Vnovič smo priča bravurozni zvočni pobarvanki, ki jo odrejata ambientalna amorfnost in ustvarjanje simulirane utopije, daleč od sivila vsakdana, a ne tako daleč od narave kot takšne. Foto: Promocijsko gradivo
Vnovič smo priča bravurozni zvočni pobarvanki, ki jo odrejata ambientalna amorfnost in ustvarjanje simulirane utopije, daleč od sivila vsakdana, a ne tako daleč od narave kot takšne. Foto: Promocijsko gradivo

A to je po eni strani tudi docela razumljivo za vse tiste, ki so ravnokar izdani album The Triad pospremili z informacijo o šestletnem studijskem premoru dotičnega skladatelja?! Po tistem inercijsko ponavljajočem se "efektu papige" je marsikateri recenzent morda spregledal njegov predhodni album Elements Of Light, ki ga je Pantha Du Prince ustvaril skupaj z znamenitim The Bell Laboratory, ki ga je konec 19. stoletja ustanovil znameniti Alexander Graham Bell. A kaj je slišati in videti bolj človeško in razsvetljensko kot norveški tolkalski laboranti, ki ustvarjajo raznorodne zvočne odtenke zvonov, in Hendrik kot binarno numerični povezovalec in pospeševalec le-teh? Kakor koli …

Peti studijski album The Triad je strogo solistični ali one man band, četudi je ohranil nekaj severnomorskih zvokovnih obzorij z gostujočim Bendikom Kjeldsbergom in razpoloženim Scottom Mou-jem aka Queens. Tisto, kar je sila impresivno tudi tokrat, je lahkotnost prehodov iz strojnega (ARP, CS–80, Synthi 100) v živi inštrumentarij, ki so pri Pantha Du Princeu vselej … pa recimo, ljudski. Vnovič smo priča bravurozni zvočni pobarvanki, ki jo odrejata ambientalna amorfnost in ustvarjanje simulirane utopije, daleč od sivila vsakdana, a ne tako daleč od narave kot takšne. V uvodni skladbi The Winter Hymn se ta sliši kot vremensko pogojeno kronološko nadaljevanje iz Stick To My Side z albuma Black Noise (2010). Tudi takrat, ko slišimo filmsko govorico iz skladbe Frau im Mond, Sterne laufen, ki predpostavlja distopijo jutrišnjega dne, nas Pantha Du Princeu uspeva zmotiti s kalibriranjem milozvočnih ritmov in tonov.

A da je nemški skladatelj na svojem zadnjem albumu uporabil vso priučeno spoznanje zvonov in zvončkov, je še najbolj slišno in razvidno v skladbah Chasing Vapour Trails in Lichterschmaus. Lahko bi temu rekli tudi vzvratno skladanje, ki se v nasprotju z glasbenim počelom in početjem na Elements Of Light razlikuje po tem, da se zvok zvonov postavlja kot lepljenka tistemu, čemur bi, v primeru Pantha Du Prince, brez zadržkov in sramu rekli ali opisali kot laptopska simfonija.