Dare Valič je v svoji bogati karieri sodeloval z več gledališči, ob ljubljanski Drami med drugimi tudi s Slovenskim mladinskim gledališčem, gledališčem Glej in Primorskim dramskim gledališčem.

Čez leta je ustvaril več kot 100 gledaliških vlog: karakterne in komične like je oblikoval z izrazitim komedijantskim darom. Ustvaril je tudi številne nepozabne filmske vloge, med drugim je Igral v filmih Peta zaseda, To so gadi in Poletje v školjki. "Občinstvo sem imel zelo rad in upam, da ono tudi mene. Občinstvo sem zmeraj spoštoval in menim, da če je bil kdaj aplavz na odprti sceni, kot temu rečemo, sem lahko bil kar malo važen," je v smehu dejal v intervjuju za Radio Slovenija v letu 2016.

Dare Valič se je rodil 20. marca 1941 v Banja Luki v Bosni in Hercegovini. Med letoma 1961 in 1965 je študiral dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost (današnji AGRFT) pri profesorjih Vidi Juvan in Milanu Korunu, kjer je diplomiral leta 1991. Kot svobodni igralec je med letoma 1969 in 1971 gostoval pri različnih gledališčih, v SNG-ju Drama Ljubljana, gledališču Glej, Slovenskem mladinskem gledališču, Primorskem dramskem gledališču in na Mestnem odru v Kopru. Od leta 1971 do upokojitve je bil član ljubljanske Drame.

Predvsem na odru ljubljanske Drame je odigral več glavnih gledaliških vlog, med drugim vlogo Tancredija v Vdovi iz Ankone (1972), upodobil je tudi Murzaveckega v Volkovih in ovcah Ostrovskega (1974), prelevil pa se je tudi v Cronina v predstavi Rihardova umetna noga režiserja Behana (1976).

Sicer se med njegove pomembnejše vloge uvrščajo še vloge Horatia v Shakespearovem Hamletu (1968), Aleksandra v Zupanovem Aleksandru praznih rok (1971), Freddyja Eynsford-Hilla v Shawovem Pygmalionu (1971), Juana v Sodniku Zalamejskem Calderona de la Barce (1972), grofa Šarma v Gombrowiczevi Opereti (1973), Konstantina v Vanjušinovih otrocih Najdenova (1974), Julijana Ščuke v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) in Jerneja v Zajčevem Vorancu (1980).

"Kljub usmerjenosti v komično, ki jo je Valič z leti seveda posvojil, ni njegov humor nikdar enoplasten, vselej skriva nekaj 'zadaj', a ne zgolj nekaj resnega, morda tragičnega, temveč nekaj, kar je zadaj za obema, za komičnim in tragičnim. Morda je ključen Valičev igralski napor – in seveda užitek –, usmerjen v željo po ravnotežju, uravnoteženju skrajnosti, ne po lažni 'spravi', temveč po uskladitvi nasprotij, ki pa stanja sveta – in igre – nikdar ne vrnejo v prvotno, temveč na njem, na njegovi igri in svetu vselej pustijo globoke sledi. Ki pa jih, to je treba dodati, Valič igralsko spretno prikrije s stilom, z na videz okorno, a vselej rahlo humorno govorno in telesno eleganco ter neubranljivim osebnim šarmom in neposrednostjo," je pisalo v utemeljitvi Borštnikovega prstana, ki ga je prejel leta 2016.

Ob že omenjenih filmih ga je bilo mogoče videti tudi v Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem Med strahom in dolžnostjo (1976) in v Klopčičevem Vdovstvo Karoline Žašler (1976). V novem tisočletju pa je nastopil tudi v Luzarjevem Srečen za umret (2012) in v kratkem filmu Kresnik: Ognjeno izročilo (2014). Leta 2015 je odigral glavno vlogo v Lučeh mesta, razpoloženjskem kratkem filmu Klemena Dvornika, leto pozneje pa tudi v Šterkovem celovečercu Pojdi z mano. Čez leta pa je ustvaril tudi več likov v radijskih igrah, ki jih je posnel Radio Slovenija.

Sicer je po lastnih besedah najraje igral ljudi, ki so bili diametralno nasprotje njegovemu značaju. Te ljudi je, kot je pred leti dejal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, potegnil iz likov v gostilni. "Poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase. (...) Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem."

Dare Valič je bil nečak igralca Aleksandra Valiča (1919–2015), čigar vnuka sta prav tako igralca Vid in Domen Valič. Imel je štiri otroke, dva od njih – Nina in Blaž Valič – sta se prav tako zapisala igralskemu poklicu.

Pokopali so ga danes v Ljubljani, sta poročala Radio in Televizija Slovenija.