Nagrade Prešernovega sklada prejmejo:

pesnica Miljana Cunta – za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo,
igralka Jana Zupančič – za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah,
mezzosopranistka Nuška Drašček – za glasbeno ustvarjanje v zadnjih treh letih,
stripar Ciril Horjak – za ustvarjalno delovanje na področju stripa,
režiserka Sara Kern – za scenarij in režijo filma Moja Vesna,
grafični oblikovalec Tomato Košir – za grafično oblikovanje v zadnjih treh letih.

Prešernovo nagrado sklad podeli ustvarjalki ali ustvarjalcu, ki je s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico. Ustvarjalec jo lahko prejme le enkrat v življenju.

Erika Vouk: "Zadržan, a estetsko dovršen pesniški izraz"
Vrednost poezije Erike Vouk na zunaj in na znotraj potrjuje enajst pesniških zbirk, ki so izhajale med letoma 1984 in 2018 (Bela Evridika, Animo, Opis slike, Valovanje, Rubin, Ta dan itd.) in več prestižnih pesniških priznanj.

"Njeno pisanje označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta," je v obrazložitvi nagrade med drugim zapisala Strokovna komisija za književnost. "Pesnica se odloča za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce in dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno geometrijo verzov, metruma in rime. Temeljna značilnost njene izpovedi je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja. Intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive opisuje celovito in išče v njih pridih univerzalnosti. V iskanju zaokroženih pomenov trči ob tesnobo, muko, bolečino in nemoč."

Pesnico spremlja slutnja, da ostajajo prave resnice zunaj uveljavljene jezikovne izraznosti,še ugotavlja komisija. "Jezik ne zajema vseh odtenkov stvarnosti, ne izraža dokončnih smislov, ostajajo nepokrite cone, ki ustvarjajo vedenje, da obstaja še drugo, neimenovano in neodjenljivo, v večni prisotnosti nedorekljivo. Gre za pomene, ki delujejo kot približevalnica ali asimptota in ne omogočajo pravega stika in dotika."
In še: "S svojo minimalistično in elitno izpovedjo je pesnica Erika Vouk izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno."

Henrik Neubauer: Starosta slovenskega baleta
Baletni plesalec, koreograf, zdravnik, režiser in pedagog dr. Henrik Neubauer se je z baletom začel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta pa je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Moskvi, v Leningradu in nato še v ZDA. Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere.

Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov. Od svojega opernega režijskega prvenca Ero z onega sveta v mariborski Operi je režiral več kot trideset oper in operet.

Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge RS v letu 2009. Znotraj izredno širokega polja različnih dejavnosti, v katerem se je Henrik Neubauer tako rekoč šest desetletij nepretrgano posvečal plesni in operni umetnosti, predstavljata jedro njegove ustvarjalnosti kreacija koreografij in priprava opernih režij. Vse do danes se je podpisal pod več kot osemdeset samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij je pripravil petnajst režij dramskih iger v francoskem jeziku.

Je tudi pomemben publicist in mednarodno priznan izvedenec s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot trideset knjižnih izdaj in več kot petsto člankov.

Baletni plesalec, koreograf, zdravnik, režiser in pedagog Henrik Neubauer je Prešernovo nagrado prejel zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru, pa med drugim piše v obrazložitvi strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti.

Kot še beremo v utemeljitvi, se je Neubauer znotraj izredno širokega polja različnih dejavnosti tako rekoč šest desetletij nepretrgano posvečal plesni in operni umetnosti, jedro njegove ustvarjalnosti pa predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Dodali so, da se je vse do danes podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev (Risto Savin, Zvonimir Ciglič, Marijan Lipovšek, Vilko Ukmar, Slavko Osterc, Marjan Kozina, Lojze Lebič, Ivo Petrič, Lucijan Marija Škerjanc, Marjan Gabrijelčič, Larisa Vrhunc, Karol Pahor, Josip Ipavec).

Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kakor tudi sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih.
Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija, so še zapisali v utemeljitvi.

Z nagrado Prešernovega sklada pa nagrajujejo vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in so trajno obogatili slovensko kulturo.

Miljana Cunta: pesnica, ki je slovensko poezijo zastopala v Frankfurtu
Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je četrta pesniška zbirka Miljane Cunta. "Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta," je v obrazložitvi Strokovne komisije za književnost zapisala Nada Šumi. "Pesnica je format rojene umetnice v središču sodobne slovenske poezije, celovita ustvarjalna osebnost v vseh književnih vlogah: kot prevajalka, urednica zahtevnih projektov in knjig, avtorica spremnih besed in esejistka, uvrščena v več pesniških antologij, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova 'vitezinja poezije' za leto 2022. Živo je navzoča v medijih, letos pa je tudi zastopala Slovenijo kot slavnostna govornica na Frankfurtskem knjižnem sejmu."

Sorodna novica Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo

Jana Zupančič: igralka s popolnim posluhom za drugega
Dramska igralka Jana Zupančič, članica Mestnega gledališča ljubljanskega, "je v zadnjih letih posegla po samem vrhu igralske umetnosti: pa ne zgolj po vrhu svoje lastne umetniške poti, temveč po vrhu slovenskega gledališča nasploh," je v obrazložitev komisije zapisal Jernej Lorenci in pri tem opozoril na vloge Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage Tracyja Lettsa, Mile v Usedlinah Katarine Morano, Helene v Slamniku Eugena Labicha in Veronique v uprizoritvi Bog masakra Yasmine Reza.

"Jana Zupančič z enako ustvarjalno silo ustvarja v različnih igralskih legah in znotraj raznorodnih režijskih konceptov ter poetik. Z isto gibkostjo, zavzetostjo in odrsko prepričljivostjo ustvarja izrazito raznovrstne človeške 'obraze'. Vse pa brez dvoma druži 'popoln posluh za drugega', kar je redka lastnost današnjih časov," je še zapisal.

"Za Jano Zupančič bi lahko rekli, da vloge gradi iz jedra in od znotraj. Vse, kar je zunanjega, je organska posledica globokega notranjega uvida v življenje njenih protagonistk. Sredstva njenega igralskega delovanja so umerjena, reducirana na bistveno."

Nuška Drašček: solistka, ki se je vzpela na "klasični" pevski Olimp
Mezzosopranistka Nuška Drašček, operna in koncertna solistka, je ena najvidnejših ter najbolj iskanih, predvsem pa najbolj vsestranskih pevk. Njeno "preklapljanje" med žanri je naravnost osupljivo, saj se z največjo lahkoto giblje od opere, oratorija in kantate do samospeva, od ljudske pesmi prek popevke in francoskega šansona do muzikala, je zapisala strokovna komisija. "Popolno obvladovanje pevske tehnike Nuški Drašček omogoča razpreti razkošno pahljačo vseh tančin glasu, ki se gladko in naravno giblje od ekstremnih nižin do ekstremnih višin, pri čemer se v izrazu brez težav obarva tako lirsko kot koloraturno in globoko dramsko."

"Nuška Drašček je vrhunska umetnica, ki se globoko zaveda izpovedne močí glasbe ter z njo povezanih izzivov in sila nevarnih pasti, ki na pevca prežijo med procesom oblikovanja vloge. Rezultat tega zavedanja so njene do najmanjše podrobnosti izpiljene odrske kreacije, ki se odlikujejo tako po osupljivo dovršeni pevsko-interpretativni kot po igralski plati."

Sorodna novica Ciril Horjak ‒ dr. Horowitz: "Risarji stripov smo vse sorte ljudje …"

Ciril Horjak: "sodobni Hinko Smrekar" s psevdonimom
Ciril Horjak je zelo nadarjen slikar, portretist, ki se je z duhovitostjo in družbeno zavzetostjo usmeril v risanje karikatur, satiričnih risb in stripov, s tem pa je svoje delo osredinil na objave v časopisih, knjigah in revijah. Stripe je začel objavljati v reviji Stripburger, blizu 2000 ilustracij je izdelal za mariborski Večer, objavljal pa je tudi v največjih svetovnih časopisih (The Guardian, Le Monde, Die Zeit, Chicago Tribune). Deluje tudi kot teoretik in popularizator stripa, med drugim je avtor prvega slovenskega učbenika za strip.

Horjak zna s svojo risbo zajeti in lucidno prikazati bistvo upodobljenih figur in situacij ter prostorskih razmerij, za kar izkazuje izrazit dramaturški smisel, je v utemeljitev nagrade zapisal Milček Komelj. "Še najbolj ga je zaradi angažiranosti in duhovite pripovednosti mogoče primerjati s Hinkom Smrekarjem, ki ga tudi študijsko preučuje, zato deluje kot nekakšen sodobni Hinko Smrekar s psevdonimom dr. Horowitz. Med današnjimi karikaturisti in striparji močno izstopa z risarsko dognanostjo, s katero pridobljeno akademsko znanje suvereno in zelo inventivno prilagaja svojim satiričnim in šaljivim ter pedagoškim namenom. Njegovo delo je zelo odmevno, tudi v tujini, in deluje vsestransko prepričljivo."

Sorodna novica Sara Kern: Izseljenska izkušnja je osamljena, še posebej, če prestajaš travmo

Sara Kern: režiserka, ki je zgradila filmski most do Avstralije
Za svoj celovečerni prvenec Moja Vesna je Sara Kern med drugim prejela tudi priznanje Društva slovenskih filmskih režiserjev in režiserk ter nagrado za najboljšo režijo na 25. Festivalu slovenskega filma. Pri tem velja poudariti enotnost strokovnih ocen, v katerih prepoznavajo avtoričin izjemni čut za delo z igralci, sposobnost ustvarjanja kompleksnih čustvenih prizorov in zmožnost, da kot režiserka poveže vse elemente filmskega jezika v izjemno pripovedno celoto, je zapisala strokovna komisija, ki je Mojo Vesno videla kot "zgodbo o soočanju z izgubo". "Odlika filma so številni detajli, ki jih Sara Kern kot režiserka sestavi v pretresljivo celoto. Film je izjemna impresija avstralske pokrajine, neskončnega morja, peščene obale, majhnih hišk v predmestju in krhkih medčloveških odnosov, katerim vsak trenutek razvoja zgodbe grozi, da bodo povsem razpadli."

Sara Kern je s filmskim prvencem Moja Vesna dosegla več prelomnih umetniških dosežkov: "Ustvarila je presunljivo lep filmski portret družine. Poleg tega gre za zelo uspešen festivalski film in prvo uradno slovensko-avstralsko koprodukcijo. Vse to so dosežki, ki so svojevrstni mejniki slovenske kinematografije in neprecenljivo bogatijo naš kulturni prostor."

Sorodna novica Tomato Košir oblikoval naslovnico za Politico

Tomato Košir: Vizualni komentarji novic, ki motivirajo k akciji
Lastnosti oblikovalskih stvaritev Tomata Koširja so skrbno premišljena večplastna vsebina, likovno kakovostna, izčiščeno odmerjena grafična zasnova ter obrtniško natančno izpeljani projekti, ki odsevajo trenutne družbene razmere. Njegovo avtorsko delo je sistematično in kaže globoko razumevanje širšega konteksta z elementi humorja ali ironije. Pri svojem delu združuje grafično oblikovanje s fotografijo, ilustracijo, tipografskim znanjem in digitalno tehnologijo.

Področje vizualizacij za naslovnice časopisov oziroma vizualnih komentarjev v člankih, za katero je postal specialist, od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev. Njegove ilustracije zato nosijo izredno sporočilno moč, ki je enakovredna besedilu v članku. S tem je postavil visoke standarde v stroki vizualnih komunikacij. Bralca tudi motivira, da postane družbenokritičen in aktiven, kar je v današnjem času nujno potrebno. S svojimi vizualnimi komentarji v časopisu Dnevnik je zaznamoval domače kulturno okolje in s tem prodrl tudi v svet, kjer so njegovo kakovost prepoznale vodilne svetovne publikacije, na primer: The Guardian, Weekendavisen in Internazionale.

Tomato Košir deluje tudi na širšem področju vizualnih komunikacij. Zasnoval je različne prepoznavne in strukturirane celostne grafične podobe, knjižne opreme, publikacije, plakate in tipografije. Tomato se je udejstvoval tudi kot mentor na UL ALUO in na tipografskih delavnicah Tipo Brda. Košir je prejemnik številnih uglednih mednarodnih nagrad in priznanj, med drugimi Merit Award Art Directors Club, New York, Red Dot Award in velike Brumnove nagrade Bienala vidnih sporočil Slovenije.

Proslavo bo režiral Edward Clug
O dobitnikih odloča 15-članski upravni odbor s pomočjo strokovnih komisij za posamična področja umetnosti. Njihova imena razglasijo ob 3. decembru, rojstnem dnevu Franceta Prešerna, ki ga slovenska kultura zaznamuje z dnevom odprtih vrat v akciji Ta veseli dan kulture. Nagrade nato podelijo na državni proslavi večer pred slovenskim kulturnim praznikom, 8. februarjem. Zasnovo in režije proslave za leto 2024 je Upravni odbor zaupal koreografu Edwardu Clugu.

Generacija, ki predaja štafeto
Lani sta Prešernovo nagrado prejela multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardijančič. Nagrade Prešernovega sklada pa so dobili pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter arhitekturni atelje Medprostor.