Iggy Pop: Every Loser. Foto: Discogs
Iggy Pop: Every Loser. Foto: Discogs

Iggy se je za Every Loser povezal s producentom Andrewjem Wattom, ki ga je na plošči mogoče slišati tudi v vlogi kitarista, klaviaturista in spremljevalnega pevca. Gre za nekdanjega člana zgolj kratek čas delujoče superskupine California Breed in trenutnega člana turnejske zasedbe Eddieja Vedderja, imenovane Earthlings. Sicer je Watt prav tako produciral album, ki ga bodo v kratkem izdali Pearl Jam, v preteklosti pa je med drugim sodeloval z Ozzyjem Osbournom, pa tudi z zvezdama popglasbene sfere Justinom Bieberjem in Miley Cyrus.

Album med drugim zaznamujejo sodelovanja več kultnih rockovskih imen, kot so kitarist Stone Gossard (Pearl Jam), bobnar Chad Smith (Red Hot Chili Peppers), kitarist Dave Navarro (Jane’s Addiction, nekoč tudi RHCP), multiinstrumentalist Josh Klinghoffer (nekdanji član RHCP), kitarist Duff McKagan (Guns N' Roses), bobnar Travis Barker (Blink-182), pred letom dni umrli bobnar Taylor Hawkins (Foo Fighters) in še nekatera druga.

Malo zgodovine: Iggy Pop z rojstnim imenom James Newell Osterberg Jr. je glasbeno pot v srednješolskih letih začel kot bobnar. Ena izmed skupin, v katerih se je kalil, se je imenovala The Iguanas, od koder je izpeljal svoje novo ime – Iggy. Leta 1967 je ustanovil Psychedelic Stooges, ki so se kasneje preimenovali v zgolj The Stooges, skupaj z bratoma Ronom in Scottom Ashetonom ter Daveom Alexandrom. Skupina se je po dveh takrat ne prav uspešnih albumih razšla.

Usodno prijateljstvo: Iggy Pop in David Bowie. Foto: AP
Usodno prijateljstvo: Iggy Pop in David Bowie. Foto: AP

Na tej točki je v njegovem življenju pomembneje nastopil David Bowie, ki je prevzel vlogo producenta za naslednji album. Iggy se je znova povezal z bratoma Asheton in po novem še z James Williamsonom, kar je privedlo do albuma Raw Power, ki so ga leta 1973 izdali pod imenom Iggy and The Stooges. Plošča velja danes za nesporno klasiko protopunka. Znova je sledil razhod zasedbe (a so se čez mnoga leta znova našli), Iggy Pop pa je leta 1977 izdal dva samostojna albuma The Idiot in Lust for Life, ki ju je prav tako produciral Bowie.

Stvaritve Iggyja Popa so bile skozi desetletja deležne mnogih predelav. The Passenger je verjetno skladba, ki je doživela največ priredb, med drugim so jo priredili Siouxsie and The Banshees in R.E.M., pesem Nightclubbing – ki je širšemu občinstvu nemara znana zaradi filma Trainspotting – je priredila Grace Jones, skladbe Fun Time se je lotil Boy George in tako naprej. Iggy Pop pa je kot prava popikona opevan v stvaritvah drugih glasbenikov: Bowie je leta 1973 prepeval o njem v pesmi The Jean Genie, sedem let pozneje pa je hrvaška zasedba Azra posnela skladbo z nedvoumnim naslovom Iggy Pop

Sveži – kot omenjeno že 19. samostojni studijski album Iggyja Popa – odpre pesem Frenzy, z glasbenega vidika naslovu primerno besneče energična, z besedilnega vidika pa karakterju avtorja primerno nabrita in neposredna ("Imam ku**c in dve jajci, kar je več kot vsi vi"). Že kot druga pa sledi najizvrstnejša pesem na plošči, novovalovsko dehteča Strung Out Johnny, ki prinaša opozorilno zgodbo o uničujočih učinkih heroina iz ust nekdanjega odvisnika, ki se mu je uspelo izviti iz primeža nečesa skrajno pogubnega, kar se je začelo kot nedolžno eksperimentiranje. Pesem deloma tudi v govorjeni maniri poganja Iggyjev bariton, k pogostejši uporabiti katerega ga je nagovarjal že Bowie za ploščo The Idiot. K izjemnosti skladbe Strung Out Johnny pa v izobilju prispevajo tudi vznesene sintesajzerske linije (Watt in Klinghoffer), ki prikličejo v spomin najbrž popoidni zven njegovega komercialno najuspešnejšega albuma Blah-Blah-Blah iz leta 1986, dejansko zadnjega sodelovanja dvojca Pop-Bowie.

Tudi s pesmijo New Atlantis ostaja zasidran približno v teh zvočnih pokrajinah in tudi v tem primeru imamo opravka z eno bolj izstopajočih stvaritev s plošče. Gre za toplo-hladno odo Miamiju, kar je glede na opise v besedilu mogoče slutiti že v pesmi, a se to dobesedno razkrije šele v zadnjem verzu "Miami, ljubim te". Mesto opiše kot "čudovito kurbo", ki "sprejema vse donacije in privablja neskončen tok ljubimcev, kolumbijskih nasilnežev in morilcev, ameriških goljufov in slovanskih nasilnežev".

Modern Day Rip Off s svojo mrzličnostjo in pospeškom v misli prikliče The Stooges. Pomiritveni trenutek na albumu pa v nasprotju s svojo predhodnico prinese blagozvočna in nekoliko otožna Morning Show, vase zazrta izpoved o staranju ter o posameznikovi podobi v očeh javnosti in njegovi samopodobi. Na albumu se znajdeta tudi dva interludija. Prvi je čudaško poskočni klavirsko-vokalni The News For Andy, ki prinaša sarkastično povabilo na psihiatrijo, drugi pa kitarsko-vokalni My Animus s kratkim razodetjem lastne zloveščosti. Z zvočnega vidika manj zanimiva Neo Punk pa prinaša zajedljivo roganje novodobnih "punkerjev", hlepečih po slavi in razkošju, v prevodu nekako tako: "Sem mali huligan, ves podprt z mamili, sem neo punk, čustveno sem zvezdnik, sem neo punk, ni mi treba peti, sem deležen objav." (Hm, je zato nemara prav pri tej pesmi na bobnih Travis Barker, od nedavna mož Kourtney Kardashian?)

Tudi All The Way Down govori o aktualni temi: porušenem ravnovesju tako na naravni kot družbeni ravni ("The gods in heaven have oil, While the rest of us just boil … The gods in heaven have gold, The rest of us just get old"). To je še ena izmed pesmi z albuma, ki se tudi s svojo blago mrakobnostjo takoj uležejo v uho in za dlje časa omrežijo poslušalca, tudi z ne prav motivacijskimi mislimi o življenju v današnjem času: "Pena, guma, hollywoodske prsi, življenje dehti po smrti." Tudi pesem Comments, sicer ena boljših z albuma, je komentar sodobne slave in komentarjev oziroma komentatorjev na družbenih omrežjih. V njej pa najdemo tudi verz, ki je dal naslov albumu: "Vsaka zguba potrebuje malo užitka." Ploščo sklene The Regency, dejansko najbolj razgibana izmed vseh pesmi, ki svoje pikre puščice usmerja proti glasbeni industriji. Prav Comments in The Regency pa sta med zadnjimi posnetki, na katerih je še mogoče na bobnih slišati Taylorja Hawkinsa, ki je umrl marca lani.

Naslovnico albuma Every Loser je ustvaril priznani vizualni umetnik Raymond Pettibon, ki je nase opozoril že v zgodnjih 80. letih preteklega stoletja z oblikovanjem letakov in naslovnic plošč hard core legend Black Flag, katerih vodja je bil njegov starejši brat. Pettibon je med drugim opremil denimo tudi naslovnice plošč zasedb Sonic Youth in Foo Fighters.

Skozi mnoga leta je Iggy obveljal za vzor mnogim ustvarjalcem v glasbeni sferi, hkrati pa je njegov vpliv segel tudi bistveno dlje. Še posebej njegovi odrski nastopi, ki vse do današnjega dne ostajajo nabiti z energijo, so pogosto imitirani ali vir inspiracije mlajšim generacijam glasbenikov. Iggy Pop očitno pozna skrivnost, kako na polno živeti – in tudi preživeti – v glasbenem poslu vse od svobodnjaških 60., prek podivjanih 70., razuzdanih 80., blaznih 90. in do nič kaj umirjenega preloma tisočletja do s pretirano zagrizeno politično korektnostjo pogosto okrnjenega današnjega časa. Ne samo, da pozna to skrivnost, temveč jo tudi nedvomno živi.