Nagrado so ji podelili na petkovi premieri drame Gorana Vojnovića Rajzefiber v režiji Anice Tomić, ki je koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj.

Predstava Naše skrivnosti se dogaja v zgodnjih 80. letih na Madžarskem v času komunistične strahovlade; Živa Selan igra sedemletno deklico Timiko, ki je žrtev spolne zlorabe. Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje

"Srhljiva dvoumnost"
Kot piše v utemeljitvi, je Živa Selan – najprej kot gostja, potem pa kot stalna članica ansambla – popolnoma zaznamovala predstave, v katerih je bila angažirana, in prestopila njihov horizont. V vlogi Timike v predstavi Naše skrivnosti Bele Pinterja v režiji Nikole Zavišića je z redko videno prepričljivostjo upodobila otroški lik in ustvarila tako presunljivo osebnost spolno zlorabljene deklice, da jo je bilo dobesedno boleče gledati. Psihologija oziroma psihopatologija žrtve je zaživela v vsej strašljivi kompleksnosti in brezizhodnosti. Igralka se ni zatekla v enoplastno podobo žrtve, temveč je s srhljivo dvoumnostjo dodatno obogatila predstavo.

Po razponu nič več "mlada igralka"
V predstavi Alarmi! Emanueleja Aldrovandija v režiji Nine Ramšak pa je bila postavljena pred povsem drugačen preizkus. V že tako nekoliko ploskovitem teznem komadu igrati idejo oziroma ideološko stališče ni prav navdihujoča naloga, a vendar je predstava zažarela z vsakim njenim vstopom. Odrska energija, prezenca in artikuliranost Žive Selan so že v njeni prvi profesionalni gledališki sezoni prerasle oznako "mlada igralka", še piše v utemeljitvi.
Večerovo nagrado je podelila žirija, ki so jo sestavljali Janez Lapajne, Petra Vidali in Silva Čušin, ki ji je tudi predsedovala.

Alarmi! je parabola o skupini neonacističnih teroristov, ki želijo z atentatom na predsednika Evropske unije zanetiti revolucijo. Ne verjamejo v demokracijo, sovražijo priseljence in želijo vzpostaviti novo diktaturo v Evropi. Foto: Jaka Babnik/SLG Celje

Nagrajenka je v pogovoru za današnji Večer med drugim povedala, da ji je vloga Timike zelo ljuba, za zdaj ena izmed ljubših vlog. "Ko sem se začela ukvarjati z njo, sem čutila, da bi rada skozi to vlogo nosila svoj glas v imenu vseh otrok, ki morajo tako stvar prestajati," je dodala.

"Kadar so ti vloge preveč podobne, se lahko zgodi neprijetna stvar: ne znaš jih oblikovati. To se je zgodilo, ko smo na akademiji igrali Murlin Murlo, dramo Nikolaja Koljada ... S tisto malo nacistko v predstavi Alarmi! v Celju, ki mi je povsem tuja, sem se recimo veliko lažje ukvarjala. Rečem si: 'Okej, ona je fašist in bo sovražila muslimane. Jaz jih nikakor ne bom sovražila. Ampak poglejmo, kje pa sem jaz taka, da bi lahko nekoga kar tako sovražila.' Omogočena mi je bila logična distinkcija, kaj je lik in kje sem jaz in kako naju povezati," je povedala za časopis.