Ko je padel berlinski zid, se je pojavila misel, da je realnost prehitela politiko in ideologijo hladne vojne. Sledile so velike ideje o koncu zgodovine. Zdelo se je, da se je realnost osvobodila iz primeža podedovanih idej. Evforija se je kmalu polegla. Prevladal je diskurz pragmatizma in kar naenkrat je bila vsaka nova ideja, ki je kar najbolj skromno kazala ambicijo nastopiti kot zveličavna zamisel, percipirana kot grožnja. In to histerično. Histerija se je z vsakim letom stopnjevala. Z njo pa je naraščala tudi priljubljenost nostalgičnega pogleda v tisto (polpreteklo) zgodovino, v kateri sta idejno trčili dve civilizaciji. Njun boj je sicer grozil s popolnim uničenjem vsega in vseh, njegova skrbna režiranost in urejenost vsaj od obdobja Nikite Hruščova naprej pa ga je vendarle spremenila v skoraj amuzanten političen šov; dolgo pred izumom 'infotainmenta'.
Nostalgija po tem času je eskalirala. Kaže se tudi v porastu razstav, ki tematizirajo umetnost hladne vojne, pri nas pa v eksponentnem kopičenju projektov, ki bodisi vedno 'na novo' odkrivajo alternativo osemdesetih bodisi poudarjajo pomen jugoslovanske neoavantgarde šestdesetih in sedemdesetih. Vedno znova. Tudi vedno bolj popularen žanr dokumentarnega gledališča sledi tej logiki in na plan vleče, rekapitulira, reanalizira in rekonstruira nekatere zares prelomne umetniške dogodke teh razburljivih desetletij.
Zares močna sveža ideja je danes redkost. Sposobnost koncentracije, neobhodna za idejne preboje, pa je vrtoglavo strmoglavila tam na kakšnih ... petdeset sekund zbranega branja ... povprečno ... Možnost identificiranja z igralci šaha se zdi nemogoča. In kot odmev iz neke davno pretekle epohe se zdi pogled na naslovnico uglednega ameriškega dnevnika iz leta 1972, na kateri kraljujeta dve novici: prva omenja rast delnic na Wall Streetu in gospodarski dogovor ZDA z Japonsko, druga pa poroča o koncu šahovskega dvoboja med Bobbyjem Fisherjem in Borisom Spaskim. Šah je tedaj še mogel biti 'top tema'.
Balistične rakete in šah – dve plati istega
V zgoraj nakazani tip dokumentarnega gledališča, zaznamovan z nostalgičnim sentimentom, in pa v prav tako zgoraj zgolj shematsko in pa nujno necelovito prikazan razvoj mišljenja in opredeljevanja do Idej se vpenja tudi avtorska predstava Bobby in Boris Dušana Jovanovića, Mitje Čandra in Eve Mahkovic. Zamisel za gledališko predstavo o legendarnem in pogosto kot šahovski boj stoletja označenem dvoboju med svetovnim šahovskim prvakom Borisom Spaskim in njegovim izzivalcem Bobbyjem Fisherjem, se zdi skoraj genialna. Zgodba je sama po sebi literarna, še bolj pa pravzaprav filmska. V dvoboju, ki je leta 1972 potekal na Islandiji in ki je pred televizijske zaslone in ob radijske sprejemnike priklenil milijone ljudi po vsem svetu, se namreč zgostijo zgodba o hladni vojni in boju za ideološko prevlado med ZDA in Sovjetsko zvezo na vseh področjih, zgodba o lepoti mišljenja in razmišljanja, na katero se danes rado pozablja, ter zgodba o (nevarno) genialnem posamezniku.
Televizijski šov leta s Spaskim in Fisherjem
Prvi del predstave zaznamuje izredna dinamika, podobna tisti, značilni za televizijski medij. Kajti prav v televizijskem šovu s spogledljivo novinarko (Saša Pavček), ki seveda mora v slogu div stare šole stati in sedeti v nemogoče neudobnih 'elegantnih' položajih z nenaravno zvitimi in spodvitimi nogami, v vrtincu novinarkinih podatkov in pa posnetih izjav sekundantov, starejših velemojstrov, šahovskih analitikov in funkcionarjev šahovske zveze spoznamo oba tekmeca. Stopita tudi na oder: Spaski (Igor Samobor) kot svobodomiselen, sovjetskemu režimu nekoliko neprilagojen (odkrito govori o svojem občudovanju deda, pravoslavnega popa, in namiguje na to, da je Estonija okupirano ozemlje) in izredno iskriv, šarmanten in uglajen moški; Fisher (Aljaž Jovanović), po dneh izsiljevanja šahovske zveze in postavljanja posebnih zahtev, med drugim tudi deleža dobička od televizijskih prenosov prvenstva, nastopi kot nekoliko prenapet in navihan fant, ki bere stripe in 'flirtajoče' klepeta z novinarko med predvajanjem izjav o njem, ki pa razmišlja zelo odraslo in prepričljivo, ko gre za zahteve po višjem zaslužku in za defamiranje Sovjetske zveze. Sel, ki prenaša Fisherjeve zahteve, je sicer njegov odvetnik Paul Marshall, aroganten in prenapihnjen pravnik (odlični Saša Tabaković), ki ob živce spravlja organizatorje, predvsem vedno bolj zmedenega glavnega organizatorja (Alojz Svete).
Nastavki psihopatske osebnosti
V nadaljevanju sledi začetek prvenstva in potop v psihološko vojno, ko Fisher z vedno novimi zahtevami in insinuacijami glede slabe organizacije po meri Sovjetov nenehno prekinja prvenstvo in grozi z odhodom v domovino. Fisher se vedno bolj kaže kot psihopatska osebnost, ki niha med izkazovanjem izredne samozavesti in prepričanja v svojo zmago in v svojo genialnost, ter med paranoidnimi idejami, da so Sovjeti celotno prizorišče prvenstva 'uredili' tako, da bo zmagal Spaski. Sovjetski 'šahovski stroj' nastopa proti enemu samemu individuu. Tukaj v predstavo jasno vstopi moment političnega gledališča.
Dvoboj Spaski-Fisher je namreč potekal leta 1972. To je bil čas zaostrene hladne vojne, ko je doktrina Brežnjevega zamenjala nekoliko bolj ležerno mednarodno politiko Nikite Hruščeva. Dvoboj dveh šahistov iz dveh velesil je tako v vseh svetovnih medijih odmeval kot spopad umov teh dveh velesil. Vpetost šahovskega svetovnega prvenstva v globalni spopad dveh idejnih kompleksov so videli – tako se zdi – vsi, razen Spaskega. Spaski v drami nastopi kot inkarnacija tistega svobodnega uma, ki naj bi ga častil tudi Zahod. Medtem ko se zdi, da Fisherju veliko pomeni klic Henryja Kissingerja, ki ga spodbudi k temu, da vendar odide na Islandijo, je Spaski vsaj navidezno ravnodušen do predstavljanja njegovega boja za ubranitev naslova svetovnega prvaka kot branjenja časti Sovjetske zveze. Zato je na koncu predstave, ko izgubi in se kot običajen državljan, ki mu na meji pregledajo kovčke, vrne v domovino, kjer se mu zaradi 'uvoza' prepovedane knjige Solženicina grozi neprijetna interogacija, Spaski pravi tragični junak. Poleg odvzetega prestiža je soočen tudi s situacijo, ki mu grozi s procesom discipliniranja njegove osebne svobode.
Se Bobby boji sesti za šahovnico?
Do odmora se potem vrtoglavo odvija prvenstvo. Fisherjeve prekinja tekmovanje in ni čisto jasno, ali je cilj prekinitev le psihološki zlom nasprotnika ali pa je Fisherja res (neutemeljeno?) obsedla paranoja. Teza Jurija Averbaha, velemojstra in predsednika sovjetske šahovske federacije (Matjaž Tribušon), se ne zdi več tako zelo za lase privlečena: "Le stežka se prisili, da igra. In tudi takrat ko premaga svoj strah, nima samozavesti, vsaj dokler ne doseže dobrega rezultata. Mislim, da je to bolezen." Potem ko izgubi tri dvoboje, Fisher z argumentom, da ga moti publika, zahteva selitev prvenstva v sobico v zakulisju. Miru in tišine, za katera si je prej tako zelo prizadeval, tukaj niti slučajno ni. Zvok kanalizacije, otroško kričanje, promet ... vse to načenja koncentracijo Spaskega, Fisher pa se spremeni v to, kar o njem na enem izmed posnetkov pove namiznoteniški prvak Marty Reisman: "Bobby je killer, ledenokrvni kastrator. Igra divjaško, neusmiljeno, udriha ko hudič, grdo gleda."

"Strah, imenovan Fisher"
Po odmoru se predstava preseli v notranjost obeh glavnih protagonistov. V njunih notranjih monologih ob igranju partij lahko spremljamo rast samozavesti Fisherja. In postopen propad Spaskega; psihičen in fizičen, ko je iz dneva v dan bolj izčrpan in se tudi njega polotijo misli o tem, da ga zastrupljajo. Pojavi se to, zaradi česar naj bi se šahisti bali Fisherja. Kot pove Fisherjev sekundant in katoliški duhovnik Lombardy (Marko Mandić): "Fisherjevi nasprotniki so pogosto dobili napad migrene, nekateri so zboleli za gripo, drugim se je zvišal krvni pritisk in mnogi so se pritoževali zaradi izčrpanosti." Bobby Fisher naj bi s svojo manično psihološko konstrukcijo uničeval nasprotnike; menda naj bi jih hipnotiziral.
V tem delu se predstava zaustavi in zares 'drži' predvsem tiste, ki jih šah zares zanima in ki jih fascinira fenomen šahovskega uma. Tudi konec nekoliko obvisi v zraku. Klavrni prihod Spaskega na letališče in napoved aretacije sicer nakažejo popoln propad junaka, ki je pravzaprav moralni zmagovalec, saj bi Fisherja zaradi njegovih zahtev po menjavanju prizorišča igre, po menjavi igralnih plošč in po rezanju nog mahagonijevi mizi ter tudi zaradi spodkopavanja avtoritete glavnega sodnika, Nemca Lotharja Schmida lahko tudi diskvalificirali. A ta tihi konec, ki je v diametralem nasprotju s prejšnjo dramatičnostjo dogajanja z razsežnostmi globalnega 'top dogodka', nekako izpuhti. Bolj kot pravi konec tragedije se zdi kot konec, ki napoveduje nadaljevanje. Kot da gre za serijo.
Nadaljevanje je sicer bilo. Leta 1992 sta se Spaski in Fisher srečala v povračilnem dvoboju na otoku Sveti Štefan v Črni gori. Ponovno je zmagal Fisher, ki mu je tudi Spaski priznal, da je bil bolj genialen šahist od njega. Vendar tega nadaljevanja v gledališču verjetno ne bo. V končni oceni predstave bi lahko zapisali, da predstava režijsko popusti v trenutku, ko iz dogajanja, utemeljenega na resničnih dejstvih, ki pa imajo že sama na sebi literarno in dramsko kvaliteto, preide v del fikcije. Predvsem zaradi sijajnih glavnih igralcev in pa odlične rešitve scene (Vadim Fiškin) skupaj z vključitvijo vidov (Miha Knific, Blaž Čadež), ki prinesejo drugo dimenzijo dogajanja (dokumentarno in psihološko), predstava tudi v nekoliko predolgih naracijah posameznih iger in pa nekoliko predolgem mujenju ob notranjih dialogih, obstane do konca.
Bruno parma pripravlja za vas ...
Noviteta, s katero je ljubljanska Drama vstopila v leto 2012, je kljub nekaterim pomanjkljivostim po mojem mnenju zelo pomembna. Pomembno se namreč zdi spomniti na čase, ko ljudje niso preklopili na drug televizijski program (pa ne le zato, ker izbire ni bilo), ko so na televiziji začeli razlagati situacije iz pomembnih šahovskih dvobojev in ko je bila rubrika Bruno Parma pripravlja za vas množično brana. Šah ni le igra, ampak je življenje v malem; je strategija, disciplina, vzgoja misli, koncentracija in plemenitost v obnašanju; vse tisto, česar je danes vedno manj.