnji prispevek je pripadel Hani Alhadi, in sicer o forumskem gledališču kot orodju za opolnomočenje prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito.

Konferenco bo sklenila gledališka delavnica, ki jo bo na temo podnebnih sprememb in aktivizma vodil Michael Wrentschur.

Za doseganje socialne pravičnosti
Gledališče zatiranih je metoda, ki se uporablja v gledališko-aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, lahko pa ima tudi terapevtske učinke. Začetke, ki segajo v 60. leta preteklega stoletja v Brazilijo, pripisujejo režiserju, politiku in piscu Augustu Boalu, čeprav so se različne tehnike te metode pozneje razširile v skoraj 100 držav po vsem svetu.

Prve izoblikovane tehnike gledališča zatiranih so bile časopisno gledališče, forumsko gledališče, nevidno gledališče in slikovno gledališče. Osnovni koncept gledališča zatiranih je moč, prek katere metoda raziskuje, obravnava in izpostavlja razmerja moči med zatiralcem in zatiranim, piše na spletni strani društva Transformator.