Dekle z baklo prikazuje bosonogo dekle v antičnem oblačilu, ki v iztegnjeno dvignjeni desni roki drži kroglo. Dürerjeva risba je last anonimnega zbiralca, ki je delo kupil leta 1979 na dražbi v Londonu. Predtem je bilo delo v lasti judovskega industrialca Roberta von Hirscha. Nekateri strokovnjaki sicer menijo, da je risba kopija in delo Dürerjevega učenca Hansa von Kulmbacha, vendar pa vodja Dürerjeve hiše Thomas Schauerte ocenjuje, da gre za pristno Dürerjevo delo.

Risba, ki bi lahko bila študija za večje delo, ni datirana, je pa v zgornjem levem kotu mogoče videti črke AD. Vendar pa črnilo, uporabljeno za signaturo, ni enako tistemu, s katerim je narisana risba. Schauerte zato sklepa, da jo je umetnik dodal pozneje ali pa da jo je dodal zbiralec. So si pa vsi strokovnjaki enotni, da je risba nastala okoli leta 1495, saj je tedaj Dürerja zelo zanimala italijanska umetnost.

Kot izjemen risar in oster opazovalec, obdarjen z bogato domišljijo, je Dürer največji domet dosegel v lesorezih in bakrorezih z versko in občečloveško tematiko, v sijajnih skicah pejsažev s potovanj ter v z znanstveno natančno izdelanih akvarelih z motivi iz rastlinskega in živalskega sveta. Tudi njegove oljne slike kažejo bogastvo barv in psihološko prepričljivost. Kot prvi nemški likovni umetnik se je tudi sistematično ukvarjal s slikarsko teorijo in raziskoval vprašanje lepote.

Albrecht Dürer se je rodil leta 1471 v Nürnbergu zlatarju Albrechtu Dürerju starejšemu, ki se je tja priselil z Madžarske (njegovo izvirno ime je bilo Ajtosi po istoimenskem kraju na Madžarskem, ki pomeni vrata) in ki je imel pozneje z Albrechtovo materjo še najmanj 14 otrok. Prav v očetovi zlatarski delavnici je mladenič dobil znanje, odmeve katerega lahko pozneje opazujemo na natančnih upodobitvah svečnikov in drugih predmetov na njegovih grafikah.

Študijsko vandranje
Grafične izkušnje, ki jih je pozneje dodelal do te mere, da se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden največjih grafičnih mojstrov, je pridobil v delavnici botra Antona Kobergerja, ki je opustil zlatarstvo in se začel ukvarjati s tiskanjem, nato pa še pri Michaelu Wolgemutu in Wilhelmu Pleydenwurffu. Po končanih pripravniških letih je sledil staremu nemškemu običaju in se odpravil na "potepanje" (Wanderjahre), znotraj katerega so prihodnji slikarji svoje znanje izpopolnili še pri umetnikih iz drugih mest oziroma držav. Odpravil se je v Colmar, po vsej verjetnosti, da bi srečal in se učil pri Martinu Schongauerju (1425-1491), a je v mesto prispel prepozno, saj je slikar že umrl. Nato se je po vsej verjetnosti odpravil v Frankfurt, na Nizozemsko in pozneje še v Basel, poseben vpliv na njegovo nadaljnje ustvarjanje pa je imel obisk Italije.

Leta 1512 je postal slikar cesarja Maksimilijana I. in po njegovi smrti tudi mladega Karla V. Po Maksimilijanovi smrti je Dürer zapadel v krizo, zavedajoč se, da je doba njegovega patrona prišla h koncu. Nanj pa je vplivalo tudi pisanje Martina Lutra in v njegovem poznejšem delu je vse bolj navzoče protestantsko obravnavanje motivov. Julija leta 1520 se je odpravil na svoje zadnje potovanje (tokrat skupaj z ženo) po dolini Rena najprej do Kölna in nato do Antwerpna ter še v nekaj drugih mest. Leta 1521 se je vrnil v Nürnberg, kjer je živel vse do svoje smrti, leta 1528.

Slikanje za dušo
Dürerjeva umetnost kaže vplive tako flamske kot beneške umetnosti, pa tudi del Michaela Pacherja in Martina Schongauerja. Bil je sijajen portretist, začetnik tradicije samostojnega slikarjevega avtoportreta in poskrbel za prve "romantične" upodobitve alpske pokrajine. Gozdove, vasi in jezera je upodabljal v akvarelu, pri tem pa ni šlo vedno za študije, ki so pozneje služile večjim kompozicijam, ampak za manjša dela, ki jih je umetnik očitno slikal 'za dušo'.