Kar je pričakovano; ženska (oziroma kurba) Vedrane Rudan je takšna ženska, ki a priori dvigne razburjenje: moških (tistih, ki niso pedri – ti so po oznaki avtorice do žensk spoštljivi in ljubeznivi moški), Cerkve, vsakovrstnih nosilcev moči in oblasti. In ker je ženska že po naravi takšna, lahko moški vanjo položijo krivdo vsega sveta in šibkosti vseh moških primerkov vrste ter se sami svojih slabosti otresejo. Ženska bo prevzela svojo žrtev; ne glede na to, ali je pokorna ali uporniška. In prav takšno, uporabniško, a še vedno z vseh strani krivo žensko, je na Glejevem odru v uprizoritvi Kurba odigrala Violeta Tomič.
Brez dvoma je uvrstitev uprizoritve, ki je nastala po kolumnah kontroverzne hrvaške pisateljice in publicistke Vedrane Rudan – te so izšle tudi v slovenskem prevodu v knjigi Ko je ženska kurba/Ko je moški peder – v Glejev program vodstveno pragmatično logična in za občinstvo privlačna odločitev, a sama uprizoritev - monodrama (ali monokomedija?) v režiji Marka Bulca, tudi umetniškega vodja gledališča Glej, kontroverznost besedilne predloge in avtorice na oder postavlja predvsem kot tezno izpoved z druge strani prižnice.
Je uporniška ženska osvobojena ženska?
Violeta Tomič je tudi scenografsko postavljena na majhen dvignjen oder, avditorij gledališke dvorane pa je razširjen z nekaj lesenimi klopmi na siceršnjem odrskem prostoru, postavljenih v dveh ravnih vrstah, kar spominja na cerkveno ureditev. V uri in pol preigravanja različnih vlog, čustvenih stanj in situacij Violeta Tomič vzdrži zahtevno nalogo središča pozornosti občinstva. V tem času gledalce vodi skozi različne podobe naše družbe v njeni paternalistični, šovinistični in zlagani razsežnosti. Razgaljanje resnice, z neposredno uperjenim prstom v družbene anomalije in konzervativne vzorce ter "mesto" ženske v mreži licemernega sistema je prepredeno s številnimi duhovitimi domislicami in uporniško držo ženske, ki pa v osnovi občuti negotovost. Čeprav ženska (kurba) cinično predstavlja kult mladosti in lepote, tradicionalne vzorce odnosa med spoloma, katoliško cerkev in njeno vzgojo, razumevanje seksualnosti, medijske manipulativne strategije, dušeče socialne razmere in mehanizme delovanja naše družbe ter jih v svoji "osvobojeni" drži kritizira, sebe postavlja natančno v to pozicijo, kjer ji mesto odmerjajo kritizirane mreže moči.
Ženska ni močna, čeprav se večino predstave pretvarja, da je. Zgolj začetek in konec uprizoritve razkrijeta tisto skrito plat "močne, osvobojene" ženske - ranljivo osebo, ki se lahko počuti tudi negotovo, nesamozavestno in šibko, čeprav tega sicer ne pokaže. Njena "človeška" plat razkrije, da je "ženska kot superstroj" zgolj strategija obrambe in upora. S tem pa tudi potrjevanje svoje (ne)odvisnosti, a ne samostojnosti. Jeza zato ostaja, saj ženska prikazuje ujetost in s tem lastno posvojitev moških in oblastnih vzorcev, ki jih ne zmore premagati. V svoji družbeni kritiki si že na formalni ravni sposoja formo pridiganja, vsebinsko pa strastno napada družbene klišeje in večinsko sprejete resnice v njihovih splošno prepoznavnih vzorcih. V napadu "protiženska" težko zgradi samo sebe v lastni odvisnosti in tako zgolj potrjuje družbene stereotipe.
Brez zareze v obstoječe stereotipe
Če vznemirjenje in smeh (določenega kroga) občinstva dosega s tem, da se postavlja na "liberalnejšo" stran razumevanja stanja stvari, s tem še ne naredi ničesar, da bi izstopila iz uveljavljenega katoliškegadiskurza žrtve, saj kritiko ohranja ravno na tistih mejah, ki jih dominantni družbeni konsenz še vzdrži in brez večjih težav posrka. Pogosto smo pri angažirano-kritičnih predstavah priča ravno temu problemu, da kritika predstavlja nujni odstop, ki ga dominantna matrica potrebuje zato, da utrdi svoje meje, potrošniki takšne umetnosti pa si z konzumiranjem kritičnih odklonov potešijo svojo slabo vest lastne apatije brez dejanske aktivacije. Umetniški "kritični korektiv" se tako ob udeležbi pri angažiranem dogodku spremeni v aspirin za tisti del naših napetosti, ki se jih ob vsakodnevnih vseživljenjskih kompromisih in nemoči ne moremo zlahka znebiti.
Preboja konsenzualnega družbenega mišljenja pa ni lahko doseči, morda celo nemogoče. Pri tem ne zadovoljuje postavitev na "liberalnejšo" stran dojemanja, ampak je vprašanje, kako zarezati v samo mišljenje in njegove delitve. Uprizoritev v tem ne vzpostavi nobenega razcepa, ampak si zgolj sposodi forme, ki jih neposredno in enosmerno kritizira ter tako ustvarja kohezijo posamezne socialne skupine. Zato šele na koncu uprizoritve tam – kjer se pokažejo razpoke dodeljene/zavzete pozicije ženske – pridemo tja, kjer se resnični problem začne in odpira. Kakšen potencial se razpre pred žensko, če dopusti vsaj minimalno možnost, da morda vse ženske pa le niso kurbe?
Kljub smehu nas uprizoritev ne pusti potešenih, zadovoljnih in pomirjenih. Tudi zato, ker je še ena ženska podlegla vnaprejšnji nalepki. Da bi lepilo popustilo, bi potrebovali manj splošnosti in več specifičnih ter pogumnih gest, ki bi v performativnosti z ironijo zarezale tudi v lastno pozicijo.