Rekonstrukcija predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki se je odpravila na enako pot kot njena predhodnica. Foto: Maska
Rekonstrukcija predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki se je odpravila na enako pot kot njena predhodnica. Foto: Maska
Slika iz Ilustrovane Politike, 26. 5. 1970
Pred več kot tremi desetletji je predstava gostovala na festivalu BRAMS. Foto: Maska
Pupilija, papa Pupilo pa Pupilcki
Janez Janša v rekonstrukciji ohranja odprtost prvotne postavitve. Foto: Maska

Rekonstrukcija predstave Janeza Janše (pred časom poznanega pod imenom Emil Hrvatin) pa ni bila odmevna le med domačim občinstvom, ampak je pritegnila tudi zanimanje tujine. Leto dni po premieri so si rekonstrukcijo (na sporedu bo še v četrtek) lahko ogledali obiskovalci 41. mednarodnega gledališkega festivala Bitef, ki se je začel 15. septembra, potekal pa bo še do konca meseca. Prav v Beogradu je izvorna predstava pred 37 leti pustila močan pečat, ko se je predstavljala 11. maja 1970 na festivalu BRAMS (Beograjska revija amaterskih odrov).

"Ko so prišli na oder, je začela valovati neka čudna svoboda, nekaj, kar smo le čutili, tega se nismo racionalno zavedali. Ko je Tomaž Kralj stopil v kad gol z blond dolgimi lasmi in to prelepo dekle poleg njega. To je trajalo deset minut, to je nekaj, kar se je gledalo v grobni tišini. To je bilo nekaj najlepšega, kar smo mi kadar koli videli," se je predstave spominjal Ljubiša Ristić v radijskem intervjuju leta 1985.

Odpiranje poti neoavantgardi
Pred tremi desetletji je predstava, ki jo je takrat režiral Dušan Jovanović, pozornost zbudila s kokošjo, ki so jo performerji zaklali na odru. Danes so Janša in številni drugi domači gledališki teoretiki prepričani, da je predstava, ki je merila veliko dlje od omenjene "banalnosti", odigrala odločilno vlogo pri slovenski gledališki neoavantgardi. Ob tem pa v domače gledališče prvič vnesla preplet različnih umetniških in družbenih praks, od improvizacije, plesnega gledališča, popkulture in body arta do političnega protesta, performansa in ritualnega gledališča.

Vprašanje kolektivnega uma in neumnosti
Janša se v rekonstrukciji posveča odprtosti prvotne postavitve, s svojimi rekonstruktorji pa se spopada z vsakdanjostjo, neveščinskostjo, nespektakularnostjo in skrajnostjo izvedbe. Odpirajo še vprašanja kolektivnega uma in neumnosti ter nezgrešljiv neestetiziran jezik.
Predstava se ne izraža s klasičnimi dramskimi sredstvi, ampak je dramski zaplet oziroma spopad potekal na ideološki ravni, v nasprotovanju takratnemu družbenopolitičnemu sistemu.

Zgodbo predstave v Janševi rekonstrukciji poustvarjajo Aleksandra Balmazović, Gregor Cvetko, Dražen Dragojević, Alja Kapun, Boštjan Narat, Matjaž Pikalo, Dejan Srhoj, Ajda Toman, Irena Tomažin, Grega Zorc in Lado Jakša.

Gostovanje na festivalu Bitef je prvo od treh jesenskih gostovanj, kjer bodo rekonstrukcijo predstave pripravili prav v tistih krajih kot njena zgodovinska predhodnica. Beogradu bo oktobra tako sledilo gostovanje v Mariboru na Borštnikovem srečanju, novembra pa v zagrebškem gledališču ZeKaeM.

Bitef za Nove gledališke tendence
Letošnji festival Bitef povezujejo besede Nove gledališke tendence, na njem pa se bodo predstavili še uveljavljeni evropski avtorji in režiserji, kot so Romeo Castelucci, Viktor Bodo, Ema Dante, Jürgen Gosch, koreograf Ohad Naharin ter Ville Valo in Kalle Hakarainen.