Vito Weiss v predstavi Slaba družba na odru Nove pošte. Foto: Nada Žgank/SMG
Vito Weiss v predstavi Slaba družba na odru Nove pošte. Foto: Nada Žgank/SMG

Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment.

Lahko bi rekli, da je predstava Slaba družba hudičevo dobra ljubezenska zgodba. Predanost, potrpežljivost, žrtvovanje, angažiranost, raziskovanje, male zmage, veliki napori … vse to se motivno prepleta, vendar predstava ne govori zgodbe dveh zaljubljencev, temveč o ljubezni do gledališča, ki za igralca brez gledalcev ne obstaja.

Sorodna novica V "Slabi družbi", a vsaj v živo pred gledalci

Zelo aktualna tema, o kateri vse več govorimo, po tem, ko so gledališča že več kot sedem mesecev zaprta za javnost, zadnje dni pa so njihova vrata zgolj priprta. Vito Weis se učinkovito poigrava s scenskimi elementi, ko iz njih, s pomočjo gledališke iluzije ustvarja avditorij in množico, občinstvo, rekvizite najde v prazni gledališki dvorani. A še tako močan angažma ga težko prepriča.

V sosledju dogodkov iz množice izlušči kritičnega posameznika, ki mu kot dramska oseba pomaga vzpostaviti iluzijo. S snemanjem zvokov prostora, rekvizitov in lastnega telesa ustvarja materialnost v času, ki dopolnjuje materialnost v prostoru. V lastno odrsko iluzijo vloži toliko napora, da zmore na koncu celo plesati pred navideznimi gledalci.

V epilogu, v performativnem obratu, se vrne v polje ljubezni, žrtvovanja in vztrajanja, pri tem pa se resnična gledalka, gledalec čuti pomirjenega, saj prizor priča, da je spomin na gledališče, ki se kaže kot podlaga za ustvarjanje, presežen, da gledališče je in bo živo.