Ta ustvarja sicer silovita čustva, vendar šport tudi znatno siromaši.

Film nam ponuja človeško podobo "božanstva", ki je sestavljena tako iz genialnega športnika kot delno tudi prevaranta; predanega atleta in razuzdanega zabavljača; apolitičnega gladiatorja in prepričanega socialista. Foto: Kolosej

Trenutke, ko se preprosto navdušujemo nad skoraj estetsko popolnostjo športnikovega obvladovanja discipline, v kateri nastopa, ali pa tiste, ko za likom gladiatorja iz arene odkrijemo kompleksno osebo, ki svoje delovanje širi v polje družbenega in političnega. In prav tako bi lahko opisali pogled, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih skozi filmsko kamero že nekaj ustvarjalcev usmerilo k nekaterim ikonam modernega športnega udejstvovanja. Spomnimo se samo čudovitega vpogleda v "spopad stoletja", boksarski dvoboj med Muhamedom Alijem in Georgeem Foremanom iz filma Ko smo bili kralji Leona Gasta iz leta 1996. Razkril nam je ideološki kontekst tega dvoboja in Alija predstavil kot nič manj brezkompromisnega borca za pravice temnopoltih; ali pa skoraj onirični portret Zinedina Zidana iz filma Zidane – portret 21. stoletja Douglasa Gordona in Philippa Parrenoja.

Film se začne skoraj konvencionalno, saj nam oriše zgodnjo življenjsko pot Maradone, okolje, iz katerega je izšel, ter njegove največje športne uspehe. Foto: Kolosej

Podobno, čeprav po drugi strani morda za spoznanje malce bolj konvencionalno, pa je tudi delo, ki je bilo predstavljeno na letošnjem canskem festivalu in za katerega je med športnimi navdušenci, še posebej ljubitelji nogometa, vladalo izjemno zanimanje. Asif Kapadia, avtor sijajnega portreta glasbenice Amy Winehouse, še pred tem pa tudi Ayrtona Senne, dirkača formule 1, se je tokrat lotil še enega izmed športnih božanstev – fenomenalnega, a po svoje tudi tragičnega Diega Maradone. A če so ljubitelji Maradone pričakovali predvsem nadaljevanje in stopnjevanje mita o nogometnem božanstvu iz Argentine, pa nas je preostale predvsem zanimalo, kako se bo Kapadia lotil tega kontroverznega lika, ki je tako na svoji športni kot življenjski poti temeljno razdvajal ljudi – eni so ga brezpogojno oboževali, drugi brezkompromisno sovražili.

Reči je treba, da je imel Kapadia tokrat povsem drugačno izhodišče, saj Maradona, v nasprotju s Senno in Amy, svoje poti ni končal na vrhuncu svoje poti. In prav strahoviti, po svoji razsežnosti skoraj tragični padci na Maradonovi poti so tisto, kar se zdi, da je še najbolj zaznamovalo Kapadiov pogled. Svoje delo začne skoraj konvencionalno, saj nam oriše zgodnjo življenjsko pot Maradone, okolje, iz katerega je izšel, ter njegove največje športne uspehe. Pri tem svojo pripoved skoraj izključno zasnuje na že obstoječem vizualnem materialu. Res je med delom uporabil izjemno veliko tudi novega materiala. V prvi vrsti posnetke, ki so jih že v 80. letih posneli kot pripravo za nekakšen dokumentarni portret Maradone, a jih niso nikoli res uporabili. Vendar se je nato Kapadia odločil, da se bo osredotočil predvsem na čas njegovega igranja za južnoitalijanski klub Napoli, kjer je Maradona doživel največje uspehe, a tudi razočaranja in poraze. Tako nam je ponudil človeško podobo "božanstva", ki je sestavljena tako iz genialnega športnika kot delno tudi prevaranta; predanega atleta in razuzdanega zabavljača; apolitičnega gladiatorja in prepričanega socialista. Kapadia morda ni naredil tako sočnega dokumentarca kot pred leti Kusturica, vsekakor pa v njegovem delu vidimo veliko več Maradone, kot smo ga videli pri Kusturici, ki je najmanj polovico filma namenil samemu sebi.

Puljski, Grossmannov in Motovunski filmski festival, Utoya, 22. julij, Diego Maradona