Čeprav gre za tandem, ki že precej dolgo sodeluje in ne potrebuje podrobnejšega predstavljanja, je to šele njun prvi pravi skupni studijski album.

Album Carnage je pri založbi Goliath Enterprises, ki sta jo leta 2008 ustanovila Nick Cave in Warren Ellis, izšel konec februarja v digitalni obliki, 28. maja pride še na vinilu in zgoščenki. Foto: Discogs
Album Carnage je pri založbi Goliath Enterprises, ki sta jo leta 2008 ustanovila Nick Cave in Warren Ellis, izšel konec februarja v digitalni obliki, 28. maja pride še na vinilu in zgoščenki. Foto: Discogs

Sicer je multiinstrumentalist Warren Ellis od sredine 90. let preteklega stoletja član spremljevalne zasedbe Nicka Cava The Bad Seeds in je prav tako vključen v njegov tako rekoč stranski projekt Grinderman. Glasbenika pa sta kot dvojec v zadnjih 15 letih ustvarila glasbo za približno ducat filmov.

V času, ko se ni bilo mogoče odpraviti na turnejo, koncertirati ali nasploh izvesti množičnih javnih dogodkov, je izšla knjiga Nicka Cava Stranger Than Kindness, ki jo je torej naslovil po eni najbolj romantičnih pesmi iz zakladnice The Bad Seeds. (Pravzaprav je pesem, ki je izšla na albumu Your Funeral … My Trial iz leta 1986, nastala v soavtorstvu Blixe Bargelda in Anite Lane, nekdanje članice Cavove zgodnje zasedbe The Birthday Party in za krajši čas tudi The Bad Seeds, ki je umrla prav v teh dneh, vzrok smrti vsaj za zdaj še ni znan.) Knjižna izdaja je bila pravzaprav sprva mišljena kot katalog k načrtovani razstavi, ki se nato zaradi pandemije ni zgodila.

Sicer pa album Carnage in omenjena knjiga nista edini stvaritvi, ki sta v zadnjem času prišli s Cavovega naslova. V drugi polovici leta 2020 je namreč izdal tudi v Londonu v živo posneto ploščo s spremljajočim koncertnim filmom, ki je nastala v skladu s takratnimi pogoji – zgolj glasbenik in klavir. In tako je tudi prikladno naslovljena – Idiot Prayer: Nick Cave Alone at Alexandra Palace.

Cave je pravzaprav že od nekdaj pesnik apokalipse, tako da je tudi njegov pretekli material kdaj slišati, kot da bi izšel iz realnosti, v kakršni zaradi pandemije zdaj tudi dejansko živimo. Sodelovanje z Ellisom pa odlikuje tudi posluh slednjega za zvočni nabor, ki se poda k zgodbam pripovedovalca Cava oziroma jih dviga na višjo raven.

Nenadkriljiv avstralski tandem: Nick Cave (1957) in Warren Ellis (1965). Foto: Discogs
Nenadkriljiv avstralski tandem: Nick Cave (1957) in Warren Ellis (1965). Foto: Discogs

Plošča, čeprav sta jo ustvarila zgolj dva glasbenika, daje vtis, da gre za izdelek s podpisom The Bad Seeds, na katerem so preostali člani pač umanjkali. Ni bobnov, ni basa, Cave poje in igra klavir, vse drugo je v domeni Ellisa – violina in kitare, elektronski učinki, ritmične linije ...

Nick Cave presenetil: nenadejani novi album bo izšel že naslednji teden

Sinergija teh dveh ustvarjalcev dela čudeže. Pravzaprav se Carnage ne le ponaša z vsem čustvenim nabojem, ki odlikuje siceršnje izdaje The Bad Seeds, temveč pusti celo konkretnejši vtis albuma dejanske skupine kot njegov "predhodnik" Ghosteen s konca leta 2019, ki ga je ustvarila celotna zasedba.

Carnage, v prevodu torej pokol, je tako fragmentaren kot homogen izdelek, skozi katerega s to paradoksno karakteristiko odzvanja zdajšnja globalna situacija. Plošča prinaša osem skorajda presenetljivo kompaktnih skladb, struktura katerih se le redko ozira na dramaturški razvoj, temveč jih v pretežni meri poganja uveljavljena motivika. O tem pričajo že naslovi pesmi, poleg naslovne denimo še uvodna Hand of God, nato Old Time ali pa Shattered Ground. Album pa se od začetne zloveščosti in apokaliptičnosti steka vse očitnejšemu najdevanju notranjega miru.

Hand of God odpre album z bibličnimi verzi obdajajoče nas katastrofe, ki hromi in mori. Cave s svojo pesmijo v pridigarski maniri povede poslušalca v svet mitov in podobja, zbor pa v slogu manter ponavlja njegove besede, kar je še dodatno podkrepljeno s postopno naraščajočo intenziteto glasbe.

Z drugo skladbo na albumu, naslovljeno Old Time, se Cave vrača v preteklost, natančneje v spomin na izkušnjo bazena ob motelu, kakršna je ta bila nekdaj. V preteklost pa se vrne tudi s citiranjem pesmi By The Time I Get To Phoenix avtorja Jimmyja Webba s sredine 60. let preteklega stoletja, ki je skozi zgodovino doživela več priredb. Ena izmed njih je izšla tudi na albumu Kicking Against the Pricks, ki so ga Nick Cave and The Bad Seeds izdali leta 1986.

Skladbo Old Time izrazito odlikuje tudi Ellisov mojstrski aranžma, ki materializira vzdušje nekje med spomini in nadrealističnimi sanjami. Godala, umerjen ritem in bogato nabita zvočna intenzivnost, ki jo podkrepljujejo drobceni učinki s hkratnim nadzorovanim hrupom, na naravnost mesen način uglasbi občutje hrepenenja ob potopitvi v spomine, ki jih je pustil neki drugi čas.

Naslovna skladba, sicer ena najboljših na albumu, je v nasprotju s predhodnicama in nemara tudi v nasprotju s pričakovanji, izhajajočimi iz naslova, mila in intimna žalostinka. Njeno preprosto in srčno besedilo pa se znova vrača k motivu izgube in o tem vračanju tudi samo govori: "This song is like a rain cloud / That keeps circling overhead / And here it comes around again / And it's only love / With a little bit of rain / And I hope to see you again" (v prevodu torej nekako: Ta pesem je kot dežni oblak / ki kroži nad glavo / In tukaj se znova pojavi / In to je samo ljubezen / Z malo dežja / In upam, da te bom videl znova).

Pripovedno naravnano in tudi s tematiko aktualnega dogajanja po svetu pretaknjeno pesem White Elephant poganja onomatopoetično slonje zveneča podlaga. Skladba pa se sklene v slogu gospela, ki prikliče v spomin Cavovega The Good Son iz leta 1990. Album sklene nežna in pretežno klavirska Balcony Man, v besedilu katere se razkriva zmožnost videnja in občutenja lepote ljubezni in življenja, kljub kdaj tudi nepojmljivo krutim usodam, ki jih prinaša obstoj.

Tako kot je plošča po besedah Nicka Cava brutalna, vendar lepa, tudi sama sporoča, da je življenje prav tako – lahko je brutalno, vendar hkrati lepo, čeprav je nemara tudi zakoreninjeno v skupni katastrofi onkraj te, ki smo ji priča v zadnjem letu.