Priznam, da mi ne pride na misel noben pameten razlog, nobeno dovolj tehtno opravičilo, s katerim bi se lahko obranil pred kritikami zagovornikov vedno novega, svežega, še neodkritega in neznanega. Ampak izdatna doza nostalgije, ščepec patetike in predvsem dovolj dolgo časovno obdobje, da lahko neobremenjeno prisluhnemo duhu osemdesetih prek velikih in še večjih uspešnic tedanjega časa, so močnejši od vseh racionalnih argumentov.

Bajaga velja za čudežnega dečka "ex Yu" rocka. Fantič, ki mu je pri osemnajstih uspelo priti k Riblji čorbi, gotovo ni mogel biti kdor si ga bodi. A to ni še nič v primerjavi z dejstvom, da je iz enega največjih rock bendov osemdesetih v nekdanji domovini, v času njegove največje slave, po lastni izbiri izstopil in odšel na svoje. Poteza, ki je v tistem trenutku mejila na norost, se je dolgoročno pokazala kot modra odločitev. Njegov nekdanji šef Bora Đorđević je že dolgo le še žalostna kreatura, medtem ko je Bajaga postal največji "hitmejker" zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja.

O tem se zdaj lahko prepričamo na enem mestu, točneje na dveh zgoščenkah, na katerih se v skoraj dveh urah in pol zvrstijo pesmi z njegovih prvih štirih samostojnih albumov: Pozitivna geografija, Sa druge strane jastuka, Jahači magle in Prodavnica tajni. Izdaja nam poleg kronološkega pregleda predstavi tudi stilsko raznovrstnost Bajagove kariere, v kateri se je rutinirano zapletal med rockovsko obliko in popvsebino. Če se je na prvencu vsaj deloma še čutil vpliv Riblje čorbe, je iz skladbe v skladbo, iz plošče v ploščo vse bolj izpopolnjeval svojo lastno glasbeno izraznost.

Z neverjetno lahkoto se je znal sprehajati po različnih žanrih – od vseh mogočih slogovnih različic rocka, prek popa, latina, džeza, reggaeja, pa vse do folka, celo zametkov turbo folka, ki jih prizanesljivo lahko uvrstimo v t. i. svetovno glasbo. Ob tem seveda ni treba posebej poudarjati, da je vse, česar se je lotil, s pomočjo očarljivega šarma uspešno prilagodil glasbenemu okusu poslušalcev širšega lokalnega okolja, v čemer tudi tiči bistvo njegovega uspeha. S svojim početjem se je proslavil kot predstavnik rockovske estrade, ne glede na to, kako hecna in kontradiktorna je ta opredelitev.

Četudi od njihovega nastanka mineva že tretje desetletje, so skladbe povečini še vedno dovolj sveže, da jim lahko prisluhnejo, se z njimi identificirajo tudi mlajše generacije. Vsekakor pa zvenijo veliko bolje in prepričljiveje od večine tovrstne sodobne produkcije, kar priča o nadčasnosti Bajagove glasbe po drugi strani pa hkrati meče slabo luč na kakovostni nivo njegovih sodobnikov.

Ocena: +4; piše: Dušan Jesih